Jedro

Zaradi nepravilnosti v upravnem postopku je tožniku nastala pravno priznana škoda. V obravnavanem primeru, ko je bila tožniku izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bilo prepovedano dodajanje konkretne surovine kot bistvene sestavine proizvodnje napitka, s tem pa mu je bila onemogočena proizvodnja, je odločilno, kako hitro in učinkovito je bilo postopanje pritožbenih organov. Naloga države je, da delovanje svojih služb organizira tako, da se o pravnih sredstvih, s katerimi se preizkuša pravilnost izdane odločbe, odloča hitro. V konkretnem primeru je upravni postopek, ki se je začel z odvzemom vzorca za analizo dne 3. 11. 1998, zaključil pa se je z odločbo o ustavitvi postopka dne 1. 6. 2004, trajal nesprejemljivo dolgo in presegel dopusten razumen rok odločanja v relativno enostavni zadevi.

Zastaranje terjatve za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta določljiva. Tožba na povrnitev prve škode pretrga zastaranje bodočih škod.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine in mesečne rente po podlagi utemeljen.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da je ugovor zastaranja glede zahtevkov po tožbi s 5. 6. 2006 in glede razširjenega tožbenega zahtevka na plačilo rente utemeljen, saj tek upravnega postopka ne povzroči pretrganja zastaranja. Odločitev, da zastaranje prične teči šele 22. 4. 2004, ko je tožnik prejel odločbo Ministrstva za zdravje RS (v nadaljevanju MZ), ni pravilno, saj je tožnik prenehal poslovati že v letu 1998 in je takrat izvedel tako za škodni dogodek kot za povzročitelja škode. Še posebej je sporen zahtevek zaradi nemožnosti koriščenja patenta, ki je bil nedvomno vložen prepozno. Nepravilnosti toženke v upravnem postopku ne predstavljajo takšnega protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odgovornost za tožniku nastalo škodo. Protipravnost namreč ni bila posledica očitno napačnega in zlonamernega ravnanja, torej krivdnega dejanja delavcev. Sodišče je prezrlo ugotovitve višjega sodišča, da ni bil nepravilen celotni upravni postopek. Prav tako ni ugotavljalo vzročne zveze glede vsakega posamičnega zahtevka. Tožnik bi moral izkazati, da bi imel vzorec za super analizo in da bi ta zanj izkazala ugoden rezultat, torej ekstrakt brez prepovedanih substanc. Sodba nima razlogov glede ugotovitve višjega sodišča, da bi bila pravno priznana škoda lahko le v tistem primanjkljaju, ki tožniku po normalnem teku stvari ob ustreznem poslovanju ne bi nastal, če bi s super analizo izkazal, da bi napitek lahko proizvajal. Za proizvod bi moral imeti vsa dovoljenja in biti registriran. Tožnik bi moral pred začetkom proizvodnje živil preizkusiti surovine in se prepričati o njihovi zdravstveni neoporečnosti ter o tem voditi evidenco. Nepravilni so zaključki, da se je tožnik na proizvodnjo tržno zanimivega in popolnoma novega proizvoda pripravil. Sodišče je naknadno opravljene analize in mnenja nekritično ocenilo. Zato je napačen zaključek, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k neugodnemu razvoju dogodkov oziroma pri zastoju komaj začete proizvodnje. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti se upošteva socialno adekvatna kavzalnost. Ta ni podana, če bi nekomu nastala škoda tudi brez ravnanja državnega organa. Vsebina odločbe zdravstvenega inšpektorata s 26. 11. 1998 ni takšna, da bi tožniku prepovedala proizvodnjo in promet napitka iz hmelja in konoplje B., niti uporabe konkretne surovine, prav tako ni bilo prepovedano opravljanje registrirane dejavnosti podjetju A., d. o. o. Sodišče spregleda, da sta zoper tožnika tekla tudi postopek pri sodniku za prekrške ter kazenski postopek. Tožnik je ob zaslišanju 28. 2. 2007 na vprašanje, zakaj ni nadaljeval s proizvodnjo napitka B., pojasnil, da je bila zoper njega dana ovadba in je tekel postopek pred sodnikom za prekrške ter da je komplikacije v zvezi z izvozom napitka povzročila policija. Gre za vzporedna ravnanja pristojnih organov, ki niso v vzročni zvezi s konkretnim upravnim postopkom. Iz zapisnika zdravstvenega inšpektorata s 27. 10. 1998 izhaja, da tožnik ni predložil dokazil o zdravstveni neoporečnosti pijač in je zato inšpektor na podlagi 214. člena ZUP in 13. člena Zakona o sanitarni inšpekciji prepovedal nadaljnjo prodajo napitkov, dokler tožnik z analizo ne dokaže zdravstvene neoporečnosti. Pri tem delu nadzora se vsebnost kanabinoidnih komponent pri pijači B. še ni ugotavljala. Ustna odločba ni bila izdana nezakonito. Z odločbo s 26. 11. 1998 ni bila prepovedana prodaja oziroma proizvodnja napitka B. in ekstrakta kot surovine pri proizvodnji tega napitka. Nelogična je obrazložitev, ki v nasprotju s pisno odločbo (ki ne prepoveduje dodajanja surovin) ugotavlja, da tožnik proizvodnje napitka B. brez dodatne surovine ni mogel vršiti, hkrati pa ugotavlja, da bi tožnik s super analizo uspel dokazati, da tudi v surovini ni prepovedanih snovi. V patentu ... URS za intelektualno lastnino je pri opisu izuma izrecno navedeno, da ima napitek iz hmelja dodatek industrijske konoplje, ki nima THC oziroma ga vsebuje manj kot 0,2 utežnih odstotkov. Ker že patent dopušča obstoj THC v surovini, ni mogoče z gotovostjo trditi, da te substance v surovini ni oziroma da bi tožnik to uspel dokazati. Pritožba graja dokazno oceno sodišča glede izpovedi inšpektorice, v delu, ko je izpovedala, da je odvzela takšno količino vzorca, ker je tožnik zatrjeval, da več esence nima. Ravno dejstvo, da je inšpektorica preverila po telefonu, ali odvzeta količina zadošča, potrjuje njeno verodostojnost. Če bi hotela ravnati zlonamerno, preverbe po telefonu ne bi delala. Tožnik je vedel, da se jemljejo vzorci tudi za super analizo, saj je bil zraven, ko se je odvzel vzorec za super analizo piva C. Ker tožnik inšpektorici ni izročil več esence po lastni krivdi, je soprispeval k nastali škodi. Ker super analiza ne bi bila več mogoča na vzorcu, ki ni odvzet istočasno kot vzorec za prvo analizo, je napačno sklicevanje sodišča, da bi bila mogoča dodatna analiza na drugih vzorcih, ki jih je tožnik imel še v posesti, če bi MZ upoštevalo navodila iz sodbe upravnega sodišča iz septembra 1999. Tudi če bi takrat dokončno odločili o zadevi, je MZ še pred izdajo upravne odločbe družbi A. izdalo mnenje, iz katerega izhaja, da ne nasprotuje proizvodnji napitka B. pod pogojem zdravstvene neoporečnosti. Ministrstvo je poudarilo, da ima napitek B. na embalaži lahko simbol konoplje, ni pa dovoljeno navajanje substanc z liste prepovedanih drog. Tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z dopisom z 20. 8. 1999 družbo A. obvestilo, da se napitek B. lahko prosto prodaja na slovenskem tržišču, saj so bile narejene vse analize in pridobljena vsa dokumentacija, ki izkazuje neoporečnost izdelka. Med prepovedjo uporabe kanabinoidnih komponent in prenehanjem proizvodnje in napitka glede na omenjena obvestila MZ ter Ministrstva za kmetijstvo ni vzročne zveze. Tožnik je prenehal poslovati iz razlogov na njegovi strani oziroma zaradi drugih postopkov. Pri zaključku o predvidljivem uspehu tožnika glede super analize je sodišče nepravilno upoštevalo dodatno analizo, narejeno s strani Instituta za sodno medicino, saj nima lastnosti super analize. Toženka izpodbija tudi posamezne postavke tožbenega zahtevka. Za izgubljeno hišo in pivovarno vztraja, da ni podane vzročne zveze, saj je imel tožnik dolgove že iz obdobja pred spornim inšpekcijskim nadzorom. Zahtevek zaradi nemožnosti koriščenja patenta ni utemeljen, saj je nosilec patenta in izumitelj D. D., ne pa tožnik. Poleg tega je ta zahtevek prepozen. Nepravilen je tudi zaključek, da je bila tožnikova družba registrirana za proizvodnjo napitka B. ter da gre za zakonit proizvod. Ta napitek namreč ni bil deklariran kot pivo, za proizvodnjo katerega je bil tožnik registriran. V primeru ponudbe in prodaje izdelka B. gre za prepovedano dejanje nelojalne konkurence skladno s 1. in 5. alinejo 13. člena Zakona o varstvu nelojalne konkurence.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je o vloženi pritožbi toženke že odločalo s sodbo II Cp 3799/2010 s 23. 2. 2011, s katero je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je prestala revizijski preizkus1, vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo Up 998/2015-19 s 30. 11. 2017 sodbi VS RS II Ips 186/2015 in VSL II Cp 3799/2010 razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. V svoji odločbi je pritrdilo stališču sodišča druge in tretje stopnje, da sta bila zoper tožnikovo družbo A., d. o. o., vodena dva neodvisna, sočasna inšpekcijska postopka. V ravnanju inšpekcijske službe Zdravstvenega inšpektorata R Slovenije (ZIRS), ki je tožniku z ustno inšpekcijsko odločbo s 27. 10. 1998 prepovedala proizvodnjo pijače, dokler ne predloži zahtevanih dokazil, da ta ustreza zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu2, ni zaznati elementov arbitrarnega in samovoljnega ravnanja, zaradi katerega bi toženka lahko odškodninsko odgovarjala. Ustavno sodišče je v 8. točki svoje odločbe tudi izrecno pritrdilo že zavzetemu stališču pritožbenega in revizijskega sodišča, da ustna inšpekcijska odločba, od trenutka, ko je tožnikova družba pridobila ustrezno mnenje MZ 21. 7. 1999 in druge ekspertize, ni več preprečevala prodaje, saj je bila časovno pogojena ("dokler ne predloži analiz in druge dokumentacije..."). Glede protipravnosti ravnanja državnih organov pri izdaji odločbe ZIRS s 26. 11. 1998 pa je Ustavno sodišče RS opozorilo na zmotno izhodišče pritožbenega in revizijskega sodišča, ki sta se osredotočili zgolj na izrek inšpekcijske odločbe3, pri tem pa nista upoštevali vseh okoliščine konkretnega primera. Izpostavilo je, da izrek odločbe, ki ponavlja besedilo, ki ga vsebuje že zakon, ne pomeni zgolj abstraktne poučitve o tem, kakšna je zakonska ureditev, temveč je treba za razumevanje pravega pomena odločitve upoštevati tudi obrazložitev odločbe in celoten potek upravnega postopka. Ravnanje države je bilo v presojanem škodnem dogodku takšno, da je tožnik upravičeno upošteval, da mu prepoveduje uporabo konkretnih sestavin pri izdelavi in prodaji sporne pijače. Zato sodišče v odškodninskem sporu vsebine te odločbe ne sme razlagati drugače, kot so jo razlagali vsi udeleženci v upravnem postopku in v postopku upravnega spora. Ustavno sodišče RS je še posebej opozorilo, da tudi Republiko Slovenijo zavezujejo temeljna pravna načela, med drugim načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje tudi prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim. Ni v skladu s tem načelom, če stranka s svojim ravnanjem še pred sodnim postopkom zavede drugo stranko v določeno ravnanje, nato pa v sodnem postopku sama začne uveljavljati nasprotno. Toženka je namreč šele leta 2004 glede pomena pisne inšpekcijske odločbe uveljavljala argumentacijo, da inšpekcijska odločba uporabe konkretne esence ni prepovedala, prav tako tudi ne dodajanja kateregakoli eteričnega olja konoplje, temveč je zgolj nalagala tožniku, da v napitek iz hmelja in konoplje B. ne sme dodajati kanabinoidnih komponent. Pred tem so državni organi inšpekcijsko odločbo razumeli zelo konkretno, to je, da dodajanje sestavin, ki jih je družba A. uporabljala pri izdelavi pijače B., ni dopustno, saj naj bi vsebovale THC. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ob ponovnem obravnavanju toženkine pritožbe ugotavlja, da ni utemeljen njen ugovor, da med vsebino odločbe zdravstvenega inšpektorata s 26. 11. 1998 in tožniku nastalo škodo ni vzročne zveze, ker odločba tožniku ni neposredno prepovedala proizvodnje in prometa napitka iz hmelja in konoplje, niti uporabe konkretne surovine oziroma opravljanja registrirane dejavnosti.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožniku zaradi nepravilnosti v upravnem postopku ni mogla nastati pravno priznana škoda, ker za izdelavo napitka iz hmelja in konoplje ni bil registriran. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje s 6. in 7. strani izpodbijane sodbe, da napitek nedvomno sodi v vrsto piva, ki mu je zgolj dodana aroma konoplje. Iz poročila o izvršenih analizah Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z 31. 7. 1998 izhaja, da je vzorec testirane pijače po tehnološkem postopku, sestavi in organoleptičnih lastnostih pivo z dodatkom konoplje. Navedeno je, da vzorec smiselno ustreza 60. členu Pravilnika o kakovosti alkoholnih in brezalkoholnih pijač, ledu in kisa, ki predpisuje pogoje za pivo, potrebno pa bi bilo popraviti deklaracijo, tako da vsebnost alkohola znaša maksimalno 5 %, vsebnost ekstrakta pa maksimalno 10 oziroma 12 %. Odstopa zgolj PH izdelka, ki je 0,2 % višja od predpisane. Pijača je bila kot pivo obravnavana tudi v strokovnem mnenju Uprave kriminalistične službe Centra za kriminalistično tehnične preiskave z 9. 12. 1998, prav tako inšpektor ZIRS F. F. ob priliki prvega inšpekcijskega pregleda kljub preverjanju ni ugotovil nepravilnosti glede opravljanja registrirane dejavnosti. Nerelevantno je sklicevanje toženke, da družba tožnika ni imela registrirane dejavnosti za proizvodnjo osvežilnih brezalkoholnih pijač, saj pijača B. ni bila brezalkoholna, temveč je vsebovala 5 % alkohola, kot je to dopustno pri pivu. Sicer pa tako MZ, v okviru katerega je delovala inšpekcijska služba, v svojem mnenju z 21. 7. 1999, in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v mnenju z 20. 8. 1999, nista imeli pomislekov, da tožnikova družba sporne pijače ne bi smela proizvajati. Stališče toženke, da tožniku pravno priznana škoda ni mogla nastati, ker za proizvodnjo napitka iz hmelja in konoplje ni bil registriran, je zato zgolj manever, prilagojen potrebam tega pravdnega postopka, s katerim v pritožbi ne more uspeti. Enako velja za trditve, da gre v primeru proizvodnje in prodaje pijače B. za prepovedano dejanje nelojalne konkurence, česar toženka niti ne konkretizira. Tožniku je bilo dopuščeno z mnenjem MZ z 21. 7. 1999, da ima na etiketi simbol konoplje, ne sme pa navajati substanc z liste prepovedanih snovi. Industrijska konoplja brez vsebnosti THC med omenjene snovi ne sodi4. 7. Kot je pritožbeno sodišče že uvodoma pojasnilo, sta v obravnavani zadevi tekla dva ločena inšpekcijska postopka. Ker ob prvem inšpekcijskem pregledu ZIRS, opravljenem s strani inšpektorjev E. E. in F. F. 27. 10. 1998, tožnik kot direktor družbe A. ni predložil dokazov, da pivo C., pijača Č. in pijača B. ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, niti poročila o izvršenih analizah, mu je bila izrečena ustna prepoved prodaje omenjenih proizvodov, dokler z analizami ne dokaže, da so navedena živila primerna za promet. V tem postopku se prisotnost kanabinoidnih komponent ni preverjala ter omenjeni test ni bil opravljen. Sporne pijače niso izpolnjevale splošnega pogoja za v tistem obdobju veljavno prodajo živil, torej opravljenega testa živil pred izročitvijo v promet in testa ustreznosti v skladu s predpisi o zdravstveni neoporečnosti po prvem odstavku 19. člena Zakona o zdravstveni neoporečnosti živil. Ukrep prepovedi nadaljnje prodaje omenjenih pijač s 27. 10. 1998 torej ni predstavljal protipravnega ravnanja inšpektorjev, saj je temeljil na dejanskih ugotovitvah ob inšpekcijskem pregledu ter na podlagi določil 214. člena ZUP in 13. člena Zakona o sanitarni inšpekciji5. Nadalje iz zapisnika z 29. 10. 1998 izhaja, da je tožnik tega dne dostavil Poročilo o izvršenih analizah Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z 31. 7. 1998, iz katerega pa ni razvidno, ali je pijača B. zdravstveno ustrezna. V tej analizi je navedeno, da mora dati mnenje oziroma soglasje k tovrstnim izdelkom pristojno ministrstvo ter da je treba predložiti dokazila, da konoplja ne vsebuje THC. Tožnik tega dne očitno še ni razpolagal z vso potrebno dokumentacijo, ki bi mu omogočala zakonito prodajo spornega napitka, saj še ni razpolagal z mnenjem MZ. Ustna prepoved nadaljnje prodaje izdelkov zato ni bila odpravljena.

8. Inšpekcijski nadzor se je nadaljeval 30. 10. 1998 in 3. 11. 1998, ko sta inšpektorja najprej vzela vzorec piva B., kasneje pa še vzorce preostalih dveh pijač ter izvlečka konoplje. Izvlečka sta bila odvzeta v količini nekaj mililitrov. Promet z blagom, od katerega je bil vzet vzorec, je bil prepovedan, dokler ne bo na podlagi preizkusa izdana odločba. Šele v tej fazi inšpekcijskega nadzora so inšpektorji začeli jemati vzorce za testiranje vsebnosti THC. Test je bil opravljen 16 11. 1998 na Centru za kriminalistične preiskave uprave kriminalistične službe. Iz mnenja Centra izhaja, da vzorca ekstrakta vsebujeta kanabinoidne komponente, med njimi tudi tetrahidrokanabiol, kar je prestavljalo razlog za izdajo odločbe zdravstvene inšpekcije s 26. 11. 1998, s katero je podjetju A. naložila, da ne sme dodajati kanabinoidnih komponent v napitek iz hmelja in konoplje B. in da deklaracija na tem napitku ne sme imeti napisa Cannabis ... Postopku inšpekcijskih služb do izvedbe testiranja izvlečkov ekstrakta kanabinoidne komponente nepravilnosti ni mogoče očitati, zato toženka ne more odgovarjati za morebitno škodo, ki je tožniku v tem času nastala zaradi zastojev v prodaji in proizvodnji spornega napitka.

9. Bistveni očitki, na katerih gradi tožeča stranka trditve o protipravnosti ravnanja organov toženke, se nanašajo na napake v nadaljevanju inšpekcijskega postopka, na podlagi katerega je bila izdana inšpekcijska odločba s 26. 11. 1998. Gre za strokovne napake pri odvzemu vzorca ekstrakta, ki je bil vzet v premajhni količini, da bi bilo mogoče opraviti super analizo, za napake v postopkovnem smislu, saj tožniku ni bila pravočasno izročena analiza6 in ni bil opozorjen na možnost, da predlaga njeno kontrolo s super analizo, s tem pa mu je bilo onemogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, ter napake glede arbitrarnega odločanja MZ kot pritožbenega organa, ki ni sledilo navodilom upravnega sodišča in se je ob drugem uspehu tožnika zoper odločbo ministrstva z vsebinsko prazno pritožbo pritožilo na vrhovno sodišče ter s tem podaljšalo postopek na nedopusten čas trajanja. Ta je od izdaje odločbe 26. 11. 1998 do njene odprave 1. 6. 2004 trajal skoraj šest let. 10. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik v času odvzema imel na razpolago zadostno količino vzorca ekstrakta tudi za izvedbo super analize. Dokazna ocena je prepričljiva in dosledna, saj je izpovedbo inšpektorice E. E. ocenjevalo tudi v luči nadaljnjega poteka dogodkov. Ker je bila tožniku pri hišni preiskavi 1. 12. 1998, torej manj kot mesec dni po inšpekcijskem odvzemu vzorcev, zasežena esenca konoplje, tožnik pa je ves čas želel izkazati, da odvzeti vzorci ne vsebujejo nedovoljenih substanc, ne prepričajo pritožbene navedbe, da inšpektorica več vzorca ni mogla odvzeti, ker tega ni bilo oziroma ga tožnik ni želel izročiti. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da bi tožnik moral sam ponuditi vzorec za super analizo, saj je podpisal zapisnik in je za njeno možnost vedel. Odvzem zadostne količine vzorca in opozorilo na pravice strank v inšpekcijskem postopku so strokovna naloga inšpekcijskih služb in ne stranke inšpekcijskega nadzora, ki pričakuje in se zanaša na pravilnost ravnanja oblastnega organa. Tožnik ob odvzemu vzorca ni pričakoval negativnih rezultatov, saj je imel zagotovila proizvajalcev esenc o njihovi ustreznosti, zato je življenjsko logično, da se s samim načinom odvzema vzorcev ni ukvarjal. Med pravdnima strankama nadalje ni sporno, da je inšpekcijski organ ravnal napačno, ko tožnika ni seznanil z izvidom analize s 16. 11. 1998, ki za tožnika ni bil ugoden, in ga ni poučil o možnosti dodatne analize po 25. členu Zakona o zdravstveni neoporečnosti živil, temveč ga je zgolj (na dan izdaje odločbe) ustno seznanil z rezultati analize. Tožniku je bil pisni izvod analize posredovan šele na izrecno zahtevo tožnikovega odvetnika 16. 3. 1999, torej skoraj štiri mesece po izdani sporni upravni odločbi in v času, ko je MZ njegovo pritožbo že zavrnilo. Poleg tega je bil ob priliki analize Centra za kriminalistično tehnične raziskave vzorec uporabljen oziroma odvržen, kar je inšpektorica ob prejemu analize vedela. Zavedala se je torej, da super analiza na istem vzorcu ne bo več mogoča, ker ta ne obstaja, a na svojo napako v zvezi s premajhnim odvzemom vzorca ni reagirala. Imela bi namreč možnost, da ponovi vzorčenje in zajame zadostno količino esence tako za analizo kot za super analizo. Namesto tega analize pred izdajo odločbe 26. 11. 1998 ni vročila tožniku, ni ga poučila o možnosti super analize, po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča s 3. 4. 2004 pa je od tožnika zahtevala oziroma pri njem iskala vzorce esence za super analizo, čeprav je vedela, da ti ne obstajajo več. Vse omenjeno tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na njeno malomarno ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ne oziraje se na posledice, ki bi jih lahko utrpela stranka inšpekcijskega nadzora.

11. Tudi nadaljnji očitki nedopustnega ravnanja, ki se nanašajo na odločanje MZ kot pritožbenega organa, so utemeljeni. V obravnavanem primeru, ko je bila tožniku izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bilo prepovedano dodajanje konkretne surovine kot bistvene sestavine proizvodnje napitka B., s tem pa mu je bila onemogočena proizvodnja, je odločilno, kako hitro in učinkovito je postopanje pritožbenih organov. Inšpekcijska upravna odločba za razliko od sodne odločbe učinkuje takoj, zato stranki že z njeno izdajo lahko nastajajo škodljive posledice. Zato je naloga države, da delovanje svojih služb organizira tako, da se o pravnih sredstvih, s katerimi se preizkuša pravilnost izdane odločbe, odloča hitro. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru upravni postopek, ki se je začel z odvzemom vzorca za analizo 3. 11. 1998, zaključil pa se je z odločbo o ustavitvi postopka 1. 6. 2004, trajal nesprejemljivo dolgo in presegel dopusten razumen rok odločanja v relativno enostavni zadevi. Ob tem je bistveni zastoj v postopku povzročil prav organ MZ, saj ni upošteval navodil upravnega sodišča ob ponovnem odločanju o tožnikovi pritožbi, temveč je, ne da bi se opredelil do izpostavljenih pritožbenih navedb pritožnika, vztrajal zgolj pri rezultatih izvedene analize, ki s super analizo ni bila preverjena. Čeprav je upravno sodišče v svoji odločbi z 11. 7. 2001, ko je že drugič odpravilo odločbo MZ, opozorilo, da se ministrstvo kot pritožbeni organ do tožnikovih navedb in predloženih dokazov, s katerimi je izkazoval, da surovine izdelka pijače B. ne vsebujejo kanabinoidnih komponent, kar naj bi izhajalo iz izvedeniških mnenj avstrijskega in švicarskega instituta ter Instituta za sodno medicino in kriminalistiko iz Zagreba, ni opredelilo, hkrati pa je izrecno zapisalo, da MZ tudi ni upoštevalo sodbe upravnega sodišča s 15. 9. 1999, je slednje po prejemu omenjene odločbe upravnega sodišča zoper njo vložilo pritožbo. Ugotovitve, da je bila ta vsebinsko prazna in nepotrebna, toženka v pritožbi niti ne graja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sledi zaključku prvostopnega sodišča, da je opisano ravnanje upravnega organa v konkretnem postopku odstopalo od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, ki se zahteva za tovrstni postopek, zato izpolnjuje pravni standard protipravnosti ravnanja. Odprava odločbe s 26. 11. 1998, ko je tožniku nedvomno že nastala večja materialna škoda, ni dovolj za vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma za odpravo nezakonitega stanja in ima zato slednji pravico do odškodnine.

12. Po določilu 192. člena ZOR ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšanja odškodnine. Toženka v pritožbi smiselno izpostavlja, da je tožnik sam prispeval k nastali škodi, ker je pričel opravljati dejavnost, ne da bi imel za to vsa potrebna dovoljenja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je v fazi priprav na začetek proizvodnje napitka B., ki se je začela v jeseni 1998, tožnik že razpolagal z dopisom švicarske firme G. z 9. 6. 1997, pridobil je Poročilo o izvršenih analizah Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z 31. 7. 1998, mnenje Inštituta za uporabno botaniko Veterinarske univerze na Dunaju z 11. 9. 1998 in sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z 11. 8. 1998, iz katerega izhaja, da odstopanje od norm in kakovosti ni potrebno, ker za tovrstne izdelke ni predpisanih norm kakovosti. Tožnik res še ni razpolagal s slovenskimi analizami zdravstvene neoporečnosti surovine ekstrakta konoplje, na kar je bil v inšpekcijskem postopku upravičeno opozorjen. Vendar pa bi prav z dosledno in pravilno izpeljavo inšpekcijskega postopka tožnik imel možnost to pridobiti, s tem pa bi mu bila pot do nadaljnje proizvodnje napitka odprta. Prav zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njihovo ustreznost. Tako je pridobil dopis Sekcije za dovoljenja Zveznega urada za zdravstvo Bern (Švica) z normativi oziroma mejnimi vrednostnimi THC v različnih vrstah prehrambenih izdelkov in pijač, dopis ..., Avstrija z 28. 11. 1998, dopis Veterinarske univerze na Dunaju, Inštituta za uporabno botaniko z 22. 12. 1998, dopis Ministrstva za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano z 20. 8. 1999, analizo Medicinske fakultete, Zavoda za sodno medicino in kriminalistiko v Zagrebu s 5. 11. 1998, analizo Kemijskega inštituta, oddelka za prehrambeno kemijo z 22. 6. 1999 in nenazadnje mnenje Ministrstva za zdravstvo z 21. 7. 1999. Tožniku tako soprispevka k nastali škodi ni mogoče očitati, dejstvo, da že v začetku ni imel vseh potrebnih analiz, pa je mogoče upoštevati v okviru obsega škode, saj toženka ne odgovarja za tisti zastoj proizvodnje in s tem povezano škodo, ki je tožniku nastala pred izdajo odločbe s 26. 11. 1998. 13. Glede ugovora vzročne zveze ima pritožba prav, da je dokazno breme glede dejstev, da bi imel tožnik v primeru možnosti oprave super analize zanjo zagotovljen vzorec, ki bi zanj izkazoval ugoden rezultat, na tožniku. Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti (glede na dokazni standard izkazovanja hipotetičnega primera) izkazal, da bi tak vzorec ob odvzemu testnih vzorcev lahko zagotovil, saj je z njim razpolagal še 1. 12. 1998. In prav ta naknadno vzeti vzorec ekstrakta je v analizi Instituta za sodno medicino izključil prisotnost THC v eteričnem olju, kar je bilo skladno z drugimi analizami, ki jih je tožnik pridobil med postopkom od proizvajalcev substanc in drugih institucij. Zato pavšalne pritožbene navedbe, da tega dokaznega bremena ni zmogel, ne držijo.

14. Neutemeljeno je povsem nekonkretizirano sklicevanje toženke na vpliv prekrškovnega in kazenskega postopka na tožniku nastajajočo škodo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil postopek o prekršku zoper tožnika zaključen z zavrženjem oziroma zavrnitvijo predloga za uvedbo prekrška, saj v analiziranem vzorcu esence ni bila dokazana prisotnost THC. Kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika v letu 2003, pa bi lahko vplival zgolj na obseg nastale škode, ne pa na sam vzrok za njen nastanek.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče nekritično ugotovilo obstoj vzročne zveze glede vseh postavk tožbenega zahtevka. Sodišče je na 17. strani obrazložilo, zakaj šteje, da sta tudi prodaja tožnikove hiše in pivovarne v izvršilnem postopku v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem toženke. Dolgovi tožnika so res nastali pred sproženim inšpekcijskim postopkom, vendar zaradi priprave na proizvodnjo pijače B. Tudi glede materialnih pravic iz patenta toženka s pavšalnim zatrjevanjem, da do njih tožnik ni upravičen, ker je bil patent izdan D. D., ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč nima razlogov, da bi dvomilo v dokazno oceno sodišče prve stopnje o obstoju dogovora med tožnikom in D. D. o delitvi pravic iz patenta. Ker je tožnik postavil enoten denarnih zahtevek za vso nastalo materialno škodo in rentni zahtevek, bo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o višini tožbenega zahtevka naknadno kritično presojalo, kakšen bi bil ekonomski domet tožnikove proizvodnje in s tem povezan finančni učinek ter kakšno dejansko prikrajšanje mu je na posameznem področju nastalo.7

16. Toženka v pritožbi zmotno vztraja pri ugovoru zastaranja glede zahtevkov po tožbi s 5. 6. 2006 in glede razširjenega tožbenega zahtevka za plačilo rente s 27. 2. 2007. Družba A. je vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku že 29. 3. 2000 in vložitev te tožbe je skladno s 388. členom ZOR pretrgala zastaranje te postavke in postavke glede bodoče škode neodvisno od teka upravnega postopka. Prvotni postopek, ki je bil prav zaradi teka upravnega postopka večkrat prekinjen, se je zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra nadaljeval s tožnikom kot pravnim naslednikom s sklepom z 2. 3. 2007 ter je združen s tožbo, ki jo je tožnik vložil 14. 4. 2006. Ker zastaranje terjatve za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta določljiva, pri čemer tožba na povrnitev prve škode pretrga zastaranje povrnitve bodočih škod8, je pravočasno vložen tudi zahtevek na plačilo denarne rente. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da niso zastarali niti ostali tožbeni zahtevki, pri čemer ne drži očitek toženke, da o tem sodba nima ustreznih razlogov. Odsotnost teh je zaznati v pritožbi, saj ne pojasni posebej, do katerih oblik škode se sodišče ni opredelilo. Od vseh postavk bi bila po oceni pritožbenega sodišča lahko vprašljiva le pravočasnost zahtevka na povrnitev premoženjske škode zaradi nemožnosti koriščenja patenta in s tem povezana renta. Vendar pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnik nedopustnost ravnanja toženke lahko ocenil v celoti šele ob zaključku upravnega postopka v letu 2004. Del njegovih trditev je namreč povezan tudi z nedopustno dolgo trajajočim postopkom v upravni zadevi, česar pa v letu 2000 ob vložitvi prve tožbe ni mogel predvideti in se do tega ni mogel opredeliti. Zato zastaralni rok pred zaključkom upravnega postopka ni pričel teči, povezanost tega postopka z upravnim postopkom pa je razvidna tudi iz številnih prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju.

17. Ob ponovnem odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje odločalo o višini tožniku nastale škode, pri čemer bo moralo upoštevati, da je pravno priznano lahko le tisto prikrajšanje, ki tožniku po normalnem teku stvari ne bi nastalo, če bi lahko nadaljeval s poslovanjem in izdelavo ter prodajo konkretnega napitka.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Odločbi VS RS II Ips 231/2011 s 7. 11. 2013 in II Ips 186/2015 s 1. 10. 2015 2 Po takrat veljavnem Zakonu o zdravstvenem nadzorstvu nad živili (Ur. l. SRS, 17/75 in 42/86) 3 Ta se glasi: "Podjetje A, d. o. o., ... , ne sme dodajati kanabinoidnih komponent v napitek iz hmelja in konoplje B." 4 Primerjaj takrat veljavni Zakon o proizvodnji in prometu mamil, Ur. l. 55/1978, z dopolnitvami, po katerem za mamila veljajo proizvodi in substance naravnega ali umetnega izvora, z uporabo katerih se lahko ustvari stanje odvisnosti, ki utegne povzročiti okvare zdravja ali kako drugače ogroziti človekovo integriteto v telesnem, duševnem ali socialnem pomenu (2. člen zakona), v povezavi s seznamom mamil po Odločbi o seznamu mamil, Ur. l. RS 5/1998. 5 Takrat veljavni Zakon o sanitarni inšpekciji Ur. l. SRS 8/73 z dopolnitvami. 6 Slednjo je prejel na zahtevo pooblaščenca šele 16. 3. 1999, ko je MZ njegovo pritožbo zoper odločbo s 26. 11. 1998 že zavrnilo. 7 Vrhovno sodišče je v odločbi VS RS II Ips 166/2014 zapisalo: "Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku. Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala." 8 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 51/2010.