Jedro

Drugostopenjski organ tožene stranke ni preizkusil, ali je bila tožniku začasna nezmožnost za delo priznana v pravilnih časovnih okvirih, čeprav bi bil to (glede na pritožbene navedbe tožnika) dolžan. Tožnik je zato priznanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za katero je menil, da mu pripada tudi v obdobju od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006, upravičeno uveljavljal z vložitvijo predmetne tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločbi tožene stranke št. 260000-2006-348 z dne 13. 2. 2006 in 14. 3. 2006 odpravilo v delu, v katerem je bilo odločeno, da je tožnik zmožen za delo v obdobju od 12. 2. 2006 do 28. 2. 2006 v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožnik v obdobju od 12. 2. 2006 do 17. 3. 2006 zaradi utrpelih poškodb ni bil zmožen opravljati težkega fizičnega dela „obdelava osi za tirna vozila“, zato mu je za to obdobje priznalo pravico do začasne nezmožnosti za delo v polnem delovnem času.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (priznanje pravic za čas od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeni očitek o tem, da o priznanju pravic za to obdobje tožena stranka še ni odločila z dokončno odločbo in bi bilo zaradi neobstoja procesne predpostavke zato potrebno tožbo zavreči. Obrazložilo je, da je iz tožnikove pritožbe v predsodnem postopku razvidno, da se je pritožil zoper obseg in dolžino trajanja začasne nezmožnosti za delo (le-to je uveljavljal za poln delovni čas in tudi za obdobje po 28. 2. 2006), v teh okvirih pa je pravilnost odločitve imenovanega zdravnika presojal tudi drugostopenjski organ tožene stranke.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Iz pritožbe tožnika v predsodnem postopku ne izhaja, da se je pritožil tudi zoper trajanje začasne nezmožnosti za delo, iz odločbe zdravstvene komisije z dne 14. 4. 2006 pa izhaja, da je presojala utemeljenost pravice do polne začasne nezmožnosti za delo le za obdobje od 12. 2. 2006 do 28. 2. 2006. Pritožbeno sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in sicer v zvezi z določili 63., 74., 75. in drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožena stranka o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo po 28. 2. 2006 sploh še ni odločala. Zaradi neobstoja procesne predpostavke izčrpanja varstva pravic v predsodnem postopku bi moralo sodišče tožbo glede izpodbijanega dela odločitve zavreči. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 245. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravila). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in glede izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe tožbo zavrže, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo nižjemu sodišču v novo odločanje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Citirano določilo ne velja v primeru, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Če v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nasprotnik vlagatelja ne opravlja pravdnih dejanj po pooblaščencu, ki je oseba iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, se šteje, da ta dejanja niso opravljena (drugi odstavek 91. člena ZPP). Odgovora na revizijo ni vložil pooblaščenec odvetnik, temveč tožnik sam. Ker ni zatrjeval in dokazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, Vrhovno sodišče njegove vloge ni upoštevalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (predmet revizijskega preizkusa je odločitev o priznanju začasne nezmožnosti za delo za čas od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006). Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Zmoten je revizijski očitek, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejanski razlogi, na katere je pritožbeno sodišče oprlo odločitev o priznanju pravice do začasne nezmožnosti za delo, so bili po vsebini takšne narave, da je na njihovi podlagi Vrhovno sodišče lahko v celoti preizkusilo izpodbijano sodbo. Zgolj okoliščine, ki jo izpostavlja revizija, in sicer da je pritožbeno sodišče navedlo napačen datum izdaje drugostopenjske odločbe tožene stranke (13. 2. 2006 namesto 14. 3. 2006), ni mogoče šteti za nejasnost v odločilnih dejstvih, ki bi predstavljala kršitev iz citiranega določila ZPP. Iz tretjega odstavka na 2. strani obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče med drugim povzelo v dejansko podlago izpodbijane sodbe, nanašajo na odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke, datum njene izdaje pa med strankama sploh ni bil sporen.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je podano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in v pritožbi navajala, da ni podana procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi z začasno nezmožnostjo za delo tožnika za čas po 28. 2. 2006, ker o priznanju pravice za to obdobje tožena stranka sploh še ni odločala in izdala o tem dokončnega upravnega akta (1). Sodišče druge stopnje je na podlagi listinskih dokazov pravilno presodilo, da je tudi za odločanje o pravici tožnika za obdobje od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006 procesna predpostavka podana. Glede na vsebino pritožbe, ki jo je tožnik dne 15. 2. 2006 vložil zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke, je utemeljeno štelo, da se je pritožil tako zoper obseg začasne nezmožnosti za delo (uveljavlja začasno nezmožnost za poln delovni čas) kot tudi zoper dolžino trajanja le-te (začasno nezmožnost uveljavlja tudi po 28. 2. 2006). V pritožbi resda ni izrecno zapisano, da tožnik izpodbija pravilnost datuma priznane začasne nezmožnosti za delo, vendar je na to mogoče sklepati iz pritožbenih navedb o tem, da se tožnik počuti za delo nezmožnega in da glede na delo, ki ga opravlja ter njegovo zdravstveno stanje po poškodbi, obstaja velika možnost ponovne poškodbe. Takšna vsebina pritožbenih navedb je narekovala drugostopenjskemu organu tožene stranke, da ob reševanju pritožbe preizkusi tudi, ali je bilo priznanje začasne nezmožnosti za delo do datuma, ki je določen v prvostopenjski odločbi, pravilno. Revizija neobstoj procesne predpostavke za odločitev o pravici za obdobje od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006 prav tako neutemeljeno zatrjuje s sklicevanjem na obrazložitev drugostopenjske odločbe tožene stranke, iz katere izhaja, da je ta presojala morebitno upravičenost tožnika do začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas le za obdobje od 12. 2. 2006 do 28. 2. 2006. Drugostopenjski organ očitno ni preizkusil, ali je bila tožniku začasna nezmožnost za delo priznana v pravilnih časovnih okvirih, čeprav bi bil to (glede na pritožbene navedbe) dolžan. Tožnik je zato priznanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, za katero je menil, da mu pripada tudi v obdobju od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006, upravičeno uveljavljal z vložitvijo predmetne tožbe. Sodišče je ob pogojih iz 81. člena ZDSS-1 in ob poprejšnji pravilni ugotovitvi, da je podana procesna predpostavka za odločanje tudi za navedeno obdobje, o tožbenem zahtevku pravilno odločilo v sporu polne jurisdikcije.

9. Zmoten je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona (oziroma ZDSS-1) (2) ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Razlogi o tem, zakaj sodišče ni kršilo 63. in 81. člena ZDSS-1, izhajajo že iz obrazložitve 8. točke te odločbe. Čeprav kršitev 74. člena ZDSS-1, ki določa tožbene razloge za izpodbijanje upravnega akta v socialnem sporu, revizija uveljavlja le pavšalno in je podrobneje ne opredeli, Vrhovno sodišče v zvezi z očitano kršitvijo tega določila ugotavlja, da je tožnik upravni akt tožene stranke izpodbijal v okviru razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Tudi kršitev 75. člena ZDSS-1, ki ureja zavrženje tožbe ob predhodnem preizkusu tožbe, revizija uveljavljala zmotno. To kršitev povezuje s tem, da sodišče ni upoštevalo, da za odločanje ni podana procesna predpostavka, vendar je Vrhovno sodišče že predhodno obrazložilo, da je takšno zatrjevanje tožene stranke neutemeljeno.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe o tem, da je bil tožnik tudi v obdobju od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006 začasno nezmožen za svoje delo brusilca zaradi posledic poškodbe pri delu, mu je sodišče za to obdobje utemeljeno priznalo bolniški stalež (81. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji).

12. Revizija neutemeljeno očita, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo 245. člena Pravil in da je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Citirani člen določa, da mora v primeru, če je zavarovanec začasno nezmožen za delo dalj časa, imenovani zdravnik odločiti o njegovi delazmožnosti praviloma vsaka dva meseca, razen če že v naprej oceni, da bo upravičena odsotnost z dela trajala dalj časa (prvi odstavek). Ne glede na to določbo lahko imenovani zdravnik odloči o zavarovančevi začasni nezmožnosti za delo tudi prej in v tem primeru praviloma pokliče zavarovanca na pregled (drugi odstavek). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je imenovani zdravnik odločil o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo dne 9. 1. 2006 in nato dne 13. 2. 2006. S tem, ko je sodišče priznalo tožniku začasno nezmožnost za delo tudi za obdobje od 1. 3. 2006 do 17. 3. 2006, ni preseglo časovnih okvirov, ki so v citiranem določilu Pravil predvideni za odločanje o tej pravici. Tudi sicer ti časovni okviri niso obligatorne narave, saj je v 245. členu določeno, da imenovani zdravnik „praviloma“ odloči vsaka dva meseca, oziroma da „lahko“ odloči tudi prej.

13. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt Op. št. (2): V postopku v socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače (19. člen ZDSS-1).