Jedro

Zakaj naj bi okoliščine poslovanja pritožnika kot gospodarske družbe (njegovi dohodki, stroški, dobiček, število zaposlenih, drugi projekti poleg kmetijskega sejma in z njimi ustvarjeni dohodek) bile splošno znane, iz pritožbe ni razvidno. Če bi šlo res za taka dejstva, bi morala biti znana tudi sodišču, a niso. V vsakem primeru pa je treba tudi splošno znana dejstva zatrjevati ‒ tega pritožnik na prvi stopnji ni storil ‒, šele potem se postavi vprašanje njihovega dokazovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. 06122-2660/2016/7 z dne 15. 7. 2016. Z njo mu je toženka naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo skladiščne razstavne hale tam navedene velikosti na zemljišču parc. št. 14 in 16 k.o... in da jo v roku šestih mesecev odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka), v nasprotnem primeru bo na njegove stroške opravljena odstranitev nelegalne gradnje po drugi osebi ali s prisilitvijo (2. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (3. točka), ugotovljeno, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka) in navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka).

2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v zadevi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Med drugim navaja, da odstranitev objektov brez dvoma pomeni nastanek materialne škode, še posebej, če so ti namenjeni opravljanju gospodarske dejavnosti. Vendar pa materialna škoda, povezana z vzpostavitvijo zakonitega stanja, tudi po stališču Vrhovnega sodišča še ni težko popravljiva škoda, če se ji ne pridružijo druge negativne posledice odstranitve objekta. Teh pa tožnik ni konkretiziral in ne izkazal. 3. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo iz vseh „dovoljenih pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, njemu pa prizna stroške tega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek istega člena).

7. Navedeni določbi urejata vrsti začasnih odredb, ki ju je mogoče izdati v upravnem sporu, to je odložitveno (drugi odstavek) in ureditveno začasno odredbo (tretji odstavek). Ne glede na vrsto zahtevane začasne odredbe pa je pogoj za njeno izdajo, da tožnik izkaže škodo, ki bo nastala, če začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Če sta ti dve predpostavki izkazani, mora sodišče pred odločitvijo o zahtevi presoditi še vpliv morebitne začasne odredbe na prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela sorazmernosti in prizadetosti javne koristi. Tega tudi ni bilo dolžno, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bil predlog zavrnjen, ker ni bil izkazan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode.

9. Pritožnik je glede navedene škode v zahtevi navedel le, da je njegova glavna dejavnost organiziranje in izvedba sejmov, da se ti planirajo srednje- in dolgoročno, da je bil v ta namen postavljen tudi predmetni šotor (hala), da je v njem za naslednje leto že planirana dejavnost (zahteva je bila vložena 18. 1. 2017), da je imel z nabavo šotora visoke stroške ter da bi mu z njegovo prestavitvijo nastali stroški in bi se zrušil koncept zasnove posameznega sejma, kar da bi mu povzročilo nenadomestljivo gospodarsko škodo. Sodišče prve stopnje je navedeno zavrnilo, ker so trditve nekonkretizirane (tako ni navedena niti višina stroškov, ki naj bi tožniku nastali) in v celoti neizkazane.

10. Pritožbeno sodišče se s tako presojo strinja. Stranka mora namreč glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, na kar je opozorilo sodišče prve stopnje, že v zahtevi s svojimi konkretnimi navedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o nujnosti začasnega zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa. Pritožnik, ki je konkretnosti svojega položaja zadržal zase (na primer ob sklicevanju na „koncept zasnove posameznega sejma“), od sodišča ne more pričakovati, da jih bo poznalo in brez priloženih dokazov tudi upoštevalo. Tako s pritožbenimi navedbami, ki niso bile del zahteve za izdajo začasne odredbe(1) in ki pomenijo njihovo nadaljnje nadgrajevanje, dejansko potrjuje stališče o pavšalnosti navedb. Vendar celo ti, sicer z vidika prvega odstavka 74. člena ZUS-1 neupoštevni(2) poskusi konkretizacije, tako kot na prvi stopnji ostajajo na ravni golih, neizkazanih trditev.

11. Neutemeljeno je pritožnikovo stališče, da naj bi bila zatrjevana dejstva „splošna dejstva“, ki jih po njegovem mnenju ni treba posebej dokazovati. Zakaj naj bi okoliščine poslovanja pritožnika kot gospodarske družbe (njegovi dohodki, stroški, dobiček, število zaposlenih, drugi projekti poleg kmetijskega sejma in z njimi ustvarjeni dohodek) bile splošno znane, iz pritožbe ni razvidno. Če bi šlo res za taka dejstva, bi morala biti znana tudi sodišču, a niso. V vsakem primeru pa je treba tudi splošno znana dejstva zatrjevati ‒ tega pritožnik na prvi stopnji ni storil ‒, šele potem se postavi vprašanje njihovega dokazovanja.

12. Po obrazloženem je treba zavrniti tudi pritožbene navedbe, da je sicer res, da škoda ni konkretizirana s številkami, vendar pa naj bi bilo jasno, da če gospodarska družba ne more vršiti glavne dejavnosti in izvesti glavnega projekta (kmetijskega sejma), ji s tem nastane ogromna gospodarska škoda. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi sicer ne zadostuje nastanek škode, ampak mora biti ta še težko popravljiva.

13. Glede na navedeno in ker so ostale pritožbene navedbe za odločitev nebistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

14. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 156. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Med drugim s trditvami o dveh milijonih evrih njegove škode, o najmanj desetih milijonih škode za pomursko regijo, o tem, da je sporni šotor nepogrešljiv za kmetijski sejem, ki da je njegov glavni posel preko celega leta in daje največji zaslužek, o posledični nezmožnosti odplačevanja kredita, o trinajstih zaposlenih delavcih, o možnem odpuščanju in stečaju zaradi neizvedbe kmetijskega sejma (zaradi podrtega šotora).

(2) Po tej določbi sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji.