Jedro

Nekatere obveznosti iz delovnega razmerja so (lahko) določene v pogodbi o zaposlitvi, nekatere pa so določene že z zakonom, predvsem so to nekatere temeljne obveznosti, kot na primer obveznost opravljati delo, upoštevati navodila delodajalca in podobne. Te obveznosti je delavec dolžan upoštevati, dolžan je opravljati delo, kot mu je naloženo, četudi nima sklenjene (pisne) pogodbe o zaposlitvi. Tako je bila tudi tožnica dolžna opravljati delo, ki ji ga je naložila tožena stranka, tako kot ji je bilo naloženo z navodili. Za kršitve, ki jih je tožena stranka ocenila za hujše, pa je (lahko) zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 14. 10. 2009 kot nezakonita razveljavi, da tožnici na podlagi odpovedi delovno razmerje ni prenehalo 30. 10. 2009, ampak še vedno traja in jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, med drugim izpadle dohodke (nadomestila plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca) do plačila, jo prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti ter ji izročiti fotokopijo prijave (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da njen nekdanji pooblaščenec v tožbi ni navedel, na katerem delovnem mestu je bila zaposlena, in da sodišču prve stopnje ni predložil pogodbe o zaposlitvi, navedel je le, da kršitve, ki so očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nimajo takšne teže, da bi utemeljevale odpoved. Sodišče prve stopnje pooblaščenca ni pozvalo na dopolnitev tožbe, kljub temu da niso bila navedena vsa dejstva, pomembna za ugotovitev, ali je tožnica – glede na delovno mesto, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi – odgovorna za očitane kršitve. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 9. 12. 2009 navedla, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 12. 2009, pogodbo o zaposlitvi je predložila, ni pa pojasnila, na katerem delovnem mestu je bila tožnica zaposlena. Poleg tega ni predložila Navodil za delo pošt pri opravljanju storitev denarnega prometa, ampak le del navodil skupaj z delom Navodil za delo pošt z osebnimi računi in drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbe in odgovora na tožbo razpisalo prvi narok za glavno obravnavo, na naroku strank ni pozvalo, da dopolnijo nepopolne navedbe glede delovnega mesta tožnice, tako da ni bilo navedeno, katere naloge je bila dolžna opravljati. Njene naloge tudi niso razvidne iz pogodbe o zaposlitvi, ker ni priložen opis delovnega mesta, čeprav je navedeno, da predstavlja opis delovnega mesta prilogo k pogodbi o zaposlitvi. Stranki bi se morali najkasneje tedaj izjasniti o tem, ali je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu upravnik pošte (kot izhaja iz odpovedi) ali na delovnem mestu poštni uslužbenec I (kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi) ter kakšne odgovornosti je imela. Tožena stranka tudi ni predložila splošnega akta, v katerem bi bilo določeno, katere obveznosti so tako pomembne, da njihova kršitev predstavlja hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Predložena navodila tega ne določajo, ker niso predložena v celoti, tega ni mogoče razbrati. Navodila določajo načine in postopke, kako napake pri delu odpraviti, ne pa sankcij in odgovornosti. Slednje so potrdile tudi priče, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva razčistiti, na katerem delovnem mestu je bila tožnica zaposlena, kakšne odgovornosti je imela (za kar bi moralo pozvati stranki, da predložita opis del in nalog delovnih mest upravnik pošte in poštni uslužbenec I) ter kje v navodilih tožene stranke izhaja, da so bile očitane kršitve hujše, saj bi le hujše kršitve utemeljile izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo (ker ni zahtevalo dopolnitve navedb niti na kasnejših narokih za glavno obravnavo klub pozivom pooblaščenca tožnice), je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Posledično se tožnica ni mogla izjaviti glede svoje odgovornosti, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. To nepopolnost bi moralo sodišče prve stopnje odpraviti, ker gre za dejstva, ki so bistvena za odločitev, bi moralo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Na drugem naroku za glavno obravnavo je imela tožnica novega pooblaščenca, ki je sodišče prve stopnje opozoril na pomanjkljivo trditveno podlago, pričam je želel postavljati vprašanja glede odgovornosti tožnice kot poštne uslužbenke I, s čimer bi dokazal, da tožnici kršitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za to delovno mesto, ni mogoče očitati. Po pogodbi o zaposlitvi tožnica ni imela obveznosti upravnika pošte, na tem delovnem mestu bi imela drugačne odgovornosti in višjo plačo. Upravnikov pošte je več vrst, tožnica je s pritožbo predložila nov dokaz – seznam delovnih mest pri toženi stranki, ta seznam je tožnica pridobila šele tik pred vložitvijo pritožbe, iz seznama je razvidno, da je imela tožnica kot poštna uslužbenka I za pet razredov nižjo plačo in manjšo odgovornost (kar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti po uradni dolžnosti). Tožnica je predlagala izvedbo dodatnih dokazov, da bi dokazala, da za očitane kršitve ne more biti odgovorna. Sodišče prve stopnje bi popolno ugotovilo dejansko stanje, le če bi odgovorilo na vprašanja, kakšen pomen je imela začasna razporeditev tožnice na delovno mesto upravnik pošte brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, ali je tožena stranka od tožnice – poštne uslužbenke I – zakonito zahtevala opravljanje nalog delovnega mesta upravnik pošte, ne da bi povišala njeno plačo, ali je takšna dejanska razporeditev na drugo delovno mesto zakonita, ali se lahko zahteva višja skrbnost in odgovornost za vodstvene naloge, glede na to, da je bila tožnica izučena le za delo poštne uslužbenke I in da z razporeditvijo na drugo delovno mesto ni soglašala (delo upravnice pošte je opravljala najboljše, kot je znala). Za odgovore na ta vprašanja pooblaščenec tožnice pričam ni smel postavljati vprašanj, dejansko stanje je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno, izpodbijane sodbe pa ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je presojalo odgovornost tožnice, ne da bi bilo seznanjeno, na katerem delovnem mestu je delala, in ne da bi ugotovilo, kakšna sankcija je predvidena za posamezne kršitve. Pri tem je ravnalo drugače, kot bi moralo (glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005), dejstva, na katera je tožnica oprla tožbeni zahtevek, bi moralo presojati z vidika vseh možnih pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne, kar velja, četudi vseh pravno relevantnih dejstev ne bi navedla. Za navedbo teh dejstev bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poštni uslužbenec I in da med strankama ni bilo sporno, da je zadnjih devet let v poletnem času kot edina delala kot upravnica sezonske pošte ... P.. Ali je bila tožnica glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi to delo dolžna opravljati, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, poleg tega ni upoštevalo, da ni mogoče odgovornosti, ki jih ima upravnik pošte, enačiti z odgovornostmi poštne uslužbenke I. Tožnica je morala sprejeti razporeditev na drugo delovno mesto, vendar zaradi tega njene odgovornosti ni mogoče strože presojati, predvsem glede na to, da pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena. O vsem tem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da niti vsebina pogodbe o zaposlitvi niti vsebina dejanskega dela tožnice nista bistveni, sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. V nasprotnem primeru bi ugotovilo, da tožnica ne more biti odgovorna za kršitve pri delu, ki je določeno v opisu delovnega mesta upravnik pošte, torej za skoraj vse kršitve, ki se ji očitajo, razen kršitev blagajniškega poslovanja (pri katerem se napake glede na predložena navodila lahko odpravijo). Na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zagrešila hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zmoten. Po pogodbi o zaposlitvi je bila dolžna opravljati le delo poštne uslužbenke I, z nalaganjem drugega dela jo je tožena stranka samovoljno in nezakonito razporedila na drugo delovno mesto. Tožnici ni mogoče očitati, če nalog tega delovnega mesta ni opravila pravilno, ni ji mogoče očitati krivde za kršitve, ki so navedene v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je delo upravnice pošte opravljala najboljše, kot je znala in zmogla, to je potrdila, ko je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo. Ne nazadnje bi tožena stranka, če je menila, da tožnica nalog upravnice pošte ne opravlja zadovoljivo, tožnico lahko razporedila nazaj na njeno delovno mesto. Sodišče prve stopnje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pravilno presodilo, ker ni upoštevalo, da so bile očitane kršitve zagrešene pri zaključevanju poslovanja pošte in pri inventuri, ki bi morala biti opravljena ob pomoči za to usposobljenih delavcev. Glede na to, da je tožena stranka dopustila, da je delo opravljala tožnica (kot poštna uslužbenka I), bi morala računati na možnost napak. Namesto da bi tožnici poslala pomoč, ji je odredila še delo preko polnega delovnega časa v drugi poslovni enoti v S.. Iz tega razloga tožnica ni zmogla zaključiti inventure v predvidenem času. Tožena stranka je poslala nadzor pod pretvezo, da gre za pomoč, poslala je delavki K.U. in I.K.. Ti dve delavki nista ostali dovolj dolgo, da bi se poslovanje pošte zaključilo in da bi se inventura opravila. Priča K.U. je na vprašanje pooblaščenca tožnice potrdila, da lahko pride do manka, le da ga mora kriti delavec, hkrati je izpovedala, da je bila inventura ob njenem odhodu dne 16. 9. 2009 zaključena. Da ni bila zaključena že en dan prej, torej 15. 9. 2009, je krivda tožene stranke oziroma K.U.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica ob zaslišanju izpovedala, da je očitane kršitve zagrešila, je sporno, tožnica je izpovedala le, da je delo upravnice pošte opravljala, kot je vedela in znala, ter da ji ni mogoče očitati odgovornosti, ki niso bile opredeljene v njeni pogodbi o zaposlitvi. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, zmotno je presojalo odgovornosti tožnice kot odgovornosti upravnice pošte in ne kot odgovornosti poštne uslužbenke I. Tožnica se niti ni zavedala, da lahko zaradi določenih napak pri delu na delovnem mestu upravnice pošte zaradi strožje odgovornosti brez predhodnega opozorila prejme izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delo je opravljala enako kot prejšnja leta, zaradi predhodnih kršitev glede delovnega časa je tožena stranka ni sankcionirala. Glede očitanega manka so vse priče izpovedale, da ga je tožnica pokrila s pologom, kar je v skladu z navodili tožene stranke. Ob zaslišanju je tudi pojasnila, zakaj je do manka prišlo. Manko je bil posledica napake, napake se dogajajo vsakodnevno. Tožnica za poslovanje sezonske pošte po pogodbi o zaposlitvi ni mogla odgovarjati, kot poštna uslužbenka I je lahko odgovarjala le za blagajniško delo, napake pri tem delu pa je odpravila, kot je bilo predpisano. Tudi priča I.K. je izpovedala, da je sporni manko izviral iz prejšnjih dni in da je tožnica manko pokrila v celoti. Nesporno je, da je treba morebitni manko ugotoviti, da pri tožnici ni bil ugotovljen prej, tožnica ni odgovorna. Tožena stranka je pričakovala od tožnice, da bo sama nadzorovala svoje delo, kar ni bilo mogoče, saj je imela dosti drugega dela. Morebitne manke je nameravala odkriti ob inventuri. Za odpiranje in zapiranje pošte po pogodbi o zaposlitvi ni bila odgovorna, to delo ji je kot dodatno naložila tožena stranka. Za delovni čas pošte je odgovoren upravnik pošte, tožnica je pri tem ravnala, kot je vedela in znala, predhodno na morebitne nepravilnosti ni bila nikoli opozorjena. Priča I.K. je potrdila, da se zaključek poslovanja pošte opravlja pod nadzorom vodje logistike, ki ga pri tožnici ni bilo. Zaključek poslovanja pošte bi moral opravljati upravnik pošte (ne tožnica kot poštna uslužbenka I) in to v koordinaciji z vodjo. K tožnici je bila I.K. poslana zaradi nadzora, kot je potrdila ob zaslišanju, izpovedala je še, da je tožnica manko odpravila v skladu z navodili. Glede tega manka priče niso izpovedale, da ga je povzročila tožnica z namenom, da si denar prisvoji. Ne nazadnje je tožnica, takoj ko je manko ugotovila, le-tega pokrila. Ob primerjavi izpovedi prič K.U., I.K. in tožnice sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici, da je bil denar v trezorju. Priči sta izpovedali, da nista preverili vsebine trezorja, tožnica jima ni dala pojasnil v zvezi z denarjem v trezorju, ker ni vedela, da izvajata kontrolo. Pred sodiščem prve stopnje pa je tožnica nastanek manka pojasnila, pojasnila je tudi, da je denar ves čas bil v trezorju, le da ga K.U. in I.K. nista videli. Glede na to, da sta opravljali nadzor, bi morali odpreti trezor in se prepričati o vsebini. Priča V.F. je priznala, da je poslala tožnici v pomoč K.U., ki pa je ob zaslišanju izpovedala, da tožnici ni pomagala. Ker ji ni pomagala, tožnice ni mogoče bremeniti za zamudo pri opravi inventure, za zamudo je odgovoren direktor poslovne enote K., to je V.F.. Slednji je tožnico tudi obtožil fiktivnih transakcij in ponarejanja poslovnih listin, kar predstavlja žaljivo obdolžitev, glede katere se tožnica še odloča o vložitvi kazenske ovadbe. Sicer pa je priznal, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poštni uslužbenec I in da je za to delovno mesto prejemala plačo. Glede na to je treba šteti, da je priznal, da je bila samovoljno razporejena na delovno mesto upravnik pošte, ki ima dodatne naloge in večjo odgovornost. Za morebitne nepravilnosti ali napake pri opravljanju dela tega delovnega mesta tožnica ne more odgovarjati. Upoštevaje vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice do izteka odpovednega roka, v celoti neutemeljen, odgovornost za nastale kršitve pa je v celoti na toženi stranki, ki je organizirala delovni proces v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev in je preizkus njene zakonitosti mogoč. Ta kršitev tudi ni podana zgolj zato, ker ni izrecno navedeno, zakaj je sodišče prve stopnje glede očitanih kršitev verjelo pričama K.U. in I.K. in ne tožnici. Dokazno oceno izpovedb in dejansko stanje, kot ga je na tej podlagi ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijane sodbe lahko razbralo, razbralo je, da je sodišče prve stopnje omenjenima pričama verjelo, ker sta njuni izpovedbi skladni. S takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša. Navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tudi, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, torej ker ni pojasnjeno, na katerem delovnem mestu je delala tožnica, kakšne so bile njene obveznosti in kakšne sankcije so določene za posamezne kršitve, pa so protispisne. Deloma so te pritožbene navedbe tudi zmotne – zmotno je stališče, da bi morala tožena stranka v splošnem aktu (na primer v navodilih) določiti, katere kršitve obveznosti delavcev so hujše, da je zaradi njih dopustno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tega tožena stranka ni bila dolžna narediti, saj so kršitve, v primeru katerih je dopustno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zajete v pravnem standardu hujših kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je razvidno iz povedanega, so nekatere obveznosti iz delovnega razmerja (lahko) določene v pogodbi o zaposlitvi, nekatere pa so določene že z zakonom, predvsem so to nekatere temeljne obveznosti, kot na primer obveznost opravljati delo, upoštevati navodila delodajalca in podobne. Te obveznosti je delavec dolžan upoštevati, dolžan je opravljati delo, kot mu je naloženo, četudi nima sklenjene (pisne) pogodbe o zaposlitvi. Tako je bila tudi tožnica dolžna opravljati delo, ki ji ga je naložila tožena stranka (pri čemer niti ni pravočasno navedla, da tega dela ne bi znala opravljati ali da z opravljanjem dela ne bi soglašala), delo je bila dolžna opravljati tako, kot ji je bilo naloženo z navodili (za katera ni navedla, da jih ne bi poznala). Za kršitve, ki jih je tožena stranka ocenila za hujše, pa je (lahko) prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Za navedeno kršitev bi šlo, če bi sodišče tožnici z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem, torej če bi kršilo načelo kontradiktornosti, vsebovano v 5. členu ZPP. Citirani člen ZPP določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke oziroma da sme le tedaj, kadar zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni dalo možnosti, da se izjavi. Sodišče prve stopnje je načelo kontradiktornosti spoštovalo, spoštovalo pa je tudi, da je mogoče načelo kontradiktornosti realizirati le v okviru postopkovnih pravil, ki v izogib nepotrebnemu zavlačevanju postopka omejujejo pravico strank do navajanja novih dejstev (in predlaganja novih dokazov) z 286. členom ZPP. Načelo koncentracije postopka, uzakonjeno v 286. členu ZPP, od pravdnih strank zahteva podajanje vseh pravnorelevantnih dejstev in predložitev dokazov, ki utemeljujejo njihove zahtevke, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Skladno s 1. odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na kasnejših narokih za glavno obravnavo pa lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, le če jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno. V konkretnem primeru je tožnica pravočasno – v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo – glede očitanih kršitev navedla le, da je v času zaključevanja poslovanja pošte naredila nekaj uslug rednim strankam, da ni povzročila manka, ampak je bil denar vse čas v trezorju in da je ugotovljeno razliko odpravila, tako da je odvod gotovine drugi pošti stornirala. Iz navedb je razbrati, da je menila, da niso podane okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, poudarila je, da je bila pri toženi stranki zaposlena dvanajst let, da je vedno delala vzorno in da ob kontrolah še niso odkrili nepravilnosti. Šele na drugem naroku za glavno obravnavo je tožnica (novi pooblaščenec tožnice) navedla, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poštni uslužbenec I in da je bila razporejena na delo, ki ga opravlja upravnik pošte, iz tega razloga je predložila nove dokaze (Etični kodeks, opis delovnega mesta poštni uslužbenec I, opis delovnega mesta upravnik pošte, odredbo o opravljanju občasnih in dodatnih nujnih del), ki jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Te navedbe in ti dokazi – glede na to, da so temeljne obveznosti določene v zakonu in da ni treba, da bi bile kršitve vnaprej opredeljene v splošnem aktu – niti niso bistvene, pa četudi bi bile, je bila tožnica z njimi prekludirana. Dejstvo, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zamenjala pooblaščenca, ne ustreza pojmu brez krivde, ki bi tožnico opravičevala, da na kasnejšem naroku za glavno obravnavo dopolnjuje trditveno podlago. Sicer pa je tožnica sama ravnala v nasprotju s procesnimi pravili, ko je podala navedbe prepozno, prepozno je predložila dokaze, tega nepravilnega ravnanja ne more sedaj uveljavljati kot kršitve postopkovnih pravil, saj jih ni zagrešilo sodišče prve stopnje.

Dejstva, na katera v zvezi z materialnim procesnim vodstvom opozarja tožnica v pritožbi, to so dejstva v zvezi z delovnim mestom, na katerem je delala, v zvezi z obveznostmi in odgovornostmi na delovnem mestu upravnik pošte in poštni uslužbenec I ter v zvezi s težo očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, po oceni pritožbenega sodišča, ki je že pojasnjena, niso bistvena. Iz tega razloga so pritožbeni očitki neutemeljeni, sodišče prve stopnje seveda za navedbe glede neodločilnih dejstev ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva – ni bilo dolžno s postavljanjem vprašanj ali na drug primeren način poskrbeti, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. To še toliko manj, ker je tožnica imela možnosti pravočasnega navajanja dejstev in predlaganja dokazov (v tožbi, na prvem naroku za glavno obravnavo), pa je ni izkoristila. Na to jo sodišče prve stopnje ni bilo posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona.

Ker je bilo torej ravnanje sodišča prve stopnje v skladu z 286. členom ZPP, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker novo navedena dejstva niso bila pravočasna, pa zaradi neupoštevanja teh dejstev tudi ne more biti podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drži sicer, da sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo stranke ni vezano in da mora pravočasno navedena dejstva presoditi v luči vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne. Sodišče prve stopnje je pravne norme (zakonske določbe) v konkretnem primeru pravilno uporabilo, to je lahko storilo na podlagi dejstev, ki so v tožbi navedena in ki so edina bistvena za pravilno presojo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dopolnitve podanih dejstev niso bile potrebne. Iz tega razloga niso podane niti zatrjevane procesne kršitve, z izpodbijanjem dokazne ocene (ki je skrbna in vestna kljub drugačnim pritožbenim trditvam) pa tožnica v bistvu izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in to neutemeljeno. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tej podlagi je sprejelo tudi materialnopravno utemeljeno odločitev.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 1. odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/02), ki dopušča sodišču, da po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze po uradni dolžnosti. V opisani določbi ZDSS-1 so sicer vsebovana preiskovalna pooblastila sodišča, vendar le v okviru trditvene podlage, ki jo je dolžna podati stranka. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke tudi ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. V poštev pride le, kadar sodišče kljub izvedbi predlaganih dokazov ostane v dvomu, pa oceni, da obstoji realna možnost, da bi izvedba dodatnih dokazov pripomogla k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi trditev, ki jih je podala tožnica v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo, popolno in pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, tako da dodatnih dokazov utemeljeno ni izvedlo. K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da lahko sodišče odloča le v okviru trditvene podlage, le v okviru te tudi izvaja dokaze, ne more pa z dokazi dopolnjevati manjkajoče trditvene podlage. Dokaz je namreč namenjen potrjevanju dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki zatrjujeta, ne more pa nadomestiti njihove pomanjkljive trditvene podlage. Ker tožena stranka v tej smeri ni pravočasno podala svojih trditev, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov.

Številne pritožbene navedbe ne le, da niso utemeljene, pritožbeno sodišče glede na 1. odstavek 337. člena ZPP teh navedb niti ne bi smelo upoštevati, ker predstavljajo novote. Novote so navedbe, da tožnica dela, ki ji je bilo naloženo, ni znala opravljati, da ga je opravljala najboljše, kot je zmogla in znala, da z opravljanjem dela edine delavke na sezonski pošti ... P. ni soglašala, da ni mogla opraviti vsega dela zaradi dela preko polnega delovnega časa na pošti .... S. in podobno. Kar se tiče dokazov – na primer Navodil za delo pošt pri opravljanju storitev denarnega prometa in Navodil za delo pošt z osebnimi računi v celoti – tožnica ne more uspešno uveljavljati kršitev, ker dopolnitve dokazov ni zahtevala pravočasno, iz tega razloga tudi ne bi bilo mogoče upoštevati prilog v pritožbi, če bi jih tožnica priložila (in ne le navedla, da jih je priložila). Nebistvene so nadalje vse navedbe glede opravljanja inventure, pokrivanja manka, odpiranja pošte, ker presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s tem nima nobene zveze. V odpovedi tožena stranka tožnici ni očitala niti kršitev pri opravljanju inventure, zaključevanja poslovanja pošte, odpiranja in zapiranja pošte (očitano ji je bilo nepravočasno prihajanje na delo ne nepravočasno odpiranje pošte) ali manka oziroma prisvojitve denarja (očitano je bilo le nepravilno poslovanje z denarjem, poslovanje v nasprotju z navodili tožene stranke).

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2009 je tožena stranka tožnici očitala: da je 14. 9. 2009 (v času zaključevanja poslovanja pošte) odprla pošto ... P. za poslovanje s stranko; da je istega dne knjižila odvod gotovine pošti ... P. in ga kasneje stornirala; da je 15. 9. 2009 ponovno odprla pošto ... P. za poslovanje s stranko; da istega dne ni napravila odvoda gotovine, ki se je nahajala na pošti ... P., v trezor; da je 16. 9. 2009 na pošti ... P. opravila vplačilo in izplačila na in iz svojega računa; da je istega dne vknjižila vplačilo na svoj račun, ne da bi sprejela gotovino in da je od 1. 9. 2010 do 12. 9. 2009 prihajala na delo po predvideni uri, v evidenčni list prisotnosti pa je za vse dni navedla prihod na delo najmanj 10 minut pred odprtjem pošte.

Odpoved se – enako kot pogodba o zaposlitvi – nanaša na delovno mesto poštni uslužbenec I (in ne poštni upravnik, kot protispisno navaja pritožba). Podana je zaradi hujših kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na relevante določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Ugotovilo je, da je tožena stranka spoštovala formalne zahteve za zakonito odpoved (pisna obdolžitev, zagovor, roki za podajo odpovedi), da je dokazala, da je odpoved podala iz enega iz zakonsko določenih razlogov in sicer iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in da z delovnim razmerjem s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. S takšno presojo pritožbeno sodišče soglaša, soglaša tudi z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi in je ne ponavlja, v nadaljevanju pa le še odgovarja na pritožbene navedbe. Kot je razvidno iz seznama očitanih kršitev, tožena stranka tožnici ni očitala, da si je prisvojila denar, da je povzročila manko ali da inventure ni pravilno opravila. Očitala ji je, da je huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer, da je kljub okrožnicam tožene stranke v času zaključevanja poslovanja pošte vodila poslovanje pošte (strankam omogočala opravljanje storitev), da je v nasprotju z navodili nakazovala gotovino in da je na delo prihajala z zamudo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni pravočasno navedla, da obveznosti, ki jih je kršila, ne bi bile obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi je bila seznanjena, seznanjena je bila z navodili, česar ne nazadnje niti v pritožbi ne zanika, pa jih je kršila, Kršila jih ni – kot poizkuša prikazati v pritožbi – iz neznanja, ampak zavestno. Kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnica zavestno ravnala v nasprotju s pravili, ki so veljala pri toženi stranki, misleč, da bo lahko takšno ravnanje pravočasno popravila. Dejstvo, da ni posebej navedla, da za delo ni bila usposobljena (in da je prejemala prenizko plačo), niti ni bistveno za odločitev v tem sporu. Bistveno je le, da je bila (z okrožnicami) in navodili tožene stranke seznanjena (česar ni zanikala) in da je ravnala v nasprotju z njimi. V tožbi tožnica kršitev niti ni zanikala, le skušala je minimizirati njihov pomen, navajala je na primer, da stranki v času zaključevanja poslovanja pošte v pošto niso vstopile, da je tožnica opravljala storitve, ker jim je želela narediti uslugo in ker za to ni porabila dosti časa.

Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je tožnica z odprtjem pošte ... P. v času zaključevanja poslovanja pošte kršila okrožnici tožene stranke št. 56 in št. 76 (s katerima je bila očitno seznanjena, saj v postopku drugače niti ni zatrjevala), zavestno je opravljala storitve, ki se sicer opravljajo le, ko pošta posluje. O tem sta skladno izpovedali priči K.U. in I. K., tako da je sodišče prve stopnje njunima izpovedma utemeljeno verjelo. Pravilno je presodilo, da je tožnica s tem ravnanjem kršila 11. člen pogodbe o zaposlitvi brez datuma, saj dela ni opravljala v času, ki je za to predviden, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Taka kršitev je hujša kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tožnica je kršila obveznosti, ki jih je imela kot delavka tožene stranke. Iz tega razloga je nebistveno, za katero delovno mesto je sklenila pogodbo o zaposlitvi, bistveno je le, da je opravljala delo na sezonski pošti ... P. in da tega dela ni opravljala skladno z navodili in to zavestno. Enako velja za odvod gotovine, ki ga je tožnica opravila drugi pošti in ne v trezor, kljub temu, da tak odvod ni bil dovoljen že več kot osem mesecev, kot je razvidno iz okrožnice tožene stranke št. 114. Dejstvo, zakaj gotovine ni pravočasno odvedla, je v postopku pred sodišče prve stopnje opravičevala z navedbo, da faksa s takim navodilom ni videla, vendar je to navedbo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov označilo za neverodostojno. Ugotovilo je, da je bila tožnica s K.U. dogovorjena, da bo 15. 9. 2009 opravila inventurni popis in zaključila s poslovanjem. Da tega ni zmogla, ker ni imela pomoči in ker je morala opravljati nadurno delo na pošti 6333 Sečovlje, je pritožbena novota in kot takšno neupoštevno. Manka gotovine tožnica, kot je razvidno iz skladnih izpovedi prič K.U. in I.K., kateri je sodišče prve stopnje povzelo in ju kot skladni utemeljeno upoštevalo, ni znala pojasniti. Zatrjevala je, da je bila gotovina v trezorju in da je priči nista videli, to je potrdila tudi ob zaslišanju, vendar sodišče prve stopnje njeni izpovedbi v tem delu ni verjelo, ker sta drugače izpovedali priči K.U. in I.K.. S takšno oceno pritožbeno sodišče soglaša. Glede knjiženja pologa, za katerega ni položila gotovine, pa je tožnica ob zaslišanju izrecno potrdila, da je to storila, kot je razvidno iz obrazložitve, to ravnanje je bilo v nasprotju z navodilom za delo pošt z osebnimi računi. Ta kršitev je nedvomno kršitev pri blagajniškem poslovanju, za katero je bila tožnica zadolžena glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede razlike, ki je nastala zaradi odvoda, je izpovedala, da se je dejansko stanje ob zaključku dneva ujemalo z dejanskim stanje, s čimer je skušala opravičiti razliko, ki je nastala vmes, kot da ni pomembna. Do vsega tega se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Zamujanje na delo je tožnica, ko je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo, opravičevala, češ da je na poti sprejemala naročila strank in da je za tak način dela vedel nadrejeni delavec S.F.. Slednji je v izjavi, ki jo je sodišče prve stopnje pridobilo po 236.a členu ZPP, to zanikal, dodal je, da je odpiralni čas pošte pomemben za funkcioniranje pošte in za izvajanje poštnih storitev, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi izpovedi je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnica, ki je v službo zamujala, nato pa v evidenčni list vnašala podatke, kot da je prišla pravočasno, kršila že zgoraj omenjeni 11. člen pogodbe o zaposlitvi. Takšno kršitve je opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je prihod na delo in opravljanje dela temeljna obveznost delavca. Določena je tudi v zakonu, skladno s 1. odstavkom 31. člena ZDR, ki na splošno določa obveznosti v delovnem razmerju, delavec mora vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Četudi se ta določba izrecno nanaša na delo, za katero se sklene pogodba o zaposlitvi, pa to – če bi sledili tožnici, da ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo na sezonski pošti ... P. – ne pomeni, da mu ni treba prihajati na delo, tako kot delodajalec določi. Pravočasno prihajanje na delo je namreč predpogoj za izpolnjevanje vseh ostalih obveznosti. Četudi tožena stranka v zvezi z morebitnimi predhodnimi kršitvami ni ukrepala, to še ne pomeni, da je kršitve tolerirala, kot zmotno nadalje meni pritožba. Takšno stališče bi pomenilo, da v kolikor delodajalec ne ukrepa ob prvi kršitvi, mora tolerirati vse nadaljnje, kar je nevzdržno.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na preostale pritožbene navedbe glede na 1. odstavek 360. člena ZPP ni odgovorilo, saj za odločitev niso bistvene oziroma predstavljajo le drugačno formulacijo istega pritožbenega razloga, tako da je razloge, zakaj niso utemeljene, mogoče razbrati iz podane obrazložitve pritožbenega sodišča.