Jedro

Tožnik je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru upravičeno štel, da mu sporna pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi sporne pijače, ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost. Bistven zastoj v postopku je povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ. Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno ravnanje inšpektorice v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa pa je odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 1.547,66 EUR.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je od toženke uveljavljal plačilo odškodnine in mesečne rente. Navedel je, da zaradi ravnanj toženkinih državnih organov družba A., d. o. o. (tožnik je njen pravni naslednik) zaradi prepovedi proizvodnje napitka C. od 1. 11. 1998 naj ne bi mogla več obratovati.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in mesečne rente po podlagi utemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

4. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: — 27. 10. 1998 sta inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS, OE Novo mesto (v nadaljevanju ZIRS) opravila inšpekcijski pregled pri družbi A., d. o. o., (tožnik je njen pravni naslednik, v nadaljevanju tožnikova družba) ter ugotovila, da družba izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti. Tožnik ob inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da pivo B., pijača D. ter pijača C. ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu in ne poročil o izvršenih analizah, zato sta (ustno) prepovedala prodajo teh proizvodov, dokler družba ne predloži analiz in druge dokumentacije o primernosti ter ustreznosti teh produktov (v nadaljevanju Ustna odločba). V tem postopku se prisotnost kanabinoidnih komponent ni preverjala.

— 29. 10. 1998 je tožnik ZIRS dostavil poročilo Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj o izvršenih analizah (št. 885 z dne 31. 7. 1998). Iz izvida ne izhaja, ali je pijača C. zdravstveno ustrezna, zato je ZIRS odločil, da mora dati soglasje k izdelku pristojno ministrstvo, hkrati pa je treba predložiti tudi dokazila, da konoplja, uporabljena v proizvodnji, ne vsebuje tetrahidrokanabinola (v nadaljevanju THC).

— Inšpekcijski nadzor se je nadaljeval 30. 10. 1998, ko sta inšpektorja v poslovnih prostorih družbe zaradi ugotavljanja vsebnosti THC odvzela vzorec pijače C., izdelane 29. 10. 1998, 3. 11. 1998 pa so bili za namen analize odvzeti vzorci svetlega piva B. (tudi za super analizo), pijače D. ter izvleček konoplje švicarskega porekla, nabavljenega pri podjetju Č., ter avstrijski izvleček konoplje, oboje v količini „nekaj ml“. Promet z blagom, od katerega je bil odvzet vzorec, je bil prepovedan, dokler ne bo na podlagi preizkusa izdana odločba.

— Test je bil opravljen 16. 11. 1998, ko je Center za kriminalistično tehnične preiskave (v nadaljevanju CKTP) izdelal analizo pijače iz hmelja in konoplje ter analizo odvzetih esenc. Ugotovljeno je bilo, da vzorca ekstrakta vsebujeta kanabinoidne komponente, v vzorcih piva pa kanabinoidnih komponent niso našli. CKTP je pri preiskavi uporabljene vzorce porabil oziroma zavrgel, kar je inšpektorica vedela.

— Izvlečka esenc sta bila odvzeta v premajhni količini, da bi bila mogoča izvedba super analize, čeprav je imel tožnik takrat na razpolago zadostno količino vzorca ekstrakta za izvedbo super analize, saj je z njim razpolagal še 1. 12. 1998. Toženka ni dokazala, da inšpektorica ni mogla odvzeti več vzorca, ker ga ni bilo oziroma ga tožnik ni želel izročiti. Inšpektorica se je zavedala, da super analiza na istem vzorcu ne bo več mogoča, pa na svojo napako v zvezi s premajhnim odvzemom vzorca ni reagirala, čeprav bi imela možnost, da ponovi vzorčenje in zajame zadostno količino esence tako za analizo kot za super analizo.

— Vzorec ekstrakta, ki je bil odvzet 1. 12. 1998 (zaradi uvedbe postopka o prekršku), je v analizi Inštituta za sodno medicino medicinske fakultete v Ljubljani z dne 19. 4. 1999 (v nadaljevanju analiza Inštituta za sodno medicino) izključil prisotnost THC v eteričnem olju. Postopek o prekršku je bil zaključen z zavrženjem oziroma z zavrnitvijo predloga za uvedbo prekrška.

— ZIRS je kot prvostopenjski inšpekcijski organ na podlagi analize CKTP izdal (pisno) odločbo z dne 26. 11. 1998, s katero je prepovedal dodajati kanabinoidne komponente v napitek iz hmelja in konoplje in da deklaracija na napitku vsebuje napis „Cannabis sativa L“ (v nadaljevanju Pisna odločba). Inšpekcijski organ tožnika z izvidom analize, ki zanj ni bil ugoden, ni seznanil in ga ni poučil o možnosti dodatne analize po 25. členu Zakona o zdravstvenem nadzorstvu nad živili (v nadaljevanju ZZN1), ampak ga je zgolj (na dan izdaje Pisne odločbe) ustno seznanil z rezultati analize. Tožniku je bil pisni izvod analize posredovan šele na izrecno zahtevo njegovega odvetnika 16. 3. 1999, ko je drugostopenjski inšpekcijski organ (Ministrstvo za zdravje - v nadaljevanju MZ) že zavrnil tožnikovo pritožbo zoper Pisno odločbo.

— Tožnik je 1. 12. 1998 vložil pritožbo zoper Pisno odločbo in priložil Mnenje inštituta z Dunaja, Mnenje Medicinske fakultete iz Zagreba in Poročilo Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj, mnenje iz Švice, sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z namenom dokazati, da pri proizvodnji ... uporablja surovine, ki ne vsebujejo prepovedanih sestavin. Z odločbo MZ z dne 16. 2. 1999 je bila pritožba zoper Pisno odločbo zavrnjena. Sledila je tožba tožnikove družbe na odpravo odločbe MZ na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo U 476/99-16 z dne 15. 9. 1999 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo MZ odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek MZ, ob tem pa opozorilo na analizo Inštituta za sodno medicino (ki je izključila prisotnost THC v eteričnem olju). Z odločbo MZ z dne 27. 12. 1999 je bila pritožba tožnikove družbe ponovno zavrnjena in tožnik je ponovno vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo U 246/2000-11 z dne 11. 7. 2001 njegovi pritožbi ponovno ugodilo in izpodbijano odločbo MZ odpravilo ter zadevo vrnilo MZ v ponoven postopek, ob tem pa ponovno opozorilo na izsledke analize Inštituta za sodno medicino, nujnost vročitve analize tožniku in možnost zahteve za opravo super analize, ki je tožnik v postopku ni imel ter izrecno poudarilo, da MZ ni upoštevalo njegove prejšnje sodbe. Zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS je toženka vložila vsebinsko prazno in nepotrebno pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 771/2001 z dne 4. 3. 2004 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo Upravnega sodišča RS ter potrdilo, da so bila tožniku kršena pravila postopka, ker ni imel možnosti uveljaviti izdelave super analize pred izdajo Pisne odločbe, na kar bi ga toženka morala opozoriti. Z odločbo MZ z dne 22. 4. 2004 je bilo ugodeno pritožbi tožnikove družbe in je bila Pisna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu inšpekcijskemu organu v ponovni postopek, ki pa je 1. 6. 2004 izdal sklep o ustavitvi postopka, saj je bilo ugotovljeno, da tožnikova družba ne opravlja več dejavnosti proizvodnje ... in nobene druge proizvodnje ter nima več surovin za izdelavo ....

— Inšpektorica je po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča z dne 3. 4. 2004 od tožnika zahtevala oziroma pri njem iskala vzorce esence za super analizo, čeprav je vedela, da ti ne obstajajo več.

— Tožnik si je ves čas prizadeval čim prej dokazati, da esenca, ki jo je kot surovino uporabljal pri proizvodnji C., nima prepovedanih lastnosti in je takoj po Ustni odločbi dostavil Mnenje Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj, Odločbo Ministstva za gozdarstvo, kmetijstvo in prehrano, v nadaljevanju pa številne analize tujih inštitutov iz Švice, Avstrije, Hrvaške in analizo Inštituta za sodno medicino. Če bi tožnik vedel za možnost super analize vzorca, odvzetega 3. 11. 1998, bi jo zahteval in bi z njo uspel dokazati, da v surovini ni prepovedane snovi.

— Patent za proizvodnjo C. je bil z odločbo z dne 3. 7. 2000 formalno dodeljen G. G. za dobo 20 let, vendar sta se s tožnikom dogovorila, da si bosta pravice iz patenta delila po enakih deležih.

— Tožnikova družba je bila registrirana za proizvodnjo pijače C. kot napitka iz hmelja in konoplje, ki pa je bil v bistvu pivo, kateremu je bila zgolj dodana aroma konoplje. Tožnik po izdaji Pisne odločbe ni ničesar več proizvajal in ni ustvarjal nobenega dohodka, s katerim bi lahko poravnal svoje obveznosti, med drugim tudi dolgove, ki so nastali zaradi priprave na proizvodnjo C. 5. Toženka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ugodi tožničini pritožbi in tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje ter odloči o stroških revizijskega postopka. Navaja, da bi moral tožnik kot proizvajalec živil pred proizvodnjo živil za prodajo preizkusiti surovine in se prepričati o njihovi zdravstveni neoporečnosti oziroma skladnosti s takrat veljavnimi predpisi. Tožnik tega ni storil, obsojen je bil tudi v postopku o prekršku. Njegovo prizadevanje po ugotovljeni nepravilnosti je bilo prepozno, neustrezno in nezadostno, saj je 29. 10. 1998 dostavil Poročilo o izvršenih analizah Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj, ki ni bilo ustrezno. Ni res, da je imel tožnik vsa potrebna dovoljenja za začetek proizvodnje, saj je dokazila zagotovil šele z vlogo z dne 25. 6. 1999 in šele od 21. 7. 1999 dalje (ko mu je MZ izdalo mnenje) je izpolnjeval pogoje za proizvodnjo in prodajo pijač. Ker je tožnik sam začel preuranjeno poslovati in je poslovno tvegal, ni podane vzročne zveze med ravnanjem inšpektorjev in domnevno škodo, nastalo tožniku. Toženka za tožnikovo neskrbno ravnanje ni odgovorna. Tudi sicer tožnik ni imel nobenega razloga za prenehanje proizvodnje drugih izdelkov. Tožnik je prenehal poslovati še v obdobju, ko je veljala zakonita ustna odločba z dne 27. 10. 1998 o prepovedi prodaje proizvodov, zato proizvodnja ni bila ustavljena zaradi toženkinega ravnanja. Morebitne nepravilnosti v zvezi z izdajo pisne odločbe z dne 26. 11. 1998 niso v vzročni zvezi z vtoževano škodo. Tožnik ni nikoli pojasnil, zakaj ni nadaljeval s proizvodnjo po dopisu Zdravstvenega inšpektoriata z dne 23. 4. 1999 in tudi ne po mnenju MZ z dne 21. 7. 1999. Tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova patenta, ker je prijavo za patent oddal šele 13. 11. 1998 in je bila listina s patentom izdana šele 3. 7. 2000 ter je nosilec patenta in izumitelj G. G. in ne tožnik. Že iz samega patenta je razvidno, da je nujna sestavina spornega napitka dodatek industrijske konoplje, ki nima THC oziroma ga vsebuje manj kot 0,2 utežnih odstotkov, kar pomeni, da patent dopušča obstoj THC. Pomen sporne pisne odločbe je treba razlagati v povezavi z mnenjem MZ z dne 21. 7. 1999. Pisna odločba je zgolj prepovedala dodajanje prepovedanih psihotropnih snovi v napitek in označevanje prepovedanih substanc (napis Cannabis Sativa L) na deklaraciji. Odvetnik tožnikove družbe je toženko z dopisom z dne 23. 4. 1999 celo obvestil, da bodo s proizvodnjo in prodajo nadaljevali, torej je bilo tožniku jasno, da s Pisno odločbo ni bilo prepovedano dodajanje konkretne esence konoplje, ampak dodajanja kanabinoidnih komponent. Ker je Ustna odločba zakonito obstajala vse do izdaje mnenja MZ z dne 21. 7. 1999 in ne le do izdaje Pisne odločbe z dne 26. 11. 1998, toženka ne odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala v obdobju od 27. 10. 1999 do 21. 7. 1999, saj tožnik v tem času ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dejavnosti. Tožnik je vlogo za izdajo mnenja vložil šele 25. 6. 1999. Odločitev pritožbenega sodišča je zato nerazumna in v nasprotju z listinami v spisu (uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ustavno sodišče ni zaključilo, da je bilo toženkino ravnanje protipravno, ampak je zgolj razlagalo pomen Pisne odločbe. Izdaja Pisne odločbe je bila utemeljena in tožnik med postopkom ni dokazal, da bi s super analizo uspel ovreči že opravljeno analizo, številna mnenja in analize, ki jih je predložil, pa niso upoštevna, ker niso bila narejena na istočasno odvzetem vzorcu. Škoda, nastala zaradi zastoja v proizvodnji do predložitve dokazil, pa v nobenem primeru ne predstavlja pravno priznane škode. Mnenje MZ je treba razlagati širše, saj je bilo z njegovo izdajo jasno, da MZ prodaji ne nasprotuje več in je s tem dejansko dovolilo proizvodnjo in prodajo. Med nepravilnostmi v upravnem postopku in prenehanjem poslovanja tožnikove družbe ni vzročne zveze. Upravni postopek glede Pisne odločbe je bil zaključen šele v letu 2006 zaradi tožnikovih vlaganj pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka z dne 1. 6. 2004, s katerimi tožnik ni uspel. Tožnik bi s poslovanjem sicer lahko nadaljeval od izdaje mnenja MZ. Inšpektorica od tožnika ni mogla zahtevati več vzorca, saj je rekel, da ga nima, zato je do napake pri jemanju vzorca prišlo zaradi njega. Inšpektorica je po telefonu tudi preverila, ali je količina vzorca zadostna. Tožnik je vedel za možnost super analize, saj je podpisal zapisnik, iz katerega je razviden odvzem vzorca za pivo ... (pri katerem pa je bila opravljena super analiza). Napačen je zaključek pritožbenega sodišča, da je imela inšpektorica možnost, da vzorčenje ponovi, saj tudi super analiza na istem vzorcu po več kot šestih mesecih ne bi dala zanesljivih rezultatov. Kasnejša dodatna analiza na kasneje odvzetih vzorcih pa ne bi bila super analiza, saj ne bi šlo za isti vzorec. Ker je Ustna odločba zakonito obstajala do 21. 7. 1999, ni vzročne zveze med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo. Nižji sodišči obstoja vzročne zveze nista obrazložili. Opozarja na teorijo socialne adekvatne kavzalnosti in se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 364/2003 z dne 29. 1. 2004. Nižji sodišči nista upoštevali, da so zoper tožnika istočasno tekli tudi drugi upravni in kazenski postopki. Pravnomočno je bil obsojen na eno leto in šest mesecev zaporne kazni zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu Kazenskega zakonika RS. V času, ko je bil na prestajanju zaporne kazni, mu škoda ni mogla nastati. Napačen in v nasprotju z listinami v spisu je zaključek nižjih sodišč, da je sporni napitek vrsta piva, saj iz patenta in deklaracije na embalaži izhaja, da je to napitek, ki je podoben svetlemu pivu. Tožnikova družba v času škodnega dogodka ni bila registrirana za proizvodnjo spornega napitka, saj ni bila registrirana za proizvodnjo drugih pijač, ampak le za proizvodnjo piva in slada. Zato tožnik ni upravičen do povrnitve škode, ki naj bi bila posledica prenehanja opravljanja neregistrirane dejavnosti. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 156/2004 z dne 21. 12. 2004. Glede zahtevka za plačilo odškodnine za izgubljeno hišo in pivovarno ni vzročne zveze, ker tožnikovi dolgovi in vpisane zastavne pravice izhajajo iz obdobja pred spornim inšpekcijskim postopkom, izvršilni postopki zoper tožnika pa so se začeli že pred začetkom upravnih postopkov. Nepravilen je zaključek sodišč, da tožnik po izdaji pisne odločbe ni ničesar več proizvajal in zato ni ustvarjal nobenega dohodka, s katerim bi lahko poravnal svoje obveznosti. Tožnik tudi ni dokazal zahtevka za plačilo rente.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik predlaga zavrnitev revizije in pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča ter navaja, da toženka ni pravočasno ustavila postopka, ni upoštevala dokazov in ni ravnala pravilno, ko je tožnik predložil negativne izvide Inštituta za sodno medicino z dne 19. 4. 1999 in Poročilo Kemijskega inštituta z dne 22. 6. 1999. Zato je tožnikova družba propadla. Toženka podaja neresnične navedbe o prekrškovnem postopku in zamolči, da je bil tožnik pravnomočno oproščen (zavrnilna odločba št. P-522/99 z dne 31. 3. 1999). Izvršilni postopki so bili sproženi, ker ni bilo proizvodnje in prodaje, vrniti je bilo treba subvencije, odpovedati zaposlitve delavcem in vrniti posojila, najeta za izgradnjo pivovarne. Očitanje pravnomočne kazenske obsodbe tožnika je neprimerno, saj nima nobene zveze s tem postopkom. Odškodnino je uveljavljala tožnikova družba in ne tožnik osebno, ki se je v postopek vključil kot njen pravni naslednik šele v letu 2007. Toženka nima prav, da mora tožnik dokazati njeno odškodninsko odgovornost, saj je na njej dokazno breme za razbremenitev. Izvlečka konoplje sta bila odvzeta v zadostnih količinah in bi bila mogoča izvedba super analize. Toženka do leta 2004 ni dovoljevala proizvodnje in tožnik po dopisu pooblaščenca tožnikove družbe ni nadaljeval s proizvodnjo, ker je bila proizvodnja prepovedana, saj mu je bilo ob izdani pisni odločbi in s strani inšpektorice jasno povedano, da bosta tožnikova družba in direktor kaznovana. Toženka sama ni upoštevala mnenja MZ z dne 21. 7. 1999, sedaj pa nepravilno navaja, da bi bilo mnenje treba razlagati širše. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka je bil izdan šele 1. 6. 2004. Ugovora vzročne zveze ne konkretizira in izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sicer navedbe, da je tožnikova družba opravljala neregistrirano dejavnost, za katero ni bila registrirana, predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS). Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Institut odškodninske odgovornosti države se umešča v sistem civilne nepogodbene odškodninske odgovornosti ter se zanj uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, zlasti institut odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega. V URS predvidena odgovornost države je namreč podnormirana, zato se v skladu z ustaljeno sodno prakso uporabljajo natančneje razdelana določila o odgovornosti pravnih oseb v členih 170. do 172. ZOR.2 Poleg predpostavk iz 26. člena URS morajo biti podane tudi druge splošne predpostavke odškodninske odgovornosti.3

9. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi odločilo že dvakrat. Prvič je odločilo s sodbo II Ips 231/2011 z dne 7. 11. 2013, s katero je tožnikovo revizijo zavrnilo in odločilo o stroških revizijskega postopka. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-209/14 z dne 9. 7. 2015 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Zaključilo je, da je Vrhovno sodišče tožniku kršilo ustavno pravico iz 22. člena URS, ker pri odločanju o reviziji ni upoštevalo njegove pravočasne dopolnitve revizije.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče o zadevi še enkrat (drugič) odločilo s sodbo II Ips 186/2015 z dne 1. 10. 2015, pri tem pa je upoštevalo tožnikovo dopolnitev revizije. Tožnikovo revizijo je ponovno zavrnilo in odločilo o stroških revizijskega postopka. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-998/15 z dne 30. 11. 2017 sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 186/2015 in sodbo pritožbenega sodišča II Cp 3799/2010 razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Pritrdilo je stališču Vrhovnega in pritožbenega sodišča, da sta bila zoper tožnikovo družbo vodena dva neodvisna, sočasna inšpekcijska postopka, rezultat katerih sta bili Ustna odločba z dne 27. 10. 1998 in Pisna odločba z dne 26. 11. 1998 ter zavzelo stališče, da v ravnanju inšpekcijske službe ZIRS, ki je tožniku z Ustno odločbo prepovedala prodajo piva B. ter pijače D. in C., dokler družba ne predloži analiz in druge dokumentacije o primernosti ter ustreznosti teh produktov, ni zaznati elementov arbitrarnega in samovoljnega ravnanja, zaradi katerega bi toženka lahko odškodninsko odgovarjala. Od trenutka, ko je tožnikova družba pridobila ustrezno Mnenje MZ z dne 21. 7. 1999 in druge ekspertize, Ustna odločba ni več preprečevala prodaje, saj je bila časovno pogojena („dokler ne predloži analiz in druge dokumentacije“).

11. Glede protipravnosti ravnanja državnih organov pri izdaji Pisne odločbe z dne 26. 11. 1998, s katero je bilo tožnikovi družbi prepovedano dodajanje kanabinoidnih komponent v napitek iz hmelja in konoplje ter da deklaracija na napitku vsebuje napis „Cannabis sativa L“, pa je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da njen izrek sicer res zgolj povzema zakonsko ureditev, vendar ga je treba brati v povezavi z njeno obrazložitvijo, saj je šele na ta način možno ugotoviti, kaj konkretno izrek odločbe pomeni. Zato ni videti podlage za sklep, da Pisna odločba zgolj abstraktno ponavlja tisto, kar pravi že sam zakon, in da se na surovine, ki jih je pijači dodajal tožnik, ne nanaša (če se pač izkaže, da te surovine kanabinoidnih komponent nimajo). Pravdno sodišče v odškodninskem sporu zoper državo, ko gre za razumevanje pomena upravne odločbe namreč v kontekstu presoje o protipravnem ravnanju oblasti iz 26. člena URS, vsebine te odločbe ne sme razlagati drugače, kot so jo razlagali vsi udeleženci v upravnem postopku in v postopku upravnega spora. Varstvo pravice iz 26. člena URS ne more biti učinkovito, če sodišče v odškodninskem sporu Pisni odločbi v škodo prizadete stranke pripiše popolnoma drugačno vsebino, kot so jo razumeli vsi udeleženci v samem upravnem postopku in v postopku v upravnem sporu.

12. Navedeno pomeni, da je glede na toženkino ravnanje v konkretnem primeru tožnik upravičeno štel, da mu Pisna odločba prepoveduje uporabo konkretnih sestavin, ki jih je tožnikova družba uporabljala pri izdelavi pijače C., ker naj bi vsebovale THC in je bila s tem tožniku onemogočena proizvodnja, kot je toženki pravilno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče (natančneje glej 5. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Toženka, ki v reviziji vztraja, da s Pisno odločbo ni bilo prepovedano dodajanje konkretne esence konoplje in se ob obstoječi prepovedi istočasno zavzema za širšo razlago Mnenja MZ z dne 21. 7. 1999 tako nima prav. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča o neutemeljenosti toženkinega ugovora, da ni vzročne zveze med Pisno odločbo in škodo, nastalo tožniku, ker naj bi Pisna odločba tožniku neposredno ne prepovedovala proizvodnje in prometa napitka iz hmelja in konoplje, uporabe konkretne surovine oziroma opravljanja registrirane dejavnosti, revizijski očitek o neobrazloženosti sodbe pritožbenega sodišča v tem delu pa je očitno neutemeljen.

13. Niso utemeljene ponovne toženkine revizijske navedbe, da je začel tožnik sam preuranjeno poslovati in je vsa potrebna dovoljenja za začetek proizvodnje zagotovil šele z vlogo 25. 6. 1999, zato toženka ni odgovorna za nastalo škodo ter in v zvezi s tem uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pravilno obrazložilo, da tožnik sicer ob začetku proizvodnje pijače C. res še ni razpolagal s slovenskimi analizami zdravstvene neoporečnosti surovine ekstrakta konoplje, na kar je bil z Ustno odločbo upravičeno opozorjen. Vendar pa bi prav z dosledno in pravilno izpeljavo inšpekcijskega postopka tožnik imel možnost to pridobiti, s tem pa bi mu bila pot do nadaljnje proizvodnje odprta. Prav zaradi napačnega postopanja upravnega organa se je ta postopek nerazumno dolgo zavlekel, v tem času pa je bilo tožniku onemogočeno uporabljati surovine, na katerih je temeljila njegova receptura, čeprav je v vmesnem času poskušal izkazati njegovo ustreznost (natančneje glej 12. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Ker je bila torej tožniku s Pisno odločbo 26. 11. 1998 prepovedana uporaba konkretnih sestavin pri izdelavi pijače C. (ne glede na dne 27. 10. 1998 izdano Ustno odločbo), ne držijo revizijske navedbe o odsotnosti vzročne zveze v obdobju do 21. 7. 1999, ko je tožnikova družba pridobila ustrezno Mnenje MZ. Tožnika je namreč takrat še vedno zavezovala prepoved iz Pisne odločbe, vse dokler ni bila odpravljena in je bil inšpekcijski postopek nato ustavljen.

14. Glede toženkinih navedb v reviziji, da je bil inšpekcijski postopek zaključen šele v letu 2006 zaradi tožnikovih (neuspešnih) vlaganj pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi postopka, pa Vrhovno sodišče še dodaja, da sta nižji sodišči res ugotovili, da se je tožnik neuspešno pritožil zoper sklep o ustavitvi postopka, saj je MZ z odločbo njegovo pritožbo zavrnilo, Upravno sodišče RS pa je tožnikovo tožbo zoper to odločbo MZ zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Vendar pa je glede na ugotovitve nižjih sodišč že sam inšpekcijski postopek, ki se je začel z odvzemom vzorca za analizo 3. 11. 1998 in je bil zaključen z odpravo Pisne odločbe in ustavitvijo inšpekcijskega postopka s sklepom z dne 1. 6. 2004, trajal skoraj šest let, kar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča nesprejemljivo dolgo. Ob tem pa je treba upoštevati, da je bistven zastoj v postopku povzročil prav drugostopenjski inšpekcijski organ MZ, ker ni upošteval navodil Upravnega sodišča RS ob ponovnem odločanju o tožnikovi pritožbi, ampak je vztrajal pri rezultatih izvedene analize, ki s super analizo ni bila preverjena (ne da bi se opredelil do izpostavljenih pritožbenih navedb tožnika) in nato kljub ponovnemu opozorilu Upravnega sodišča RS vložil vsebinsko prazno in nepotrebno pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (glej 11. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Pravilen je zaključek nižjih sodišč o toženkinem malomarnem ravnanju, ker sta nižji sodišči ugotovili, da prvostopenjski inšpekcijski organ tožnika ni seznanil z izvidom (zanj neugodne) analize CKTP z dne 16. 11. 1998, ampak ga je zgolj na dan izdaje odločbe ustno seznanil z rezultati analize, pisni izvod pa mu je posredoval šele na izrecno zahtevo tožnikovega odvetnika skoraj štiri mesece po izdani Pisni odločbi, ko je MZ njegovo pritožbo že zavrnilo. Inšpektorica tožnika ni poučila o možnosti dodatne (super) analize po 25. členu ZZN, vzorec pa je odvzela v premajhni količini, da bi bila mogoča izvedba super analize, čeprav ga je imel tožnik na razpolago zadostno količino in se je zavedala, da super analiza na istem vzorcu ne bo več mogoča, pa na svojo napako v zvezi s premajhnim odvzemom vzorca ni reagirala, čeprav bi imela možnost, da ponovi vzorčenje in zajame zadostno količino esence tako za analizo kot za super analizo. Nato pa je po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča z dne 3. 4. 2004 od tožnika zahtevala oziroma pri njem iskala vzorce esence za super analizo, čeprav je vedela, da ti ne obstajajo več. Takšno malomarno ravnanje je tudi po presoji revizijskega sodišča v nasprotju z dolžno skrbnostjo in predpisi, ravnanje inšpekcijskega organa je v konkretnem postopku odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti.

15. Vrhovno sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču o toženkinem neutemeljenem sklicevanju na vpliv prekrškovnega in kazenskega postopka na tožniku nastajajočo škodo, ki ga ponavlja tudi v reviziji. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da je bil postopek o prekršku zoper tožnika zaključen z zavrženjem oziroma zavrnitvijo predloga za uvedbo prekrška, ravno zato, ker v analiziranem vzorcu esence ni bila dokazana prisotnost THC. Kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika v letu 2003, pa bi lahko vplival zgolj na obseg nastale škode (zaradi prestajanja zaporne kazni), ne pa na sam vzrok za njen nastanek.

16. Neutemeljene so revizijske navedbe o ugovoru vzročne zveze glede zahtevka za plačilo odškodnine za izgubljeno hišo in pivovarno. Nižji sodišči sta ugotovili, da so tožnikovi dolgovi sicer res nastali pred sproženim inšpekcijskim postopkom, vendar so nastali zaradi priprave na proizvodnjo pijače C. Ker tožnik po izdaji Pisne odločbe ni ničesar več proizvajal, ni ustvarjal nobenega dohodka, s katerim bi lahko poravnal svoje obveznosti. Zato je pravilno stališče nižjih sodišč, da sta bili prodaja tožnikove hiše in pivovarne v izvršilnem postopku v vzročni zvezi s toženkinim nedopustnim ravnanjem. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da navedeno stališče ne posega v presojo končnega obsega škode, saj bo ta ugotovljen v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje.

17. Prav tako ne držijo revizijske navedbe o neutemeljenosti zahtevka za odškodnino iz naslova patenta (zaradi šele 13. 11. 1998 oddane prijave za patent in dne 3. 7. 2000 izdane listine s patentom ter zaradi nosilca patenta ter izumitelja, ki ni tožnik) saj sta nižji sodišči ugotovili obstoj dogovora med tožnikom in nosilcem patenta in izumiteljem o delitvi pravic iz patenta. V zvezi s toženkinim ugovorom, da tožnik ni dokazal utemeljenosti zahtevka za plačilo rente (kot zahtevek za bodočo premoženjsko škodo), pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je že pritožbeno sodišče pravilno obrazložilo, da bo sodišče prve stopnje, ker je tožnik postavil enoten denarni zahtevek za vso materialno škodo in rentni zahtevek, naknadno kritično presojalo, kakšen je bil ekonomski domet tožnikove proizvodnje in s tem povezan finančni učinek ter kakšno dejansko prikrajšanje mu je na posameznem področju nastalo4. 18. Glede ponovnih revizijskih navedb, da bi tožnik moral sam ponuditi vzorec za super analizo, saj je podpisal zapisnik in je za njeno možnost vedel, je toženki že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je odvzem zadostne količine vzorca in opozorilo na pravice strank v inšpekcijskem postopku strokovna naloga inšpekcijskih služb in ne stranke inšpekcijskega nadzora, ki pričakuje in se zanaša na pravilnost ravnanja oblastnega organa (natančneje glej 10. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

19. Neutemeljene so tudi ponovne revizijske navedbe, da tožnikova družba ni bila registrirana za proizvodnjo pijače C., ker ta ni bila deklarirana kot pivo in ker tožnik ni bil registriran za proizvodnjo brezalkoholnih pijač. Že pritožbeno sodišče je toženki obrazložilo, da so te njene navedbe nerelevantne, saj pijača ... ni bila brezalkoholna in nedvomno sodi v vrsto piva (natančneje glej 6. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

20. Toženka s preostalimi revizijskimi očitki (ponovne navedbe, da tožnik v upravnem postopku ni dokazal, da bi s super analizo uspel ovreči že opravljeno analizo; da inšpektorica od tožnika ni mogla zahtevati več vzorca, ker je rekel, da ga nima; da je tožnik vedel za možnost super analize glede pijače C.; da inšpektorica ni imela možnosti, da vzorčenje ponovi; da pijača C. ni vrsta piva; da tožnik po izdaji Pisne odločbe ni ničesar več proizvajal in zato ni ustvarjal nobenega dohodka) odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

**Odločitev o reviziji**

21. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

22. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožniku (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.547,66 EUR, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo glede na 20. člen sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015 in 2/2018) v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95 in ostali - v nadaljevanju OT), ki je veljala v času začetka postopka na prvi stopnji, in sicer: strošek za odgovor na revizijo v znesku 1.251,88 EUR (3000. točk po tar. št. 16/3 OT), za materialne stroške izdatkov za stranko v znesku 16,69 EUR (40 točk po 15. členu OT) in 22 % DDV v znesku 279,09 EUR (3. člen OT). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 V izpodbijanih sodbah je sicer napačno citiran Zakon o zdravstveni neoporečnosti živil. 2 Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/05 z dne 22. 9. 2006. 3 Dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 141-144. 4 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015.