Jedro

Res je, da ZASP v 4. odst. 159. čl. nalaga dolžnost uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi, hkrati pa je opustitev te dolžnosti sankcionirana kot prekršek v smislu 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP. Pravilno je stališče, da tožeča stranka te dolžnosti tožene stranke ne more uveljavljati kot njeno pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni).

Zakonska ureditev iz 4. odst. 168. čl. ZASP, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, pa tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen in konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja. Tožbeni zahtevek mora biti jasno opredeljen; ne zadostuje, da tožeča stranka zgolj opiše sporno pravno razmerje in sodišču prepusti, da samo najde ustrezno pravno posledico.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v tč. II.2. izreka razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrže, v tč. III. pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe poleg že prisojenih stroškov pravdnega postopka v višini 13,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, povrniti še 3,40 EUR (skupaj torej 16,84 EUR).

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v I. točki odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 389,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II.1. točki je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, v II.2. točki je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni, v III. točki izreka pa je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče II. in III. tč. izreka spremeni tako, da v zavrnilnem delu zamudne sodbe (II. tč. izreka) ugodi zahtevkoma ter pravilno odmeri pravdne stroške tožeče stranke in jih v celoti naloži v plačilo toženi stranki (III. tč. izreka), podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče II. in III. tč. izreka izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, v obeh primerh pa naj toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede zavrnitve zahtevka pod tč. II.1. tožeča stranka meni, da je prvostopno sodišče napačno interpretiralo 185. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Druga tč. 1. odst. 185. čl. ZASP se uporablja za sankcioniranje kršitve izključne pravice, ne pa poplačilne pravice, kamor sodi pravica do nadomestila. Za njeno uresničevanje v primeru uporabe varovanih del brez neizključnega prenosa pravic zakon ustanavlja obveznost poročanja, zato je nedvomno, da se v konkretnem primeru 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP ne more in ne sme uporabiti. Dolžnost mesečnega poročanja izhaja iz 4. odst. 159. čl. ZASP. ZASP izrecno ne določa, da bi bil uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo. V kolikor pogodbe ne sklene, je dolžan kolektivni organizaciji zgolj mesečno poročati o obsegu uporabe varovanih del in plačevati nadomestilo (130. čl. ZASP), kar je sekundarna obveznost uporabnika. Druga tč. 1. odst. 185. čl. ZASP se nanaša na kršitev dolžnosti pošiljanja sporedov uporabljenih del, 4. odst. 159. čl. ZASP pa ne govori o sporedih, temveč o podatkih uporabljenih varovanih del. Ker so podatki širši pojem od sporedov, za prekršek po 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP odgovarjajo le tisti, ki so zavezani za pošiljanje sporedov uporabljenih del - RTV organizacije oz. tisti, ki sporede oblikujejo in nanje lahko vplivajo. Če bi imel zakonodajalec namen, da sankcionira kršitev dolžnosti pošiljanja vseh podatkov in ne le sporedov, bi zagotovo tako zapisal, ne pa, da je izrecno sankcioniral le nepošiljanje sporedov. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da ne gre za civilno pravico, zaradi česar bi lahko pritožnik zahteval izpolnitev od sodišča, pomeni, da zakonodaja (zaradi tolmačenja sodišča in posledične škodne sodne prakse) imetnikom pravic ne ponuja instituta, s katerim bi vsaj deloma omilila dolžnost imetnikov pravic po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja. Kaznivo dejanje bi torej lahko storil le tisti, za katerega se ugotovi, da uporablja varovana dela in pozneje ne plačuje nadomestil, ne pa tudi nekdo, ki varovana dela dejansko neupravičeno izkorišča. Kar se tiče zavrnjenega zahtevka za plačilo civilne kazni, tožeča stranka opozarja, da bi moralo sodišče civilno kazen dosoditi na podlagi 168. čl. ZASP, saj so bile kršene pravice iz tega zakona: zaradi nesklenjene pogodbe med pravdnima strankama bi morala tožena stranka po ZASP plačevati nadomestilo za uporabo varovanih del in poročati o obsegu ter načinu uporabe varovanih del. Ker tega ni naredila, je tožeča stranka upravičena do plačila civilne kazni. Zaradi tega in dejstva, da tožena stranka teh navedb ni prerekala, je nastopila absolutna domneva, da tožena stranka priznava tožnikove trditve. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba ni bila sklenjena in da tožena stranka ni plačevala nadomestil, je v tem delu sodba napačna in nezakonita, med izrekom in razlogi sodbe je podano nasprotje, obrazložitev pa pomanjkljiva, zaradi česar je ob relativni bistveni kršitvi določb postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP podana tudi absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je presojalo napačna dejstva, sklenitev pogodbe ni obvezna, zato ni šlo za kršitev ZASP, poleg tega pa je argumentacija sodišča o nezatrjevanju in neizkazanosti izstavljanja računov v vtoževanem obdobju povsem zgrešena, saj zaradi nesklenjene pogodbe tožeča stranka ni imela podlage za izdajo računov, izstavitev računov pa ne more biti odločilni razlog za presojo obstoja krivde. Prvostopenjsko sodišče bi moralo presojati utemeljenost zahtevka tudi z vidika kršitve pravice do obveščenosti o uporabi varovanih del, ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navedba prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka na podlagi sodbe lahko prišla do poplačila svoje terjatve, tožena stranka pa bo kaznovana s plačilom zakonskih zamudnih obresti, je povsem neprimerna in ne more vzdržati resne pravne presoje, saj bo na podlagi izpodbijane sodbe tožeča stranka nazadnje dobila le to, do česar je bila vseskozi upravičena, "davek" za tako dolgotrajno neupravičeno brezplačno uporabo tuje stvari v svojo korist pa bo tožena stranka plačala ravno z zamudnimi obrestmi. Nadalje tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o višini pravdnih stroškov, ko je odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3101 s količnikom 0,8, namesto po priglašeni tar. št., za katero so tudi pogoji, tj. po tar. št. 3100 s količnikom 1,3. Meni, da ji je sodišče napačno priznalo le del stroškov (1/3) in tega ni obrazložilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke po mesečnem poročanju o obsegu javnega priobčevanja fonogramov ni utemeljen, je pravilna. Tak zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka, je namreč nesklepčen. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, zato so pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja drugačno interpretacijo določbe 4. odst. 159. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), materialnopravno zmotne. Iz sodne prakse izhaja enako materialnopravno stališče; pritožbeno sodišče je namreč tako stališče zavzelo že v več postopkih, v katerih je bil predmet odločanja istovrsten tožbeni zahtevek (glej na primer sodbo I Cpg 24/2011 z dne 20. 1. 2011, sodbo in sklep I Cpg 439/2011 z dne 5. 5. 2011, sodbo in sklep I Cpg 47/2011 z dne 27. 1. 2011). Res je, da ZASP v 4. odst. 159. čl. nalaga dolžnost uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi, hkrati pa je opustitev te dolžnosti sankcionirana kot prekršek v smislu 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka te dolžnosti tožene stranke ne more uveljavljati kot njeno pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Tudi glede na določila 311. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določene dajatve le, če so te zapadle do konca glavne obravnave, tožeča stranka z zahtevkom za predložitev podatkov v bodoče do sklenitve ustrezne pogodbe, ne more uspeti. Nesklepčnosti zahtevka v tem delu torej ni mogoče odpraviti, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP zavrnilo, pravilna. Kar pa se tiče navedb tožeče stranke, da za prekršek po 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP odgovarjajo le tisti, ki so zavezani za pošiljanje sporedov uporabljenih del oz. tisti, ki sporede oblikujejo in nanje lahko vplivajo, pritožbeno sodišče opozarja, da tožeča stranka navedeno določbo razume narobe. Ta člen namreč določa, da se z globo kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki pristojni kolektivni organizaciji ne pošlje v roku sporedov uporabljenih del (prvi, tretji in četrti odstavek 159. člena); četrti odst. 159. čl. ZASP pa določa, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi tega zakona brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Res je, da so podatki širši pojem od sporedov, vendar je sankcioniran glede na navedene določbe vsak uporabnik del, ki ne pošlje sporedov oziroma povedano drugače, zakonsko besedilo v 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP se izrecno sklicuje na določilo 4. odst. 159. čl. ZASP, zato ni pravilno stališče pritožbe, da se določilo 185. člena ne bi moglo uporabiti v konkretnem primeru, ko gre za obveznost mesečnega poročanja (ne pa pošiljanja sporedov). Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 353. člena ZPP zamudno sodbo v izpodbijanem delu (tč. II.1. izreka) potrdilo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo obstoj krivde na strani tožene stranke glede neizpolnjevanja svojih obveznosti plačevanja nadomestila za izkoriščanje sorodnih pravic po ZASP. Zaradi pasivnosti tožene stranke, ki na tožbo ni odgovorila, se namreč štejejo zatrjevana dejstva za resnična in niso predmet dokazovanja (primerjaj 318. člen ZPP). Tako je kot resnične potrebno šteti trditve tožeče stranke, da tožena stranka s tožečo ni hotela skleniti pogodbe, da ni plačevala nadomestila in ni mesečno poročala. Upoštevajoč navedeno pa ni mogoče slediti razlogom izpodbijane sodbe, da trditve tožeče stranke ne utemeljujejo zaključka o (vsaj) hudi malomarnosti tožene stranke glede neizpolnjevanja obveznosti plačila nadomestila po ZASP. Pojasnjene ugotovitve sodišča druge stopnje bi sicer (praviloma) narekovale spremembo zavrnilne odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostal zahtevek za plačilo civilne kazni kljub pozivu sodišča prve stopnje k dopolnitvi tožbe po 108. členu ZPP, nedoločen. Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbenega zahtevka pozvalo tožečo stranko na dopolnitev, saj se je zahtevek glasil, da je „tožena stranka dolžna za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke povečanega do 200 odstotkov, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do plačila.“ Po dopolnitvi je tožeča stranka še vedno vztrajala, da sama višine kazni ne more določiti in da lahko predlaga kvečjemu njen izrek. (1) Glede na to, da niti iz popravljenega tožbenega zahtevka višina civilne kazni ne izhaja, je ostal zahtevek nedoločen, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje po določbi 5. odst. 108. čl. ZPP zavreči, ne pa o njem meritorno odločati. Že ustaljeno stališče sodne prakse (2) je, da je določnost zahtevka procesna predpostavka za njegovo (meritorno) obravnavo. Zakonska ureditev iz 4. odst. 168. čl. ZASP, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, pa tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen in konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja. Tudi teorija poudarja, da mora biti tožbeni zahtevek jasno opredeljen; ne zadostuje, da tožeča stranka zgolj opiše sporno pravno razmerje in sodišču prepusti, da samo najde ustrezno pravno posledico. (3) Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, to je v tč. II.2 izreka razveljavilo ter zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

Pač pa ima pritožba prav, ko sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava zaradi napačne odmere nagrade za postopek. Tar. št. 3101, ki jo je sodišče uporabilo, se namreč uporablja v primeru, ko je mandatno razmerje med stranko in odvetnikom prenehalo, iz spisa pa dejstvo prenehanja mandata ni razvidno. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v tč. III. izreka ustrezno spremenilo (5. alineja 358. čl. ZPP). Kar se pa tiče navajanj tožeče stranke, da je sodišče priznalo le del stroškov, kar je premalo, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je stališče sodišča, ki je uspeh tožeče stranke ocenilo na 1/3 in posledično priznalo tudi 1/3 stroškov, pravilna, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke sestavljen iz treh delov, tožeča stranka pa je uspela le z enim delom.

Odločitev o stroških je v skladu z določbo 165. v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, vendar le glede stranske terjatve (stroškov postopka), ne pa v odločitvi o glavni stvari, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) Navedla je, da lahko višino določi le sodišče, in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa 4. odst. 168. čl, ZASP, kot osnovo pa naj vzame mesečno nadomestilo v višini 8,35 EUR s 8,5 odstotkov DDV, ki glede na podatke iz vprašalnika predstavlja obseg in način uporabe varovanih del pri toženi stranki, in sicer za enako obdobje, kot se uveljavlja plačilo zapadlih neplačanih mesečnih nadomestil. (2) Sodba in sklep II Cp 457/2011 z dne 18. 5. 2011, sklep I Cpg 1238/2010 z dne 25. 11. 2010, sodba in sklep I Cp 743/2011 z dne 14. 9. 2011. (3) Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga. Komentar k 180. členu ZPP.