Jedro

Kot pravilno navaja tožnik v reviziji, je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 183/2013 z dne z dne 22. 5. 2014 določbo 112. člena ZPP razlagalo skupaj z določbo 365. člena OZ in zavzelo stališče, da je zastaralni rok z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču varovan tudi v primeru odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem. Pri tem pa je izrecno poudarilo, da se to nanaša le na zastaralne in ne na prekluzivne roke. To še bolj jasno izhaja iz sklepa II Ips 41/2016 z dne 10. 3. 2016, kjer je Vrhovno sodišče obrazložilo, da "zadeva II Ips 183/2013 obravnava pretrganje zastaranja in temelji na posebni zakonski ureditvi, ki varuje zastaralne roke (367. člen OZ), zaradi česar se po izrecni zakonski določbi ne uporablja za prekluzivne roke (345. člen OZ)."

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v višini 2.566,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, ki jo je prejelo dne 18. 5. 2015 zaradi plačila zneska 149.479,51 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena prepozno, ker je bila delovnemu sodišču odstopljena po poteku materialnega prekluzivnega roka iz desetega odstavka 442. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju1 (v nadaljevanju ZFPPIPP).

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da določba desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP določa zastaralni in ne prekluzivni rok, zaradi česar je bila tožba vložena pravočasno. Iz 365. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju OZ) izhaja, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Če je bila tožba vložena pri nepristojnem sodišču, je zastaralni rok pretrgan. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 183/2013 z dne 22. 5. 2014. Pravočasnost tožbe pri prekluzivnih rokih je vezana na trenutek prispetja na pristojno sodišče, kar je torej odvisno od hitrosti, s katero nepristojno sodišče odstopi zadevo pristojnemu sodišču. To ne predstavlja stvarnega in razumnega razloga, ki bi dovoljeval različno obravnavo tožnikov, zaradi česar meni, da je kršena tudi enakost pred zakonom po 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V konkretnem primeru je bilo šele dve leti in pol po vložitvi tožbe ugotovljeno, da redno sodišče ni stvarno pristojno. Enaka rešitev bi morala veljati tako za prekluzivne kot za zastaralne roke, saj v nasprotnem primeru prihaja do nedopustnega razlikovanja med osebami glede na to, kako hitro nepristojno sodišče prepošlje vlogo pristojnemu sodišču. Za razlikovanje, pri katerem je ena skupina oseb varovana tudi, če tožbo vloži na nepristojno sodišče, druga skupina oseb pa v istem položaju ni varovana, ni nobenega razumnega razloga. Vložitev tožbe na nepristojno sodišče za stranko pomeni izgubo pravice, kar predstavlja pretirano formalistično omejitev, ki naj bi tožniku izvotlila pravico do sodnega varstva. S tem naj bi bila kršena tudi tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu URS.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljnjem besedilu ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v tem sporu uveljavlja zahtevke proti toženi stranki na podlagi 442. člena ZFPPIPP, ki je v spornem obdobju urejal odgovornost družbenika izbrisane družbe. Deseti odstavek navedenega člena je določal, da se zahtevek, kakršen je tožnikov, lahko uveljavi v roku enega leta po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Izbris pravne osebe, katere družbenik je bila tožena stranka, je bil v sodnem registru objavljen dne 26. 8. 2011. Tožba v tem sporu je bila dne 24. 8. 2012 vložena pri nepristojnem sodišču, na pristojno sodišče pa je prispela 18. 5. 2015. Ni sporno, da je bila tožba vložena v roku, kot ga določa deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP, vendar na nepristojno sodišče, na pristojno sodišče pa je prispela slabe tri leta po poteku tega roka.

8. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je vloga (tj. tudi tožba) vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Glede na navedeno določbo se zastavlja vprašanje, ali je bila tožba vložena pravočasno, pri čemer je odgovor na to vprašanje odvisen tega, ali gre pri roku iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP za materialni zastaralni ali materialni prekluzivni rok; razlogi so podrobneje obrazloženi v nadaljevanju.

9. Razlika med prekluzivnimi in zastaralnimi roki je določena v 345. členu OZ, ki ureja tudi temeljne pravne značilnosti prekluzivnih rokov. Iz citirane določbe izhaja, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo, ali opraviti določeno procesno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Kadar je v zakonu določen tovrsten rok, gre za institut prekluzije, ki se razlikuje od instituta zastaranja. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pa pravica sama s potekom časa ne preneha, zavezanec pa lahko ugovarja zastaranje. Ustavno sodišče Republike Slovenije se je že večkrat4 opredelilo do ustavnosti določanja prekluzivnih rokov za vložitev tožbe, ki predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen URS). Določitev takšnih rokov je ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti.

10. V 4. oddelku IV. poglavja OZ (335. - 370. člen) je urejeno zastaranje terjatev. Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Kot pravilno navaja tožnik v reviziji, je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 183/2013 z dne z dne 22. 5. 2014 določbo 112. člena ZPP razlagalo skupaj z določbo 365. člena OZ in zavzelo stališče, da je zastaralni rok z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču varovan tudi v primeru odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem. Pri tem pa je izrecno poudarilo, da se to nanaša le na zastaralne in ne na prekluzivne roke (13. točka obrazložitve). To še bolj jasno izhaja iz sklepa II Ips 41/2016 z dne 10. 3. 2016, kjer je Vrhovno sodišče obrazložilo, da "zadeva II Ips 183/2013 obravnava pretrganje zastaranja in temelji na posebni zakonski ureditvi, ki varuje zastaralne roke (367. člen OZ), zaradi česar se po izrecni zakonski določbi ne uporablja za prekluzivne roke (345. člen OZ)."

11. Glede na navedeno je za odločitev bistveno, ali je rok iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP materialni prekluzivni ali zastaralni rok. Besedilo desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki je veljalo v spornem obdobju, je bilo sprejeto z novelo ZFPPIPP-C.5 Iz besedila te novele jasno izhaja, da je bil deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP spremenjen tako, da je bil enoletni rok za uveljavitev zahtevkov iz prvega in šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP iz zastaralnega spremenjen v prekluzivni rok. V desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP je bila namreč beseda "zastarajo" nadomeščena z besedilom "se lahko uveljavijo". Namen spremembe roka iz zastaralnega v prekluzivni rok izrecno izhaja tudi iz predloga novele ZFPPIPP-C.6 Na podlagi 442. člena ZFPPIPP, veljavnega v spornem obdobju, je tako glede na jasno prekluzivno naravo roka, terjatev do družbenika dokončno prenehala, če ni bila uveljavljena v enem letu po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra.7

12. V konkretnem primeru tožba ni bila izročena pristojnemu sodišču pred iztekom enoletnega prekluzivnega materialnega roka po desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP. Prav tako ni podana izjema iz osmega odstavka 117. člena ZPP, ki določa, da če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca ali očitni pomoti vložnika. Zato sta jo sodišči druge in prve stopnje pravilno zavrgli kot prepozno.8

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Odvetniško tarifo9 mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 2.566,88 EUR (2.084,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 3300, pavšalni znesek 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 in 22% DDV).

1 Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 4 Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu Up-103/99 z dne 29. 11. 2000. 5 Ur. l. RS, št. 52/2010. Novela ZFPPIPP-C se uporablja za terjatve do pravnih oseb, ki so bile izbrisane po 14. juliju 2010, torej tudi za terjatve do tožene stranke, ki je bila iz sodnega registra izbrisana 26. 8. 2011. 6 Poročevalec DZ, št. 50/2010. 7 Dr. Nina Plavšak, Uvodna pojasnila k ZFPPIPP, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 116. 8 Primerjaj VIII Ips 240/2011 z dne 6. 11. 2012. 9 Ur. l. RS, št. 2/2015.