Jedro

Prefabrikat je lahko enostaven objekt, če je celoten objekt prefabrikat, torej dobavljen kot celota skupaj z ločenimi elementi, prekrivno membrano in sidrnimi koli. Elementi predizdelani in sestavljeni kot celota, morajo biti preverjeni že v procesu izdelave v tovarni, gre za preverjene in certificirane proizvode, glede katerih država ne sme predpisovati ponovnih preverjanj glede bistvenih zahtev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. 06122-2660/2016/7 z dne 15. 7. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, v 15. dneh od vročitve te sodbe, povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu odredil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo in v roku 6. mesecev od vročitve odstraniti skladiščno razstavna halo tlorisne velikosti ca 22,00 * 36,00 m, ki jo gradi na zemljišču s parcelno številko 799/1 in 799/29 (obe k.o. ...), brez gradbenega dovoljenja ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka). V primeru neizpolnitve bo opravljena odstranitev nelegalne gradnje po drugi osebi na njegove stroške ali s prisilitvijo (2. točka izreka). Tretja točka izreka za objekt iz 1. točke prepoveduje izvedbo komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, njegovo uporabo ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti na njem, promet z njim ali z zemljiščem na katerem je, sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. Iz izreka še izhaja, da stroškov postopka ni bilo (4. točka izreka), in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe prvostopnega organa izhaja, da je dne 29. 6. 2016 in 5. 7. 2016 gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote ..., na kraju opravil inšpekcijska pregleda gradnje skladiščno razstavne hale. Ob drugem pregledu je zaslišal predsednika uprave, ki je povedal, da postavljajo prefabrikat, za katerega ne rabijo gradbenega dovoljenja. Ker predsednik uprave ni imel certifikata za celoten objekt, je gradbeni inšpektor dne 13. 7. 2016 opravil še zadnji pregled, na katerem mu je bila predložena samo ponudba št. 16R-2-0018-03-K10 in pogodba št. 16-007-00 za izvedbo šotora - prefabrikat tlorisnih izmer 21,48 m * 35 m z bočno višino 6 m. Gradbeni inšpektor je ugotovil, da je skladiščno razstavna hala sestavljena iz posameznih gradbenih proizvodov, zato je ne more upoštevati kot prefabrikat in tudi Odlok o zazidalnem načrtu Gornja Radgona - sejem (Uradni list 22/2000) za to območje predvideva izgradnjo objekta za gostinske potrebe etažnosti P+1, prav tako pa tudi način gradnje zahteva gradbeno dovoljenje. Iz seznama sklepov Evropske komisije o postopkih potrjevanja skladnosti gradbenih proizvodov objavljenih na spletni strani Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, je razvidno, da je za tovrstne proizvode („sklop proizvodov za montažne hiše s kovinsko konstrukcijo“) predpisan sistem ugotavljanja nespremenljivosti 1. Zato mora biti zanj izdan certifikat kontrole proizvoda, številka certifikata mora biti navedena v izjavi o lastnostih, kar določa 6. člen Zakona o gradbenih proizvodih (v nadaljevanju ZGPro-1). V obravnavanem primeru pa inšpekcijski zavezanec certifikata ni predložil. Objekt se zato ne more šteti kot enostavni objekt v smislu 6. člena Uredbe razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ampak se uvršča po 2. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) med manj zahtevne objekte, za katere je na podlagi 3. člena istega zakona potrebno gradbeno dovoljenje. Že leta 2008 pa je bila na Upravni enoti Gornja Radgona izdana odločba št. 351-334/2008-12, z dne 9. 12. 2008, o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo sejemske dvorane na istem zemljišču. Razlog zavrnitve je bil, da predviden objekt ni v skladu z Odlokom o zazidalnem načrtu Gornja Radgona - sejem (Uradni list 22/2000). Ker se objekt gradi brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, prvostopni organ zaključuje, da gre za nelegalno gradnjo po 12.1. točki 2. člena ZGO-1. 3. Tožeča stranka se je zoper izdano odločbo pravočasno pritožila. Organ druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in v odločbi pojasnil, da glede na to, da je objekt pritrjen v asfaltno podlago s sidrnimi klini, ni nobenega dvoma o tem, da gre za objekt po določbah 2. člena ZGO-1, ki v skladu s 3. členom potrebuje gradbeno dovoljenje. 3a. člen pa dodatno določa, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar pa ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom. Pritožbeni organ ugotavlja, da bi objekt sicer lahko bil enostaven objekt po drugem odstavku 6. člena Uredbe, vendar pa je v nasprotju z Odlokom o zazidalnem načrtu Gornja Radgona - sejem (Uradni list 22/2000), saj je v njem predvidena izgradnja objekta za gostinske potrebe etažnosti P+1. Pod pojmom prefabrikat pa so v skladu z Zakonom o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanje skladnosti (v nadaljevanju ZTZPUS-1) mišljeni bazeni, šotori, hale, skladišča, čistilne naprave, zabojniki, montažne ute, lope, hiške, ograje, rastlinjaki, garaže in podobni predizdelani proizvodi, ki jih investitor kupi v specializirani prodaji in jih sam poveže s tlemi v skladu z navodili proizvajalca. V nadaljevanju se pritožbeni organ strinja z ugotovitvami in obrazložitvijo organa prve stopnje.

4. Tožeča stranka se z vsebino upravnih aktov ne strinja, zaradi česar je v roku sprožila upravni spor pred naslovnim sodiščem. V tožbi navaja, da ni podana stvarna pristojnost inšpekcije za gradbene zadeve, „objekt“ kot ga navajata upravna organa ni objekt kot ga definira 2. člen ZGO-1, temveč gre za premično stvar, ki je v dokumentaciji opredeljena kot mobilni montažni šotor, kot je razvidno iz Certifikata proizvajalca št. 002-16 z dne 8. 6. 2016 in iz pripadajoče ponudbe z dne 17. 5. 2016, v kateri so opisane lastnosti šotora. Iz certifikata izhaja, da je montažni šotor izdelan v skladu z evropskim standardom EUROPEAN STANDAR EN 13782:2015 oz. v skladu s slovenskim standardom „SIS EN 13782:2015“ o napravah in konstrukcijah za začasne in enostavne objekte. Šotor je s tlemi povezan brez temeljenja in tako, da ga je mogoče premakniti brez škode za njegovo bistvo. Tožeča stranka poudarja, da je na območju Gornja Radgona - sejem postavljenih več podobnih šotorov, da so vsi premični in začasni, saj se za vsak sejem spreminja njihova lega in namembnost, ki sta odvisni od vsebine in potreb sejma.

5. Tožeča stranka še navaja, da iz Odloka o zazidalnem načrtu Gornja Radgona - sejem (Uradni list 22/2000) ne izhaja, da bi bila na zgoraj navedenih nepremičninah predvidena gradnja gostinskega objekta etažnosti P+1, zato gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Odlok temelji tudi na Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter na statutu Občine Gornja Radgona z dne 4. 11. 1995, oba akta pa ne veljata več, zato tudi sam Odlok ni več veljaven. Tožeča stranka zaključuje, da ima izpodbijani upravni akt takšne vsebinske pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti.

6. Tožena stranka na tožbo ni vsebinsko odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje ali ima obravnavani objekt takšne lastnosti, da potrebuje gradbeno dovoljenje ali ne.

9. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožeča stranka nima gradbenega dovoljenja, da se zemljišči s parc. št. 799/1 in 799/29, obe k.o. ..., nahajata v gospodarski coni namenjeni za sejemsko dejavnost, ter da je zgradba pritrjena s sidrnimi klini v asfaltno podlago. Sporno pa je ali je razstavna hala objekt po 2. členu ZGO-1 in je v pristojnosti gradbenega inšpektorja ali gre za prefabrikat - mobilni začasni šotor, premično stvar, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno. Sporno je tudi ali je bil objekt dan na trg kot enotni proizvod z ustreznim certifikatom oz. izjavo o lastnostih.

10. Prva točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1 določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Točka 1.8. istega odstavka določa, da je manj zahteven objekt, objekt, ki ni uvrščen med zahtevne, nezahtevne in ne med enostavne objekte. Točka 1.7. določa, da je zahtevni objekt, objekt v katerem se zadržuje večje število oseb ali objekt, ki ima velike dimenzije ali objekt za katerega je vedno obvezna presoja vplivov na okolje po zakonu, ki ureja varstvo okolja ali drugi objekt, če je tako določeno s posebnimi predpisi; nezahteven objekt je po 1.9. točki konstrukcijsko manj zahteven objekt. Točka 1. 10. pa definira enostavni objekt kot konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Člen 3a. istega zakona določa, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, da pa enostaven objekt ne sme biti postavljen v nasprotju s prostorskim aktom. Uredba vsebuje prilogo, v kateri so navedeni enostavni objekti, poleg pa v drugem odstavku določa še, da je poleg enostavnih objektov iz priloge, enostaven objekt tudi objekt, ki je proizvod dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju. ZGPro-1 v 6. členu določa, da proizvajalec gradbenega proizvoda izda izjavo o lastnostih v kateri navede: 1. ime in naslov proizvajalca; 2. oznako tipa gradbenega proizvoda; 3. veljavno tehnično specifikacijo (veljavni slovenski nacionalni standard ali slovensko tehnično soglasje ali drugo tehnično specifikacijo, ki predstavlja stanje tehnike in tehnologije); 4. predviden namen uporabe; 5. lastnosti v povezavi z bistvenimi značilnostmi gradbenega proizvoda; 6. ime organa, če je bil vključen v postopek ocenjevanja in preverjanja nespremenljivosti lastnosti in številko preskusnega poročila oziroma certifikata; 7. ime, položaj in podpis osebe, pooblaščene za podpis izjave o lastnostih in 8. kraj in datum izdaje izjave o lastnostih. V četrtem odstavku je določeno, da lahko informacije iz prvega odstavka tega člena, razen 6., 7. in 8. točke, proizvajalec navede na gradbenem proizvodu, nanj pritrjeni etiketi, na embalaži ali v priloženi dokumentaciji. Sedmi odstavek istega člena pa določa, da se izjava o lastnostih ne izda v primeru enostavnih proizvodov naštetih v prilogi Uredbe 305/2011/EU. Prva točka 2. člena Uredbe 305/2011/EU definira pojem „gradbeni proizvod“ kot vsak proizvod ali sklop proizvodov, ki je proizveden in dan na trg za trajno vgradnjo v gradbene objekte ali njihove dele ter katerega lastnosti spremenijo lastnost gradbenih objektov glede na osnovne zahteve za gradbene objekte.

11. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je gradbeni inšpektor opravil tri inšpekcijske preglede pri tožeči stranki in gradnjo ocenil kot manj zahteven objekt za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, ker ga stranka ni imela, je odločil, da gre za nelegalno gradnjo. Pritožbeni organ je gradnjo ocenil kot enostavni objekt, se pa je strinjal z organom prve stopnje, da je postavitev predmetnega objekta v nasprotju z Odlokom o zazidalnem načrtu občine Gornja Radgona - sejem, zato je zanj potrebno gradbeno dovoljenje. Organ prve stopnje je navedel, da tožeča stranka ni predložila certifikata, organ druge stopnje pa se do te pritožbene navedbe ni opredelil kljub priloženi listini v spisu. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožeča stranka predložila certifikat št. 002-16 z dne 8. 6. 2016, proizvajalca A. d.o.o., za enostavni montažni šotor dimenzij 21,48mx35,00m z višino oboda 6m, brez potrebnega temeljenja, izdelan v skladu z evropskim standardom EUROPEAN STANDAR EN 13782:2015 oz. v skladu s slovenskim standardom „SIS EN 13782:2015“ o napravah in konstrukcijah za začasne in enostavne objekte, zaradi česar navedbe organa prve stopnje ne držijo. V upravnem spisu se nahaja tudi ponudba št. 16R-2-0018-03-K10 z dne 17. 5. 2016, ki po mnenju sodišča vsebuje podatke, kot jih zahteva 6. člen ZGPro-1 glede izjave o lastnostih, ki se v skladu s četrtim odstavkom istega člena lahko nahajajo v priloženi dokumentaciji proizvoda. Iz dopisa tožeče stranke, ki ga je tožena stranka prejela dne 18. 7. 2016 izhaja, da je tožeča stranka poslala certifikat in ponudbo toženi stranki v okviru predmetnega upravnega postopka. Že v dopisu in kasneje tudi v pritožbi je tožeča stranka navedla, da gre za začasni objekt, ki bo postavljen za 6 do 16 dni, torej za čas trajanja enega sejma, da se je do standarda, ki ga vsebuje certifikat opredelilo Ministrstvo za okolje in prostor, po mnenju katerega za takšen objekt ni potrebno gradbeno dovoljenje. Mnenje ministrstva je tožeča stranka priložila dopisu, upravna organa, pa se do njega nista opredelila. Iz mnenja Ministrstva za okolje in prostor res izhaja, da je prefabrikat lahko enostaven objekt, če je celoten objekt prefabrikat, torej dobavljen kot celota skupaj z ločenimi elementi, prekrivno membrano in sidrnimi koli. Elementi predizdelani in sestavljeni kot celota, morajo biti preverjeni že v procesu izdelave v tovarni. Tu gre za preverjene in certificirane proizvode, glede katerih država ne sme predpisovati ponovnih preverjanj glede bistvenih zahtev. Sodišče ugotavlja, da se upravna organa nista opredelila do navedb tožeče stranke glede mnenja ministrstva in certifikata s ponudbo, ki se nahajata v upravnem spisu ter do evropskega oziroma slovenskega standarda o napravah in konstrukcijah za začasne in enostavne objekte, ki ga vsebuje certifikat, kakor tudi, da sta se v odločbah različno opredelila za kakšno vrsto objekta dejansko gre.

12. Kot materialnopravno podlago sta oba upravna organa uporabila Odlok o zazidalnem načrtu občine Gornja Radgona (Uradni list 22/2000) in navedla, da je predmetna gradnja v nasprotju z njegovimi določili, ter da je na mestu kjer tožeča stranka postavlja objekt/šotor predvidena izgradnja gostinskega objekta etažnosti P+1. Sodišče se strinja z navedbami tožeče stranke, da ta podatek iz Odloka ne izhaja. Odlok je sprejet prostorski akt z zazidalnim načrtom za območje Gornja Radgona - sejem. V 4. členu vsebuje podatke o razširitvi obstoječih dejavnosti, med katerimi sta našteti tudi sejemska (razstaviščna) dejavnost in gostinstvo. Vendar pa sodišče poudarja, da gre pri tem za zazidalni načrt, ki ne vsebuje določil o začasnih objektih. Pravilna materialnopravna podlaga, ki ureja postavitev začasnih objektov, je Odlok o občinskem prostorskem načrtu občine Gornja Radgona, iz katerega je razvidno, da je v gospodarski coni dovoljena postavitev začasnih objektov (57. člen in priloga 1), zaradi česar tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava.

13. Sodišče je tako po pregledu odločb in upravnega spisa ugotovilo, da se tožena stranka ni opredelila do vseh dokazov in navedb tožeče stranke, prav tako pa je uporabila napačno materialnopravno podlago.

14. Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 4. in 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

15. Tožena stranka se bo morala v ponovljenem postopku opredeliti do dokaznega gradiva, ki se že nahaja v spisu ter do navedb tožeče stranke glede predloženega certifikata z evropskim oz. slovenskim standardom, do ponudbe z informacijami o lastnostih proizvoda, glede stvarne pristojnosti gradbenega inšpektorja, začasnosti (6 do 16 dni) postavljene konstrukcije, priloženega mnenja Ministrstva za okolje in prostor ter uporabiti določila veljavnega prostorskega akta, ki ureja dopustnost postavitve obravnavane konstrukcije.

16. Sodišče je odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, njena oprava pa glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

18. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).