Jedro

Sodišče mora v vsakem primeru posebej ugotoviti konkretne potrebe upravičenca do preživnine, s statističnimi podatki Ministrstva za del o povprečnih stroških za preživljanje pa si lahko pri svoji oceni le pomaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj poleg preživnine, določene s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Brežicah, opr. št. P 260/81, ki po obvestilu CSD z dne 1. 4. 1999 znaša 7.995,00 SIT, tožniku od 1. 8. 1999 dalje plačuje še dodaten znesek preživnine v višini 14.505,00 SIT, skupaj torej 22.500,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in tožencu naložilo še, naj tožniku povrne pravdne stroške v znesku 86.305,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je v ugoditvenem delu, kolikor zvišana preživnina presega 12.000,00 SIT, pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se tožbeni zahtevek za preživnino nad zneskom 12.000,00 SIT zavrne, podrejeno pa, naj se sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pri določitvi višine preživnine napačno ocenilo možnosti toženca in potrebe tožnika. Toženec zasluži mesečno povprečno 63.000,00 SIT. Do 16. 12. 1999 je bil zaposlen za določen čas pri X d o. o., K... vas, od 17. 12. 1999 pa dela pri isti družbi na črno. Vprašanje je, ali bo ostal še naprej zaposlen. Določena preživnina predstavlja več kot tretjino vseh njegovih prihodkov in mu za življenje ostane le 40.500,00 SIT. To mu ne omogoča dostojnega življenja, upoštevaje, da je sladkorni bolnik, ki potrebuje posebno zdravljenje in prehrano. Sklicuje se na izdatke, ki jih je izkazal v pravdi. Prav tako se sklicuje na svojo pripravljalno vlogo, ko gre za nerealno ugotovljene potrebe tožnika. Sprašuje se, od kod sodišču podatek, da znašajo povprečni življenjski stroški za dijaka v letu 1999 mesečno 92.811,00 SIT. Navaja še, da je toženčeva mati v bistveno ugodnejšem položaju, saj živita s tožnikom pri njenih starših, od katerih prejema pomoč. Kupuje stanovanje, česar ne bi mogla, če ne bi imela visokih dohodkov. Sam mora preživljati še M. T.. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je na podlagi določbe 5. odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS 14/89) na zahtevo tožnika pravilno odločilo zvišati preživnino, ker so se spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Višina prispevka vsakega od staršev je določena v sorazmerju z njegovimi možnostmi in otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR). Ob določitvi preživnine s sodbo leta 1982 je bil tožnik star eno leto, sedaj pa je dijak 4. letnika gimnazije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se njegove potrebe povečale. Konkretno in natančno jih je ugotovilo na podlagi zaslišanja samega tožnika in njegove matere ter listinskih dokazov in ocenilo, da znašajo mesečni stroški za njegovo preživljanje 63.000,00 SIT. Od tega 7.700,00 SIT pokrije otroški dodatek, za kritje preostalega zneska stroškov pa doslej določena preživnina skupaj z materinim prispevkom ne zadošča več. Nobenega razloga ni, da bi sodišče druge stopnje podvomilo o taki oceni. Sodišče prve stopnje je pri tem statistične podatke Ministrstva za delo o povprečnih življenjskih stroških dijaka v novembru 1998 v znesku 92.811,00 SIT in minimalnih življenjskih stroških dijaka v štiričlanskem gospodinjstvu v znesku 52.976,00 SIT uporabilo le kot pomoč pri svoji oceni. Kolikor pa se toženec tako glede ocene stroškov tožnika kot svojih stroškov sklicuje na svoje pripravljalne vloge, sodišče druge stopnje poudarja, da mora v skladu z določbo 335. člena ZPP pritožba sama vsebovati vse navedbe, s katerimi se utemeljuje, sicer jo sodišče preizkusi le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Toženec se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na dejstva, ki so nastopila po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zato trditve, da od 17. 12. 1999 dela le še na črno, medtem ko je bila glavna obravnava končana 24. 11. 1999, v tem postopku ni mogoče upoštevati. Tudi sicer toženec ne zatrjuje, da bi se njegovi dohodki za to zmanjšali, temveč le, da se ne bodo zvišali, slednje pa tako ali tako ni bilo predmet presoje sodišča prve stopnje, ko je odločalo o zvišanju preživnine. Za M. T. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec ni dolžan preživljati, saj je polnoletna in zdrava ter se redno ne šola. Povprečna plača toženca je 65.000,00 SIT. S preživninsko obveznostjo do tožnika, ki bremeni približno eno tretjin toženčeve plače, njegovo preživljanja ni ogroženo, pri čemer je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno tudi z njegovim zdravstvenim stanjem. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da so dohodki tožnikove matere nekoliko višji, in sicer znaša njene plača povprečno 72.000,00 SIT. Zato je tožencu tudi določilo sorazmerno nižji prispevek. Vendar pa se toženec ne more sklicevati na to, da ji pomagajo tudi starši, saj ti niso dolžni preživljati ne nje ne tožnika. Za to, da bi imela tožnikova mati sama višje dohodke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa toženec ni predlagal nobenih dokazov. Ostale pritožbene trditve niso odločilnega pomena in nanje ni treba odgovarjati. Sodišče prve stopnje je tako ob upoštevanju vseh odločilnih dejstev primerno zvišalo doslej določeno preživnino in to tudi obrazložilo. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.