Jedro

Socialni spor je spor polne jurisdikcije, saj se v upravnem sporu ne odloča le o zakonitosti upravnega akta, ampak tudi o njegovi pravilnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 14.3.2006 in odločbo imenovanega zdravnika iste št. z dne 13.2.2006 v delu, v katerem je bilo odločeno o tožnikovi zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu v obdobju od 12.2.2006 do 28.2.2006 (1. odst. izreka). Odločilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi posledic poškodbe pri delu tudi od 12.2.2006 do 17.3.2006 (2. odst. izreka). Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka v višini 20 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo (3. odst. izreka).

Zoper del sodbe, s katerim je sodišče odločilo, da je bil tožnik v obdobju od 29.2.2006 do 17.3.2006 začasno nezmožen za delo in zoper del, s katerim je sodišče odločilo o vzroku začasne nezmožnosti za delo, se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje toženec po pooblaščencu. Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj vsebuje kar dva vzroka začasne nezmožnosti za delo. Z delnim umikom pritožbe z dne 7.3.2007 (list. št. 33) pa je toženec pritožbo zoper ta del sodbe umaknil, saj je sodišče prve stopnje očitano pomanjkljivost že samo odpravilo s sklepom z dne 27.2.2007 (list. št. 28). Odločitev sodišča, ki je priznalo bolniški stalež tudi za obdobje od 29.2.2006 do 17.3.2006 je napačna, saj toženec o tem obdobju sploh še ni odločil in z 29.2.2006 tožniku tudi ni zaključil bolniškega staleža. Tožbo bi bilo zato v tem delu potrebno zavreči. Predmet odločanja v tem socialnem sporu je po mnenju toženca lahko le obdobje od 12.2.2006 do 28.2.2006. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno odločilo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in jih zato ne ponavlja. Glede pritožbenih navedb pa navaja naslednje.

Z dokončno odločbo z dne 14.3.2006 in z njo v zvezi prvostopenjsko odločbo toženca z dne 13.2.2006 je bilo odločeno, da je bil tožnik od 12.2.2006 do 28.2.2006 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času zaradi poškodbe pri delu. Iz pritožbenih navedb v tožnikovi pritožbi iz predsodnega postopka z dne 15.2.2006 je razvidno, da se pritožuje tako zoper obseg začasne nezmožnosti za delo (uveljavlja začasno nezmožnost za delo za poln delovni čas) kot tudi zoper dolžino trajanja le-te (začasno nezmožnost za delo uveljavlja tudi po 28.2.2006). Zavrnitev v pritožbi v upravnem predsodnem postopku izpostavljenih razlogov je toženec v odločbi z dne 13.2.2006 obrazložil z dejstvi, da je imenovani zdravnik na podlagi kompletne medicinske dokumentacije menil, da je delo s skrajšanim delovnim časom utemeljeno do 28.2.2006, polni bolniški stalež pa ni utemeljen. Torej je tudi že toženec v pritožbenem predsodnem postopku presojal pravilnost odločitve imenovanega zdravnika tako glede obsega začasne nezmožnosti za delo, kot tudi glede trajanja le-te. Da je za tožnika sporen tako obseg začasne nezmožnosti za delo, kot tudi trajanje le-te, pa izhaja tudi iz tožbenega zahtevka, kakršnen je bil postavljen na naroku za glavno obravnavo dne 20.11.2006 (zapisnik o glavni obravnavi z dne 20.11.2006, list. št. 11). Tožnik je tedaj zahteval, da se ugotovi, da je bil zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen tudi od 12.2.2006 do 17.3.2006 (in ne le do 28.2.2006) v polnem (in ne le skrajšanem – polovičnem) delovnem času.

V socialnem sporu socialno sodišče v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1 v zv. s 1. odst. 2. čl. ZPP) odloča o pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, s katero je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti ter o zakonitosti postopka pred izdajo le-te (1. odst. 81. čl., 1. odst. 72. čl. in 58. čl. ZDSS-1). To pomeni, da sodišče odloča, ali je bilo v predsodnem postopku v zakonitem postopku pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ali je bilo glede na tako ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno ter, ali obstojijo razlogi zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (74. čl. ZDSS-1 v zv. s 1. odst. 27. čl. Zakona o upravnem sporu, Ur. l RS št. 105/06; v nadaljevanju: ZUS-1). Iz citiranih določb po prepričanju pritožbenega sodišča nesporno izhaja, da gre za spor polne jurisdikcije, saj se v socialnem sporu ne odloča le o zakonitosti upravnega akta, temveč tudi o njegovi pravilnosti. To pa pomeni, da lahko sodišče vsebinsko odloči v zadevi tudi drugače kot je odločil upravni organ v predsodnem postopku (2. odst. 81. čl. ZDSS-1). V konkretnem primeru je torej predmet socialnega spora tako pravilnost in zakonitost odločitve toženca o dnevu zaključka začasne nezmožnosti za delo – kar pomeni, da sodišče lahko ugotovi, da se je ta lahko končala tudi kasneje, kot je to ugotovil toženec -, kot tudi obseg začasne nezmožnosti za delo. Zgolj s tem, da imenovani zdravnik (oz. zdravstvena komisija) v predsodnem postopku osebnemu zdravniku naloži, da mora predlagati podaljšanje bolniškega staleža, če meni, da je zavarovanec začasno nezmožen za delo tudi po datumu, za katerega je določil/a zaključek bolniškega staleža, toženec namreč ne more omejiti pristojnosti socialnega sodišča glede presoje, ali je bil zaključek začasne nezmožnosti za delo pravilno določen. Navodilo osebnemu zdravniku je namreč zgolj posledica ugotovitve datuma zaključka začasne nezmožnosti za delo in zavezuje osebnega zdravnika, da vloži v primeru utemeljenih zdravstvenih indikacij predlog za podaljšanje bolniškega staleža in torej ne predstavlja časovnih meja preizkusa upravne odločbe.

Zaradi vsega navedenega so pritožbene navedbe, da je socialni spor glede obdobja od 1.3.2006 (in ne od 29.2.2006, kot uveljavlja pritožba, glede na to, da leto 2006 ni bilo prestopno leto in je imel februar le 28 dni) do 17.3.2006 nedopusten in da bi bilo zato potrebno tožbo v tem delu zavreči, neutemeljene.

Ker pa tožnik v pritožbi ne uveljavlja, da bi bilo glede celotnega in tudi ne glede samo v pritožbi izpostavljenega obdobja dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, na ta pritožbeni razlog pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbeno sodišče izpodbijanega dela sodbe glede teh pritožbenih razlogov ni posebej preizkušalo in je sprejelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tudi v obdobju od 1.3.2006 do 17.3.2006 (obdobje od 12.2.2006 do 28.2.2002 namreč ni predmet pritožbenega preizkusa) začasno nezmožen za svoje delo brusilca zaradi posledic poškodbe pri delu. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja priznalo bolniški stalež tudi v tem obdobju, pa je tudi materialnopravno pravilna (232. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, Ur. l. RS št. 79/94 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.