Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne vmesne sodbe zgolj zoper prvo toženo stranko (tožničin delodajalec), ker bi obe toženi stranki (delodajalec in zavarovalnica), če bi bila podana odškodninska odgovornost, odgovarjali solidarno. Toženi stranki sta navadna sospornika, saj ju tožnik lahko toži s samostojnima tožbama ali skupno. Zato je lahko tudi odločitev zoper sospornika različna, čeprav je odgovornost zavarovalnice povezana z odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke (delodajalca).

Tožnica (ki je opravljala delo občinskega redarja) je utrpela poškodbo na delovnem mestu, ko je skupaj s sodelavcem opravljala kontrolo parkiranih vozil. Ko je na vetrobransko steklo napačno parkiranega vozila poskušala nalepiti obvestilo o prekršku, je opazila, da voznik odklepa vrata vozila, zato mu je obvestilo nameravala vročiti. Pri tem jo je voznik prijel za ovratnik oblačila, ji zagrozil, nato v ličnico udaril tožničinega sodelavca, takoj za tem pa njo, najprej v hrbet s pestjo, nato pa še dvakrat z roko po ramenu med vratom in ramenskim sklepom in jo poškodoval. Tožnica se s tem, ko vsakodnevno izreka kazni za napačno parkiranje, kar je vsekakor v interesu prvo tožene stranke, izpostavlja ne samo verbalnemu nasilju, ampak tudi tveganju za fizično nasilje. Tožničino delo občinskega redarja, med katerega sodi tudi izrekanje denarnih sankcij, v obravnavanem primeru predstavlja nevarno dejavnost. Za škodo, ki je tožnici nastala v zvezi z opravljanjem takšnega dela, pa prvo tožena stranka (delodajalec) odgovarja po pravilu objektivne odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvo toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je pri opravljanju dela nastala tožeči stranki dne 28. 7. 2009 (točka I izreka), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje prvo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano delno vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov prvo toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano delno vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Najprej pritožba poudarja, da v obravnavani zadevi ni bilo pogojev za izdajo vmesne sodbe zgolj zoper prvo toženo stranko, saj bi obe toženi stranki, če bi bila seveda odškodninska odgovornost podana, odgovarjali solidarno. Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke utemeljevala s tem, da je običajno nenevarno delo redarja v konkretnih okoliščinah postalo nevarna dejavnost, zaradi česar je podana njena objektivna odgovornost. Na podlagi 7. člena ZPP je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank in dejanskega stanja izven trditvene podlage ne sme ugotavljati. Tega pa sodišče prve stopnje ni spoštovalo in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je privedla do nezakonite odločitve. S tem ko je zapisalo, da gre pri opravljanju nalog občinskega redarja za nevarno delo, pri katerem nikoli ne veš, kaj bo razjarjeni kršitelj naredil, je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Ker pa sodišče prve stopnje o tem ni navedlo nikakršnih razlogov, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nevarna dejavnost je lahko zgolj dejavnost, iz katere vedno oziroma praviloma izvira večja škodna nevarnost za okolico. Zgolj hipotetična oziroma teoretična in to neznatna možnost, da je lahko občinski redar med delom deležen fizičnega nasilja, pa nikakor ne zadošča za opredelitev dela občinskega redarja kot nevarne dejavnosti. To je prvo tožena stranka navajala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, ki pa se do njenih navedb ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 4298/2009 z dne 10. 3. 2010, kjer je bilo sprejeto stališče, da redarska dejavnost ni delo s povečano nevarnostjo, zaradi tega odločitev v obravnavani zadevi predstavlja očiten odstop od obstoječe sodne prakse. V sodni praksi Vrhovnega sodišča in višjih sodišč še nikoli ni bilo sprejeto stališče, da bi bilo delo občinskega redarja nevarna dejavnost. Ob tem pritožba poudarja, da je tožnica, zaslišana kot stranka, izpovedala, da se ji je tokrat prvič zgodilo, da je bila napadena na terenu, zato je sodišče prve stopnje brez vsake dejanske osnove ugotovilo, da obstaja precejšnja nevarnost za fizične napade na redarja, kar je povsem arbitrarno in z ničemer utemeljeno. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tretjega, to je A.A., tega pa prvo tožena stranka ni mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, kar izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K 26268/2010 z dne 22. 1. 2013. Sodišče prve stopnje v trditveni podlagi pravdnih strank sploh ni imelo podlage za presojanje dejstva, ali predstavlja dejanje A.A. takšno dejanje, ki ga delodajalec ne more pričakovati in se mu izogniti ali ga odvrniti. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v smislu presojanja, ali je bilo dejanje A.A. nepričakovano, zato je odločitev čista sodba presenečenja. Podana pa ni niti subjektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Po 20. členu Zakona o občinskem redarstvu morajo pooblaščene uradne osebe občinskega redarstva izpolnjevati splošne pogoje, določene z zakonom, ki ureja sistem javnih uslužbencev, opraviti predpisan preizkus znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku ter preizkus znanja za opravljanje nalog občinskega redarstva in za uporabo pooblastil občinskega redarja. Vsa ta usposabljanja so bila tožnici zagotovljena, zato prvo toženi stranki ni mogoče očitati nobene opustitve. Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati tudi s presojo morebitne subjektivne odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke za obravnavani škodni dogodek, ker tega ni storilo, je storilo nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožba neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo delno vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Izpodbijana delna vmesna sodba ima jasne razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da gre pri opravljanju del in nalog občinskega redarja za nevarno dejavnost. Ti razlogi med seboj tudi niso v nasprotju. Dejstvo je, da se prvo tožena stranka z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, kar pa ne pomeni, da je sodišče zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360.člena ZPP), pa še dodaja:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne vmesne sodbe zgolj zoper prvo toženo stranko, ker bi obe toženi stranki, če bi bila podana odškodninska odgovornost, odgovarjali solidarno. Toženi stranki sta navadna sospornika, saj ju tožnik lahko toži s samostojnima tožbama, ali skupno kot je v obravnavanem primeru. Zaradi tega je lahko tudi odločitev zoper sospornika različna, čeprav je odgovornost zavarovalnice povezana z odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke (delodajalca). Drugo tožena stranka kot solidarni dolžnik npr. odgovarja za svoje obveznosti le do višine zavarovalne vsote, prvo tožena stranka pa v celoti. Prvo tožena stranka pa tudi nima pravnega interesa za pritožbo s tem v zvezi.

8. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je dne 28. 7. 2009 utrpela na delovnem mestu, ko je skupaj s sodelavcem B.B. opravljala kontrolo parkiranih vozil. Na vetrobransko steklo napačno parkiranega vozila je poskušala nalepiti obvestilo o prekršku in opazila, da voznik A.A. odklepa vrata vozila, zato mu je obvestilo nameravala vročiti, voznik pa jo je prijel za ovratnik oblačila, ji zagrozil, nato v ličnico udaril sodelavca, takoj za tem pa njo najprej v hrbet s pestjo, nato pa še dvakrat z roko po ramenu med vratom in ramenskim sklepom in jo poškodoval. 9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni spoštovalo določil 7. člena ZPP, po katerem je vezano na trditveno podlago strank in da je odločilo mimo trditvene podlage tožnice. Ta je v postopku zatrjevala, da delo občinskega redarja sicer ni nevarna dejavnost, vendar pa je v obravnavnem primeru postala nevarna. Res tožnica v trinajstih letih, odkar opravlja to delo, ni bila fizično napadena, je pa delo občinskega redarja takšno, da so stranke večkrat vzkipljive, vpijejo na redarja in jih žalijo. Šele v letu 2008, ko je bilo v Sloveniji več napadov na občinske redarje, so imeli izobraževanja o pooblastilih, osnovah borilnih veščin in kaznivih dejanjih in isto leto so prejeli tudi prisilna sredstva, solzivec v spreju in lisice kot obvezno opremo, delo pa so začeli tudi opravljati v parih. Glede na te navedbe, sodišče prve stopnje ni mimo trditvene podlage tožeče stranke zaključilo, da predstavlja delo tožnice nevarno dejavnost, zaključek pa je pravilen tudi glede na izpoved tožnice in priče. Tožnica se s tem, ko vsakodnevno izreka kazni za napačno parkiranje, kar je vsekakor v interesu prvo tožene stranke, izpostavlja ne samo verbalnemu nasilju, ampak tudi tveganju za fizično nasilje. Vse razloge za odločitev, da predstavlja tožničino delo občinskega redarja, med katerega sodi tudi izrekanje denarnih sankcij, v obravnavanem primeru nevarno dejavnost, je sodišče prve stopnje v točki 9 obširno obrazložilo. Tej obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da je v obdobju gospodarske krize možnost napadov le še večja. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 60/2010 z dne 17. 6. 2010. V tej zadevi je fizično nasilje utrpel delavec C., ki je prišel k stranki odklopit elektriko, ker stranka električne energije ni plačevala. Že v tej zadevi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da za ugotovitev, da gre za delo s povečano nevarnostjo, ni merodajno število oziroma pogostnost napadov na delavce, ki tako delo opravljajo, v preteklosti, ampak dejstvo, da je električna energija nenadomestljiva dobrina življenjskega pomena. Enako velja v času recesije za plačevanje denarnih kazni za napačno parkiranje, saj narašča število ljudi s finančnimi težavami. Tako možnost, da je občinski redar med delom (izrekanje sankcij za napačno parkiranje) deležen fizičnega nasilja, ni več zgolj hipotetična oziroma teoretična in neznatna, kot to navaja pritožba.

10. Glede na to, da je tožena stranka občinske redarje usposabljala o pooblastilih, ki jih imajo, o osnovah borilnih veščin ter da imajo na razpolago prisilna sredstva kot so solzivec v spreju in lisice, ni mogoče sprejeti stališča prvo tožene stranke, da dejanja, kot ga je storil A.A., ni mogoče pričakovati. Prvo tožena stranka je objektivno odgovorna, ker so nastale takšne okoliščine, ki to nevarno dejavnost oziroma delo s povečano nevarnostjo v konkretnem primeru utemeljujejo.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prvo tožena stranka za škodo, ki je tožnici nastala, objektivno odgovorna, se v njeno krivdno odgovornost ni spuščalo.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo delno vmesno sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.