Jedro

Vrednostni pogoj za dovoljenost neposredne revizije ni izpolnjen, ker na vsakega od tožnikov, ki sta navadna sospornika, odpade le 38.210,27 EUR. Na presojo o dovoljenosti revizije nova ureditev iz petega odstavka 367. člena ZPP ne vpliva, ker se nanaša le na objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnikoma plačati 9.003,28 EUR ter odločilo o pravdnih stroških. Pri tem je prezrlo, da sta tožnika med pravdo razširila tožbeni zahtevek in je zato na predlog obeh pravdnih strank izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je z enakimi razlogi zavrnilo tudi razširjeni del tožbenega zahtevka v višini 67.417,27 EUR. Tožnika sta zahtevala plačilo različnih zneskov na podlagi različnih dejanskih in pravnih podlag. Odškodninski zahtevek za vračilo izgubljenega dohodka oziroma izpadlih najemnin, povrnitev stroškov elektrike, vode, nadomestila za uporabo mestnega zemljišča ter stroškov davčnih obveznosti je zavrnilo, ker toženkina nepodaja soglasja za uporabno dovoljenje v zvezi z gostinskim lokalom ter njeno kasnejše procesno ravnanje v upravnem postopku samo po sebi ne pomenita nedopustnega ravnanja. Povrnitve stroškov dokumentacije v zvezi z nameravano delitvijo solastnine v etažno lastnino tožnika ne moreta zahtevati na podlagi sporazuma, na katerega se sklicujeta. Izolacija stopnišča ni bila izvršena, zato v zvezi z njo zahtevani stroški niso utemeljeni, ograje pa ni podrla toženka, pač pa sosed.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi tožnikov in potrdilo prvostopenjsko matično in dopolnilno sodbo.

3. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija ni dovoljena.

6. S 1. 10. 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), ki je drugače uredila institut izrednega pravnega sredstva – revizije in tudi postopka z njo. Odvisno od revizijske vrednosti spornega predmeta je določila, ali in kdaj je treba vložiti najprej predlog za dopustitev revizije in šele v primeru uspeha predloga revizijo (dvofazni postopek), ali in kdaj se lahko vloži neposredna ali direktna revizija (enofazni postopek), ter kdaj ni mogoče vložiti niti predloga za dopustitev revizije. Ker je bila v tej zadevi prvostopenjska sodba izdana po navedenem datumu (drugi odstavek 130. člena novele) in ker sta tožnika vložila neposredno revizijo, je za vprašanje njene dovoljenosti odločilna določba drugega odstavka 367. člena ZPP, po kateri je taka revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR.

7. Zaradi presoje o pravici do revizije zakon določa pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v 39. in naslednjih členih ZPP. Po drugem odstavku 41. člena ZPP se v pravdi s tožbenimi zahtevki zoper več tožencev upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Enako pravilo velja tudi v pravdi z več tožniki, torej pri sosporništvu na aktivni strani, kadar gre za navadne sospornike. Tožnika iz te pravde sta navadna sospornika, vsak od njiju bi lahko vložil posebno tožbo in zahteval enak ali drugačen znesek v zvezi z zatrjevano škodo, dogovorom o povrnitvi stroškov elaborata za etažno lastnino itd. Njune terjatve iz nobenega od v 1. točki te odločbe opisanih dejanskih stanov niso solidarne, saj tako ne določa noben zakon in tudi ni zatrjevan tak dogovor (406. člen Obligacijskega zakonika).

8. Oba tožnika sta zahtevala plačilo zneska v skupni višini 76.420,55 EUR. Ker sta njuna solastninska deleža na nepremičnini, v zvezi s katero so povezani vsi zahtevani zneski, enaka, odpade na vsakega od tožnikov 38.210,27 EUR. To pa pomeni, da vrednostni pogoj iz drugega odstavka 367. člena ZPP za dovoljenost neposredne revizije ni izpolnjen.

9. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da na presojo dovoljenosti revizije nova ureditev iz petega odstavka 367. člena ZPP ne vpliva, ker se ta zakonska določba po sprejeti sodni praksi nanaša le na objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Ali malo drugače: novi peti odstavek 367. člena ZPP ne posega v ureditev iz 41. člena ZPP, da se v primeru subjektivne kumulacije zahtevkov navadnih sospornikov dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.(1) Pri navadnem sosporništvu gre sicer za združitev več pravd v skupni postopek, vendar procesnopravna razmerja ohranijo vsako svojo identiteto. Še naprej jih obstaja toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno. Pravica do revizije ne more biti pridobljena samo zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo, oziroma ker je tožnik tožence tožil skupaj z eno tožbo.

10. Navedeni razlogi so zadoščali za odločitev o nedovoljenosti revizije, zato se z vprašanjem izpolnjevanja pogojev za skupno ali ločeno obravnavanje tožbenega zahtevka z vidika njihove objektivne kumulacije ni bilo treba ukvarjati. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo tožnikov skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): II DoR 245/2009, II Ips 166/2010.