Jedro

Revizijsko sodišče je v več zadevah poudarilo dva namene obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po ZTSPOZ, ki sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnikoma povrniti njune revizijske stroške v znesku 1.198,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta se 21. 1. 1990 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik avtobusa, zaposlen pri pravni prednici druge in tretje toženke, ki je imela pri prvi toženki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Od vseh navedenih sta zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo le zoper prvo toženko, in sicer do zneska 13.853,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kolikor je po delnih izplačilih in glede na predloženi izračun prve toženke ostalo od valorizirane zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka. Znesek je sorazmerno razdelilo med tožnika (5.541,31 EUR in 8.311,97 EUR), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženke zavezalo k nerazdelnemu plačilu 49.749,33 EUR prvemu tožniku in 56.956,18 EUR drugemu tožniku, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo obeh tožnikov odmerjena prenizko. Oprlo se je na stališča sodne prakse, da je namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti mogoče doseči le, če so z zavarovanjem krite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati v enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Ker je menilo, da že plačane in v tej pravdi prisojene odškodnine ne pomenijo nepričakovane oziroma katastrofalne škode iz enega škodnega dogodka, obveznosti zavarovalnice ni omejilo z zavarovalno vsoto.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča prva toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne. Priglaša tudi stroške. Meni, da stališča sodne prakse, ki upošteva namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ni mogoče upoštevati v konkretni pravdi, saj sta tožnika poleg zavarovalnice tožila še druge osebe. S tem, ko sta tožnika tožila številne toženke, sta povzročila zaplete v postopku, saj nista sporočala njihovih naslovov, njun tožbeni zahtevek pa tudi ni bil ustrezno specificiran. Sklicuje se na svoj izračun valorizirane zavarovalne vsote, ki ga tožnika nista prerekala, v konkludenten dogovor med pravdnimi strankami pa pritožbeno sodišče ne bi smelo poseči. Pri tem se sklicuje na sodbo revizijskega sodišča II Ips 167/2002 z dne 16. 1. 2003. Če njen izračun ne bi bil pravilen, bi jo na to moralo opozoriti že sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva. Ker je to sodišče štelo, da je izračun pravilen, je izpodbijana sodba za revidentko presenečenje. Meni, da je njena odgovornost omejena z zavarovalno vsoto. Sklenitelj zavarovanja bi lahko plačal višjo premijo in svojo odgovornost zavaroval nad minimalno zavarovalno vsoto. Če tega ni storil, to ne more iti v breme prve toženke. Revidentka nasprotuje tudi zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo obeh tožnikov, saj je odmerjena previsoko, znesek pa ni preverljiv. Pritožbeno sodišče je očitno upoštevalo tudi časovno odmaknjenost odmere odškodnin od nastanka škode, kar ni utemeljeno, saj revidentka ni odgovorna za dolgotrajnost postopka. Prav tako ni razvidno, kolikšen del zvišanja odškodnin odpade na pravkar obravnavano okoliščino, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tudi zakonske zamudne obresti so zmotno prisojene že od 1. 1. 2002, saj je bilo zdravljenje zaključeno oziroma celotna škoda znana šele v letu 2007, ko so bila v pravdi podana izvedenska mnenja.

4. Tožnika v odgovoru na revizijo nasprotujeta njenim razlogom in se zavzemata za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Prav tako priglašata stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede na ugovore tožnikov v odgovoru na revizijo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je revizija pravočasna (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker je prva toženka izpodbijano sodbo prejela 22. 6. 2012, se je rok za vložitev revizije (upoštevaje sodne počitnice) iztekel 22. 8. 2012. Vendar revizija ni bila vložena šele 23. 8. 2012, kot zmotno menita tožnika, temveč dan prej (znotraj roka), ko jo je prva toženka sodišču prve stopnje poslala priporočeno po pošti (drugi odstavek 112. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se je oprlo na stališče sodne prakse, da mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Le tako je namreč mogoče uresničiti namen Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (v nadaljevanju ZTSPOZ), da ima oškodovanec možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega odškodninskega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nesposobnosti odgovorne osebe in da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico.(1) Revidentka napačno meni, da opisanega stališča ni mogoče uporabiti, ker sta tožnika plačilo škode zahtevala tudi od drugih oseb. Navedena okoliščina v ničemer ne vpliva na razlog za obravnavano stališče, ki je v uresničitvi namena ZTSPOZ, da ima oškodovanec možnost v celoti uveljaviti odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice. Potreba po tovrstnemu varstvu tožnikov zgolj zato, ker sta poleg zavarovalnice tožila tudi druge osebe, ni nič manjša. Sicer pa revidentka ne nasprotuje oceni pritožbenega sodišča, da je v obravnavanem škodnem dogodku nastala običajna škoda. V konkretni zadevi zato obveznost prve toženke toženke ni omejena z zavarovalno vsoto, posledično pa tudi ni več pomembno vprašanje načina njene valorizacije.(2) Iz enakega razloga revidentki ne koristi sklicevanje na zadevo II Ips 167/2002, v kateri ni šlo za običajno škodo, temveč (tudi po navedbah tamkajšnjega revidenta) za izredni škodni dogodek.

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo prvega tožnika znaša 28.600,00 EUR (10.300,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500,00 EUR iz naslova strahu, 4.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in 12.800,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), drugega tožnika pa 54.200,00 EUR (15.400,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 800,00 EUR iz naslova strahu, 3.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in 34.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da prvemu tožniku pripada še dodatnih 5.000,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter dodatnih 14.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, drugemu tožniku pa še dodatnih 5.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, dodatnih 500,00 EUR iz naslova strahu ter dodatnih 10.300,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Skupna prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prvega tožnika tako znaša 47.600,00 EUR, drugega tožnika pa (upoštevaje njegov 20 % prispevek k nezgodi) 56.000,00 EUR.

9. Revidentka neutemeljeno nasprotuje opisani oceni višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ne drži, da prisojena zneska nista preverljiva, saj ju je pritožbeno sodišče oprlo na obširne ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu škode tožnikov (strani 15-21 sodbe prvostopenjskega sodišča). Ker že te ugotovitve samostojno utemeljujejo prisojeno odškodnino, (tudi sicer zgolj obrobna) omemba časovne oddaljenosti škodnega dogodka v izpodbijani sodbi ni odločilna. Drugih (konkretnih) očitkov, ki bi terjali natančnejši preizkus izpodbijane sodbe v tem delu, revizija ne vsebuje. Odškodnini za nepremoženjsko škodo v višini 47.600,00 EUR oziroma približno 52 povprečnih neto plač v času sojenja za prvega tožnika in 70.000,00 EUR oziroma približno 76 povprečnih neto plač v času sojenja za drugega tožnika (v celoti, torej brez upoštevanja njegovega 20 % prispevka k nezgodi) ustrezno upoštevata obseg nastale škode in sta hkrati pravilno umeščeni v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

10. Nedopustne so revizijske navedbe, da je bilo zdravljenje zaključeno oziroma da je škoda postala znana šele leta 2007. Tožnika sta trdila, da je postala škoda znana z izdelavo izvedenskih mnenj v letu 1997, čemur tedaj nobena od toženk ni opredeljeno nasprotovala. Sodišče prve stopnje je te trditve sprejelo v dejansko podlago sodbe in posledično odmerilo zakonske zamudne obresti že od 1. 1. 2002 dalje,(3) česar prva toženka ni izpodbijala (pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo sta vložila le tožnika, nanjo pa prva toženka tudi ni odgovorila). Revizijski poskus premika zamude v kasnejše obdobje po navedenem pomeni nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP).

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12, Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Prva toženka je z revizijo propadla, zato je dolžna tožnikoma povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.198,79 EUR (1950 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 10 % zaradi zastopanja več oseb, materialne stroške v višini 2 % od 1000 točk in 1 % od presežnih 1145 točk ter 20 % DDV), ki jih mora prva toženka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 335/1997 z dne 18. 2. 1999, II Ips 142/1998 z dne 15. 4. 1999, II Ips 701/2005 z dne 26. 1. 2006 in druge.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 701/2005 z dne 26. 1. 2006. Op. št. (3): Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 26. 6. 2002, Pravna mnenja 1/02, str. 11.