Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta vse razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče pa se je tudi še posebej opredelilo glede že v pritožbi zatrjevane kršitve pravdnega postopka, da sodišče dokazov ni povzelo v zapisnik oziroma do pritožbene trditve, da je dokazna ocena o alibiju toženca v nasprotju z listinami v spisu.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino 2.000.341 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.000.000 SIT (odškodnina za negmotno škodo) od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje, ter od 341 SIT (odškodnina za gmotno škodo) od 14.7.1989 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 408.743 SIT.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Navaja, da sta prvo in drugostopenjsko sodišče bistveno kršili določbo 14. točke prvega (najbrž drugega) odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, ki bi se dali preizkusiti oziroma sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa o izvedbi dokazov, na katerih temelji sodna odločitev. Navaja, da gre za tako bistveno kršitev določb ZPP, ki je ne more sanirati niti drugostopenjsko sodišče, zato je odločba višjega sodišča nezakonita in v nasprotju z določili ZPP. Tudi dokazna ocena o alibiju toženca je v nasprotju z listinami v spisu, tako da bo o tem v ponovnem postopku treba še odločati, ob upoštevanju dokazov, izvedenih v kazenskem postopku. Glede na to, da je prišlo do bistvene kršitve določb ZPP pred sodiščem druge in prve stopnje, sta obe sodišči tudi napačno uporabili materialno pravo, saj se določila o odškodninski odgovornosti, vzročni zvezi in posledici ne morejo pravilno ugotoviti, ker za to ni razlogov v obrazložitvi sodbe. Tožeča stranka zato predlaga, da se reviziji ugodi, odločba višjega sodišča razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje revizijsko sodišče ni ugotovilo. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pritožbeno sodišče je v svoji sodbi tudi presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri ugotovljenem dejanskem stanju pa je bilo z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.
Po tožnikovih navedbah naj bi mu nastala škoda 1.7.1989 okrog 17:00 ure pred stadionom v G., ko naj bi ga toženec udaril v obraz. Tožnik naj bi utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih je zahteval od tožene stranke povrnitev negmotne škode v znesku 2.000.000 SIT in gmotne škode v znesku 341 SIT, oziroma skupaj 2.000.341 SIT s pripadajočimi obrestmi. Tožena stranka je zanikala, da bi tega dne poškodovala tožnika, saj naj bi se nahajala v Š., kjer so opremljali gostilno "P. A.".
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik 1.7.1989 res poškodovan v pretepu, do katerega je prišlo pred stadionom v G., vendar pa mu ni uspelo dokazati, da je bil v pretepu udeležen toženec. Ugotovljeno je bilo, da je toženec v tistem času delal "na črno" pri zasebniku, mizarju T. D. Zanj je opravljal delo na terenu v K. Navedenega dne je prišel domov okrog 21:00 ure.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi sodišče druge stopnje, tožnik tako ni uspel dokazati, da bi mu toženec povzročil vtoževano škodo. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta vse razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče pa se je tudi še posebej opredelilo glede že v pritožbi zatrjevane kršitve pravdnega postopka, da sodišče dokazov ni povzelo v zapisnik oziroma do pritožbene trditve, da je dokazna ocena o alibiju toženca v nasprotju z listinami v spisu. V izogib ponavljanju se glede zatrjevanih kršitev revizijsko sodišče v celoti sklicuje na razloge sodbe sodišča druge stopnje. Ko revident v zvezi z dokazno oceno o alibiju toženca, ki naj bi bila v nasprotju z listinami v spisu tudi predlaga, da je treba v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju dokazov, izvedenih v kazenskem postopku, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil v postopku na prvi stopnji pribavljen in vpogledan tudi kazenski spis. Na prvi stopnji izvedeni dokazi so bili ocenjeni, na podlagi sprejete dokazne ocene pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).
Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).
Za odločitev o predlogu revidenta za oprostitev plačila sodnih taks je pristojno prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 169. člena ZPP), ki pa je s sklepom z dne 3.1.2000 tožnika že oprostilo plačila sodnih taks.