Jedro

Delo mestnega redarja samo po sebi ni nevarna dejavnost in kaj takšnega ne trdi niti tožnica. Na podlagi okoliščine, da naj bi bilo delo občinskega redarja takšno, da so stranke večkrat vzkipljive, da kričijo na redarja in ga žalijo, pa ni možno napraviti sklepa, da gre za nevarno dejavnost. Prav tako o tem, da gre za nevarno dejavnost ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da imajo redarji pooblastilo za uporabo prisilnih sredstev (solzivec v spreju in lisice) ter da so se za uporabo teh sredstev tudi usposabljali.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in delna vmesna sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno vmesno sodbo odločilo, da je prva tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala 28. 7. 2009 pri opravljanju dela. Postavilo se je na stališče, da prva tožena stranka tožnici objektivno odgovarja za škodo, ki jo je ta utrpela, ko jo je kot občinsko redarko fizično napadel in poškodoval voznik napačno parkiranega vozila, kateremu je sodelavec A. S. napisal obvestilo o prekršku. Izrekanje in vročanje kazni za nepravilno parkiranje pri naslovnikih ni sprejeto z odobravanjem, zato je mogoče pričakovati njihovo fizično nasilje nad občinskimi redarji. To je bil tudi razlog, da je prva tožena stranka občinske redarje opremila s prisilnimi sredstvi (lisice, sprej), ki so jih ti dolžni nositi s seboj ves čas opravljanja dela in jih v primeru napada nase tudi uporabiti. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbo tožnice in priče A. S., ki je na podlagi istega škodnega dogodka prav tako vtoževal odškodnino, da sta vsakodnevno izpostavljena agresiji, verbalnemu nasilju in žaljivkam. Ugotovilo je, da sta oškodovanca ob škodnem dogodku sicer prvič izkusila fizično nasilje, vendar je bolj od pogostosti fizičnih napadov na občinske redarje pomembno, da obstaja precejšnja dejanska možnost zanje. Prva toženka ni dokazala, da bi šlo pri ravnanju tretjega, ki je škodo povzročil, za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati z njegovimi posledicami izogniti ali jih odstraniti. Tovrstna dejanja tretjih oseb so bila za prvo toženko povsem pričakovana, kar je razvidno iz tega, da je tožnico opremila s prisilnimi sredstvi, jo poučila o njihovi uporabi in ji tudi zagotovila izobraževanje o borilnih veščinah.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano delno vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Dodalo pa je, da je v obdobju gospodarske krize možnost napadov le še večja.

3. Prva toženka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 52/2015 z dne 18. 6. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je delo občinskega redarja nevarna dejavnost, zaradi katere je podana objektivna odškodninska odgovornost občine za škodo, ki jo redar utrpi pri delu.

4. Prva toženka je revizijo vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da o pravnem vprašanju, glede katerega je bila revizija dopuščena ni sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, praksa višjih sodišč pa je neenotna. Nižji sodišči se nista opredelili do vseh zakonskih znakov nevarne dejavnosti, kakor so opredeljeni v 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Tako nobeno od sodišč nižje stopnje ni pojasnilo, kako bi lahko iz dela občinskega redarja izvirala večja škodna nevarnost za okolica. Nevarne so namreč lahko le dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Razlogovanje kakršno sta uporabili sodišči prve in druge stopnje, bi lahko privedlo do tega, da bi nazadnje kot nevarne dejavnosti lahko veljale praktično vse tiste dejavnosti, pri katerih delavci prihajajo v stik z ljudmi (blagajničarka v trgovini, uslužbenka na pošti in podobno, nenazadnje pa tudi sodnik), kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca. Teoretična in neznatna možnost, da je lahko občinski redar med delom deležen fizičnega nasilja, ne more zadoščati za opredelitev tega dela kot nevarne dejavnosti. Nevarna je lahko samo dejavnost, iz katere redno in praviloma izvira škodna nevarnost za okolico in v zvezi s katero lahko pride do škodnih dogodkov kljub največji možni skrbnosti. Delo občinskega redarja ni takšna dejavnost, saj iz nje praviloma ne izvira nikakršna škodna nevarnost za okolico. Z ničemer ni izkazana domnevna precejšnja možnost za fizične napade na redarje, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je nepomembno, da imajo občinski redarji pooblastilo za uporabo prisilnih sredstev. Tožnica in redar A. S. sta bila v obravnavanem škodnem dogodku prvič fizično napadena, fizično pa ni bil nikoli napaden tudi nihče od njunih sodelavcev. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank, tako tudi na trditev tožnice v tožbi, da delo občinskega redarja ni nevarna dejavnost, da pa je v konkretnem primeru „postala nevarna, tudi objektivno nevarna“. Nevarna je lahko le tista dejavnost, ki je nevarna sama po sebi. Trenutne gospodarske krize, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, nikakor ni mogoče šteti za okoliščino, od katere bi bilo odvisno, ali določena stvar, oziroma dejavnost takšna, da iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico. Celo v primeru, če bi bilo dejavnost občinskega redarja možno šteti za dejavnost, iz katere izvira povečana nevarnost za okolico, bi sodišče na podlagi 153. člena OZ prvo toženko moralo oprostiti odškodninske odgovornosti. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tretjega, ki ga prvo tožena stranka nikakor ni mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP je dopuščeno revizijo možno obravnavati le v obsegu, ki ga je dopustilo Vrhovno sodišče s sklepom o dopustitvi revizije.

7. Zakon ne našteva katere dejavnosti so nevarne, temveč je to pravni standard, ki ga mora v vsaki konkretni zadevi napolniti sodišče. Izhodišče je določba drugega odstavka 131. člena OZ o tem, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Neutemeljen je revizijski očitek, da iz sodbe v zvezi z uporabo drugega odstavka 131. člena OZ ni razvidno, kako bi iz dela občinskega redarja lahko izhajala večja škodna nevarnost za okolico. Revizija pri tem očitno izhaja iz zmotne predpostavke, da ne zadošča opredelitev sodišča, da je obstajala večja nevarnost za nastanek škode delavcem, ki opravljajo delo občinskega redarja, temveč bi se sodišče moralo opredeliti tudi glede večje škodne nevarnosti za neko drugo okolico, ki ne zajema tožnice oziroma redarjev. Uporaba izraza „okolica“ v drugem odstavku 131. člena OZ seveda nima takšnega namena. Večja škodna nevarnost se lahko nanaša tako na osebe, ki to dejavnost opravljajo, kot na druge osebe, predmete ali dobrine, vse to pa je zajeto v pojmu „okolica“.

8. Sodna praksa je pravni standard nevarne dejavnosti napolnila tako, da se za nevarno dejavnost šteje dejavnost, ki je nevarna sama po sebi, le izjemoma pa dejavnost, ki sama po sebi sicer ni nevarna, vendar pa takšna postane glede na okoliščine primera in tistega, ki to dejavnost opravlja. Dejavnost je nevarna sama po sebi, če obstoji velika možnost, da zaradi narave te dejavnosti nastane škoda osebam ali premoženju in je ob normalnem teku dogodkov to možno pričakovati. Kot nevarno dejavnost pa se lahko opredeli tudi dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, takšna pa postane glede na okoliščine konkretnega primera (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo) (1).

9. Delo mestnega redarja samo po sebi ni nevarna dejavnost in kaj takšnega ne trdi niti tožnica. Z ničemer ni dokazano, da bi bila možnost poškodb mestnega redarja, zaradi fizičnega napada nezadovoljnih kršiteljev predpisov, katerih izvajanje nadzorujejo mestni redarji, nadpovprečna oziroma pogosta. Nenazadnje sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da je res, da tožnica v trinajstih letih, odkar opravlja delo občinskega redarja, ni bila fizično napadena. Na podlagi okoliščine, da naj bi bilo delo občinskega redarja takšno, da so stranke večkrat vzkipljive, da kričijo na redarja in ga žalijo, pa ni možno napraviti sklepa, da gre za nevarno dejavnost. Prav tako o tem, da gre za nevarno dejavnost ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da imajo redarji pooblastilo za uporabo prisilnih sredstev (solzivec v spreju in lisice) ter da so se za uporabo teh sredstev tudi usposabljali.

10. Sicer pa je tudi tožnica v tožbi sama navedla, da delo redarja ni nevarna dejavnost, da pa je v konkretnem primeru postala nevarna, tudi objektivno nevarna. Pri tem tožnica niti ne navaja, katere so tiste subjektivne in objektivne okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za dejavnost s povečano nevarnostjo za nastanek škode.

11. Zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo ne more biti tista okoliščina, ki bi kazala na to, da je v konkretnem primeru sicer nenevarna dejavnost postala nevarna, saj bi sicer za nevarno dejavnost lahko razglasili prav vsako dejavnost, pri opravljanju katere bi tretja oseba poškodovala tistega, ki jo opravlja. To bi bilo v popolnem nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki kot temeljno obliko izvenpogodbene civilnopravne odškodninske odgovornosti predvideva krivdno odgovornost in le subsidiarno objektivno odgovornost. 12. Že dejstvo, da tožnica, prav tako pa nihče od njenih sodelavcev, nikoli ni bil fizično napaden, sama po sebi kaže na to, da delo mestnega redarja ne pomeni opravljanja nevarne dejavnosti. Nevarna je tista dejavnost pri kateri praviloma in pogosto prihaja do škodnih dogodkov.

13. Zaradi zmotnega stališča, da je podana objektivna odgovornost prve toženke, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče ni opredelilo do trditev tožnice o krivdni odgovornosti prve toženke. Tožnica je o obstoju krivdne odgovornosti podala ustrezne navedbe in v zvezi s tem tudi predlagala ustrezne dokaze, na te navedbe je prva toženka odgovorila ter predlagala izvedbo dokazov, ki naj bi ovrgli tožničine trditve.

14. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in delno vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo tudi dokaze v zvezi z zatrjevanjem tožnice o obstoju krivdne odgovornosti prve toženke in nato o zadevi znova odločilo.

16. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločitev.

Op. št. (1): Sodba II Ips 525/2009 z dne 11. 10. 2012.