Jedro

Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine. V konkretnem primeru je ta položaj za sporne nepremičnine trajal vse do uveljavitve ZSKZ, ki je neodplačno in s strani TOK pridobljena kmetijska zemljišča in gozdove preoblikoval v lastnino države.

Sporna zemljišča se niso lastninila po določbah ZZad, saj je bila pravna prednica toženke, ki je zadevne nepremičnine pridobila neodplačno, ob uveljavitvi ZZad (28. 3. 1992) organizirana kot TOK. Ta subjekt namreč med zadružnimi organizacijami, za katere velja 74. člen ZZad, ni omejen, zato ga na tej podlagi ni mogoče podrediti režimu lastninjenja iz citirane odločbe. Toženka tudi s preoblikovanjem v zadrugo (pred uveljavitvijo ZSKZ) ni mogla postati lastnica spornih nepremičnin, saj takšnega lastninjenja področna zakonodaja ni predvidevala.

Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, zato ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke (iura novit curia), temveč mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne. Tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ v konkretnem primeru utemeljujejo že ugotovitve nižjih sodišč, da so sporne nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini, kmetijska zemljišča, ki jih je TOK (pravna prednica toženke) pridobila neodplačno. Ker je tožnica te okoliščine navedla že v tožbi, njeno pritožbeno sklicevanje na omenjeno zakonsko določbo ne pomeni navajanja novega dejanskega stanja oziroma spremembe tožbe, temveč zgolj tožničin nov pogled na spor, ki ne zahteva dodatnega procesnega gradiva.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: ?Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je Republika Slovenija lastnica nepremičnin parc. št. 76, 77/1, 82, 83/1, 83/2, 83/3, 85/1, 89/2, 109/2, 110, 115/1, 116/2 in 119 do celote, parc. št. 106/1 do 1/2 celote in parc. št. 109/1 do 30/31 celote, vse vpisane pri vl. št. ... k. o. ..., toženka pa je dolžna v 15 dneh plačati tožnici 1.047,90 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Toženka je dolžna v 15 dneh plačati tožnici 286,87 EUR pritožbenih stroškov.? Sicer se revizija zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 632,04 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica je trdila, da je 28. 3. 1992 na podlagi Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) postala lastnica v tožbi določenih kmetijskih zemljišč, katerih pravico uporabe je prednica tožene stranke (DO V., Temeljna organizacija kooperantov ...) pridobila neodplačno (drugi odstavek 74. člena ZZad). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo, ker pravna prednica toženke ob uveljavitvi ZZad ni bila organizirana v kateri izmed oblik, ki jih predvideva prvi oziroma drugi odstavek 74. člena ZZad. Menilo je, da neodplačno pridobljeno premoženje temeljne organizacije kooperantov (v nadaljevanju TOK) postane premoženje države le v primeru neveljavnosti sklepa o izločitvi, česar tožnica ni zatrjevala. Toženka se je iz TOK organizirala na podlagi tretjega odstavka 78. člena ZZad.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje, da bi sporna zemljišča postala last tožnice le, če bi bila pravna prednica toženke (TOK) ena od kmetijskih organizacij iz prvega odstavka 74. člena ZZad oziroma bi se iz DO V. izločila nezakonito. Pritožbeno sklicevanje na Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) je zavrnilo, ker je ocenilo, da gre za zatrjevanje novega dejanskega stanja oziroma za (prepozno) spremembo tožbe. Dodalo je, da se je toženka konstituirala in na zakonit način pridobila lastnino še pred uveljavitvijo ZSKZ, ki tako ni mogel poseči v njene pridobljene pravice.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma nasprotuje zaključku, da navajanje pravnih predpisov (ZSKZ in ZLPP) pomeni zatrjevanje novega dejanskega stanja in spremembo tožbe. Ponovno se sklicuje na določbo 14. člena ZSKZ, ki izrecno določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po ZZad, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Meni tudi, da je toženka pravna naslednica zadružne organizacije v smislu prvega odstavka 74. člena ZZad. Pravna kontinuiteta zadružnega načina statusnega organiziranja toženke in njenega delovanja je izkazana, pri čemer je bila toženka oziroma njena pravna prednica v določenih obdobjih organizirana kot samostojen subjekt, v drugih pa statusno povezana z drugimi subjekti. Kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način, so postali z uveljavitvijo ZZad lastnina države in so se prenesle na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču končno očita zmotno sklepanje, da je toženka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah (še pred uveljavitvijo ZSKZ), na katerih je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe. Toženka bi morala v primeru lastninjenja izkazati pravno podlago, ki pa je v konkretnem primeru ob ugotovljeni neodplačnosti ni.

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. V prehodnih določbah ZZad je urejeno lastninjenje sredstev oziroma premoženja zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez, ki so obstajale ob uveljavitvi ZZad (28. 3. 1992). To premoženje je načeloma pripadlo zadrugam (prvi odstavek 74. člena ZZad), ki so na tem premoženju pridobile lastninsko oziroma druge premoženjske pravice. Izjema velja za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih omenjene zadružne organizacije (torej zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljne organizacije v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljene zadruge in zadružne zveze) pridobile neodplačno do uveljavitve ZZad. Ta zemljišča niso postala last zadrug, temveč Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bila pravna prednica toženke ob uveljavitvi ZZad (28. 3. 1992) organizirana kot TOK. Ta subjekt med zadružnimi organizacijami, za katere velja 74. člena ZZad, ni omenjen, zato ga na tej podlagi ni mogoče podrediti režimu lastninjenja iz citirane določbe. Tožnica torej svoj tožbeni zahtevek zmotno utemeljuje na navedeni pravni podlagi. Kot pa bo pojasnjeno v nadaljevanju, tožničino zmotno sklepanje, ki ga ponavlja tudi v reviziji, v konkretnem primeru ne pomeni neutemeljenosti (bistvenega dela) njenega tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice.

8. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, zato ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke (iura novit curia), temveč mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne.(1) Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini ni urejeno le z ZZad, temveč tudi z ZLPP in ZSKZ. Pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na kmetijskih in gozdnih zemljiščih je zakonodajalec zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je takšno ureditev ocenilo kot ustavno dopustno in ob tem opozorilo na posebnosti in omejitve družbenolastninskih upravičenj na teh zemljiščih, ki so izhajale iz dejstva, da je zemlja nacionalno bogastvo in omejen naravni vir, pa tudi, da to sredstvo ni bilo ustvarjeno kot rezultat ?združenega dela?, temveč je bilo v celoti pridobljeno z zakonskimi ukrepi ob revolucionarni spremembi družbenega sistema po drugi svetovni vojni.(2)

9. ZSKZ je v 14. členu uredil pravni status tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki ni bil urejen že z ZZad in ZLPP, ter kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih TOK dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način. Omenjene nepremičnine so z dnem uveljavitve ZSKZ načeloma postale last Republike Slovenije; last občine so postala le tista kmetijska zemljišča in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bili 6. aprila 1941 v lasti občine, in tista nezazidana stavbna zemljišča, ki ležijo na območju občine in so bila na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine (prvi, tretji in četrti odstavek 14. člena ZSKZ).

10. Toženka je sicer ugovarjala tudi zoper uporabo pravkar navedene pravne podlage, ker je še pred uveljavitvijo ZSKZ prilagodila svojo organiziranost določbam ZZad (iz dotedanje TOK se je preoblikovala v zadrugo), zaradi česar naj bi pri njej ne obstajala več družbena, temveč le zadružna lastnina. Takšno sklepanje je zmotno. Toženka s preoblikovanjem v zadrugo ni mogla postati lastnica spornih nepremičnin, saj takšnega lastninjenja področna zakonodaja ni predvidevala. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine.(3) Če bi se obravnavano premoženje pravne prednice toženke lastninilo po ZZad, bi zaradi svoje narave in načina pridobitve že takrat postalo last države. Ker ni bilo tako (glej zgoraj, tč. 7), so zadevne nepremičnine tudi po uveljavitvi ZZad oziroma preoblikovanju toženke v zadrugo ostale v družbeni lastnini. Ta položaj je trajal vse do uveljavitve ZSKZ, ki je neodplačno in s strani TOK pridobljena kmetijska zemljišča in gozdove preoblikoval v lastnino države.(4) Takšen poseg je Ustavno sodišče Republike Slovenije ocenilo kot primernega in potrebnega za dosego legitimnih ciljev zakonodajalca in za zavarovanje javnih koristi, zaradi česar je skladen z ustavo.(5)

11. Revidentka tudi pravilno opozarja, da njeno sklicevanje na 14. člen ZSKZ ne pomeni navajanja novega dejanskega stanja oziroma spremembe tožbe, kot je zmotno zaključilo pritožbeno sodišče. Tovrstne pritožbene navedbe v konkretnem primeru pomenijo le tožničin nov pogled na spor, ki ne zahteva dodatnega procesnega gradiva. Tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ namreč utemeljujejo že ugotovitve nižjih sodišč, da so sporne nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini, kmetijska zemljišča, ki jih je TOK (pravna prednica toženke) pridobila neodplačno, kar je tožnica zatrjevala že v tožbi.

12. Na podlagi doslej navedenih razlogov pa reviziji ni mogoče ugoditi v celoti. Ker je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi ZSKZ (in ne ZZad), je zavrnitev njenega ugotovitvenega zahtevka v delu, ki pridobitev lastninske pravice povezuje z uveljavitvijo ZZad (28. 3. 1992), pravilna. Zaradi originarno pridobljene lastninske pravice prav tako ni utemeljen tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.(6) Pravni temelj izvirne pridobitve pravic poleg tega utemeljuje ugotovitveno tožbo, ne pa tudi dodatne zaveze toženki, naj sporno pravico prizna. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka odločbe.

13. Pretežni pravdni uspeh tožnice je vplival tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ker tožnica v sporu ni uspela le v vsebinsko nepomembnem delu, ki se nanaša na formulacijo tožbenega zahtevka, in ki ni povzročil dodatnih stroškov, ji mora toženka povrniti zahtevane in potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo. Tožničini stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.047,90 EUR (500 točk za sestavo tožbe, 500 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 500 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 50 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo in 150 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo in 50 točk za trajanje tega naroka, povečano za 33 točk iz naslova materialnih stroškov; skupaj 2283 točk), pred sodiščem druge stopnje 286,87 EUR (625 točk za sestavo pritožbe, ki vključuje tudi posvet s stranko), revizijski stroški pa 632,04 EUR (1350 točk za sestavo revizije in 27 točk materialnih stroškov; skupaj 1377 točk). Tožnica je od stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, zahtevala še zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Primerjaj Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 134. Op. št. (2): Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995 in U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Op. št. (3): Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011, str. 123 in 124. Op. št. (4): Toženka tudi ni zatrjevala okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da so sporne nepremičnine postale last občine (glej zgoraj, tč. 9).

Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Op. št. (6): Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov ? stvarno pravo, Pravosodni bilten 2/2011, Ljubljana 2011, str. 67 in 68.