Jedro

Tožnik uveljavlja zahtevke iz delovnega razmerja zoper družbenika izbrisane družbe. B. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra dne 26. 8. 2011. V skladu s takrat veljavnim 10. odstavkom 442. člena ZFPPIPP bi moral tožnik zoper družbenika izbrisane družbe, torej zoper toženo stranko, vložiti tožbo v roku enega leta od objave izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Tožnik je tožbo vložil 23. 8. 2012, torej znotraj enoletnega roka v smislu 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP, vendar na nepristojno sodišče. Če je vloga vezana na rok, se po 1. odstavku 112. člena ZPP šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Ker je v obravnavani zadevi pristojno sodišče tožbo prejelo šele 18. 5. 2015, je pravilno štelo, da je vložena po preteku roka. Ker je imel tožnik pooblaščenca odvetnika, tudi ne gre za primer iz 8. odstavka 112. člena ZPP (po katerem je tožbo treba šteti za pravočasno vloženo, če bi vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču bilo možno pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca ali očitni pomoti vložnika). Zato je tožba pravilno zavržena kot prepozna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke, ki jo je prejelo dne 18. 5. 2015 zaradi plačila zneska 149.479,51 EUR (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.202,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila, vse pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bila tožba vložena 28. 3. 2012 pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem je zatrjevala, da slovensko sodišče ni pristojno za sojenje v konkretni zadevi. S sklepom z dne 5. 11. 2014 se je Okrožno sodišče v Murski Soboti izreklo za pristojno oziroma je ugovor sodne nepristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo. Tožena stranka je nato vložila pritožbo, katero je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 5. 3. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno. Šele po prejemu navedenega sklepa se je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 16. 4. 2015 izreklo za stvarno nepristojno. Sodišče je nato sprožilo spor o pristojnosti pred vrhovnim sodiščem, ki je s sklepom odločilo, da je delno pristojno delovno sodišče, delno pa redno sodišče. Skoraj tri leta je trajalo, da se je Okrožno sodišče v Murski Soboti izreklo za stvarno nepristojno in nato spis odstopilo stvarno pristojnemu sodišču. Razveljavljeni 10. odstavek 442. člena ZFPPIPP je določal, da zahtevki iz tega člena zastarajo - se lahko uveljavljajo - v roku enega leta po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Tožnik meni, da gre za zastaralni rok, zato se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, v skladu s 365. členom OZ. Iz prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da tudi v kolikor je tožba vložena pri nepristojnem sodišču, je zastaralni rok pretrgan. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za prekluzivni rok. Pravočasnost tožbe je pri prekluzivnih rokih vezana na trenutek prispetja na pristojno sodišče, kar pa je v mnogih primerih odvisno od hitrosti, s katero nepristojno sodišče zadevo odstopi pristojnemu sodišču. To pa ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo tožnikov. Zato je kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS in 22. člena Ustave RS. Tožnik ni mogel pravočasno izvedeti, da tožba ni vložena pri pristojnem sodišču, saj je bilo šele dve leti in pol po vložitvi tožbe ugotovljeno, da redno sodišče ni stvarno pristojno. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 11/2015 in meni, da je za sojenje pristojno redno sodišče in ne delovno sodišče. Ta odločitev in drugi podobni primeri so tožnika napeljali na dejstvo, da je za sojenje pristojno redno sodišče. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnika, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik uveljavlja zahtevke iz delovnega razmerja zoper družbenika izbrisane družbe, t. j. zoper A., ki je bila 90 % družbenik v izbrisani družbi B. d.o.o.. B. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra dne 26. 8. 2011 (B10). V skladu s takrat veljavnim 10. odstavkom 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št., št. 126/2007 in naslednji; ZFPPIPP) bi moral tožnik zoper družbenika izbrisane družbe, torej zoper toženo stranko, vložiti tožbo v roku enega leta od objave izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Tožnik je tožbo vložil 23. 8. 2012, torej znotraj enoletnega roka v smislu 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP, vendar na nepristojno sodišče. 7. Če je vloga vezana na rok, se po 1. odstavku 112. člena ZPP šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Ker je v obravnavani zadevi pristojno sodišče tožbo prejelo šele 18. 5. 2015, je pravilno štelo, da je vložena po preteku roka. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da je sodišče, ki ni bilo stvarno pristojno, zadevo odstopilo stvarno pristojnemu sodišču šele dve leti in pol po vložitvi tožbe, ter da se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je slovensko sodišče sploh pristojno za odločanje. To za odločitev ni bistveno, saj bi bilo mogoče tožbo šteti za pravočasno vloženo, če bi vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču bilo možno pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca ali očitni pomoti vložnika, glede na 8. odstavek 112. člena ZPP. Glede tega pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je imel tožnik pooblaščenca odvetnika, zato ne gre za primer iz 8. odstavka 112. člena ZPP.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na stališče, zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 11/2015 z dne 25. 5. 2015. V navedeni zadevi namreč tožena stranka ni bila niti delodajalec niti pravni naslednik tožnikovega delodajalca, zato je bila podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Poleg tega pa je že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII R 26/2015 z dne 11. 1. 2016, ko je odločalo o tem, katero sodišče je v tej zadevi stvarno pristojno, pojasnilo, da tožnik svojih zahtevkov ne utemeljuje na spregledu pravne osebnosti po določbi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah, kot v zadevi opr. št. VIII R 11/2015, v kateri je tožba proti edinemu družbeniku in direktorju izbrisane družbe temeljila prav na spregledu pravne osebnosti, temveč svoj zahtevek gradi neposredno le na šestem do devetem odstavku 442. člena ZFPPIPP.

9. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da gre v konkretnem primeru za zastaralni rok, zaradi česar naj bi se z vložitvijo tožbe pretrgalo zastaranje, po določbi 365. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ). V zvezi s tem je potrebno izpostaviti, da ne gre za zastarali rok, temveč za prekluzivni rok, kjer pravica preneha ipso iure s potekom časa, pri zastaralnih rokih pa pravica sama s potekom časa ne preneha, preneha pa pravica terjati, če zavezanec ugovarja zastaranje (primerjaj stališče, ki ga je v zvezi z uporabo 365. člena OZ in 112. člena ZPP zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 1/2014 z dne 19. 5. 2014).

10. Ker je bila zadeva odstopljena delovnemu sodišču po poteku roka iz 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, po določbi 274. člena ZPP. Zaradi navedenega niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.