Jedro

Sodišče prve stopnje sicer res v skladu s I. odstavkom 58. člena ZIZ šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, kolikor upnik v postavljenem roku ne odgovori na ugovor, vendar pa ta domneva ne velja za ugovore materialnopravne narave, saj mora o teh sodišče prve stopnje odločati samo in pri tem presoditi njihovo utemeljenost.

Izrek

1. Pritožbi upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 20. 2. 2007, opr. št. In 01/00015 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi upnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 30. 5. 2007, opr. št. 0052 In 15/2001 se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razve ljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 2. 2007, opr. št. In 01/00015 ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi z dne 5. 12. 2003, opr. št. 1 In 2001/00015 v celoti razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka), nadalje je razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 5. 12. 2003, opr. št. 1 In 2001/00015 na parc. št. ..., vl. št. ... k.o. C. (2. točka izreka), dolžniku pa je naložilo, da v roku 15 dni dopolni svoj predlog za taksno oprostitev (3. točka izreka).

S sklepom z dne 30. 5. 2007, opr. št. 0052 In 15/2001 je sodišče prve stopnje sklenilo, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni plačati 176,25 EUR izvršilnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

Zoper oba navedena sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik po svojem pooblaščencu.

Sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 2. 2007, opr. št. In 01/00015 izpodbija v 1. in 2. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sklep sodišča prve stopnje nezakonit. Ugovor pasivne legitimacije dolžnice je namreč neutemeljen, saj za vse obveznosti, ki izvirajo iz dejavnosti samostojnega podjetnika le-ta odgovarja z vsem svojim premoženjem. Glede na to, da ni pravna oseba, je za svoje obveznosti do tretjih oseb odgovoren še naprej, torej tudi po odjavi iz registra podjetnikov. V konkretnem primeru ni šlo za izbris podjetnice iz registra podjetnikov na podlagi zaključenega stečajnega postopka, zato obveznost dolžnice v celoti obstoji še naprej. To pomeni, da ni šlo za spremembo subjekta na strani dolžnika in je torej N. Č. še vedno ista oseba, kot je bila oseba označena v predlogu za izvršbo. Kljub temu, da je dolžnica prenehala opravljati dejavnost kot samostojna podjetnica in se je odjavila iz registra samostojnih podjetnikov, to še ne pomeni, da ni več pasivno legitimirana v tej izvršilni zadevi. Sodišče prve stopnje bi moralo to nesporno dejstvo identičnosti dolžnika v konkretnem primeru upoštevati po uradni dolžnosti in sicer ob pravilni uporabi materialnega prava. Prav tako bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava lahko samo ugotovilo, da je dolžničin ugovor zastaranja prav tako neutemeljen. V konkretnem primeru do zastaranja ni prišlo, saj gre za izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodne odločbe, za zastaranje takšne terjatve pa velja desetletni zastaralni rok, ki pa je bil že večkrat pretrgan. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je dolžničine ugovorne navedbe glede pasivne legitimacije in zastaranja terjatve štelo za resnične zgolj zato, ker upnik na ugovor ni odgovoril. Ne glede na to, da upnik v obravnavnem primeru res ni odgovoril na navedbe dolžnice v njenem ugovoru (saj ni dolžan odgovarjati na očitno neutemeljene ugovorne navedbe glede pravnih dejstev), to je odvezuje sodišča prve stopnje od pravilne uporabe materialnega prava in upoštevanja pravnih dejstev. Sicer pa ugovor dolžnice sploh ni obrazložen, ker je povsem pavšalno ugovarjala zastaranje in litispendenco ter pasivno legitimacijo in v zvezi s temi ugovornimi navedbami niti ni navedla dejstev, s katerimi bi ugovor utemeljila, niti ni predložila dokazov za svoje navedbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je takšen ugovor štelo za obrazložen in mu celo ugodilo, saj bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugovor dolžnice kot neutemeljen zavrniti. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovor dolžnice zavrne kot neutemeljen in sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ter odredi ponovno zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, podredno pa predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2007, opr. št. 0052 In 15/2001 je upnik uveljavljal vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. V obrazložitvi te pritožbe je navedel, da je sodišče prve stopnje s tem sklepom odločilo le o stroških postopka in jih glede na uspeh dolžnici priznalo in odmerilo, vendar pa je usoda tega sklepa sodišča prve stopnje v celoti odvisna od usode sklepa z dne 20. 2. 2007, zoper katerega je že vložil pritožbo. V izogib ponavljanju se zato v celoti sklicuje na navedbe v svoji pritožbi z dne 30. 3. 2007. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter priglasil nadaljnje stroške pritožbenega postopka, ki jih naj sodišče druge stopnje prizna in odmeri ter naloži v plačilo dolžnici.

O pritožbi upnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 2. 2007, opr. št. In 01/00015: Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru napačno uporabilo oziroma interpretiralo določbo I. odstavka 58. člena ZIZ, ko je, ne da bi ugotavljalo utemeljenost ugovorno zatrjevanih dejstev, štelo vse dolžničine navedbe za resnične.

Predmetni izvršilni postopek teče na podlagi izvršilnega naslova, zato je za odločanje o ugovoru dolžnice treba uporabiti določila 53. do 58. člena ZIZ. Da je dolžničin ugovor šteti za obrazložen, morajo biti v njem navedena dejstva, s katerimi ga utemeljuje, zanje pa morajo biti predloženi tudi dokazi, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (II. odstavek 53. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je glede na pomanjkljivost pravnega pouka iz sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 5. 12. 2003 dolžnici dopustilo uveljavljanje vseh ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Ne glede na to, pa je še vedno treba uporabiti cit. II. odstavek 53. člena ZIZ o obrazloženosti ugovora, torej presoditi, ali so dolžničine ugovorne navedbe podkrepljene s predložitvijo dokazov. Kolikor pa dolžnica uveljavlja ugovore materialnopravne narave, je treba odločiti o njihovi utemeljenosti. Sicer je v I. odstavku 58. člena ZIZ določeno, da v primeru, če upnik na ugovor dolžnika ne odgovori v postavljenem roku, sodišče o ugovoru odloči, pri tem pa šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Vendar pa navedena domneva ne nastopi avtomatično za vsa dejstva, ki jih dolžnik navede v ugovoru, kot si je to napačno razlagalo sodišče prve stopnje, ampak se nanaša le na zatrjevana dejstva v zvezi z dejanskim stanjem, na podlagi katerega upnik uveljavlja svojo terjatev v izvršilnem postopku oziroma na dejstva, ki preprečujejo izvršbo.

Napačno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje ima za posledico tudi napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejstev v zvezi z zatrjevanim zastaranjem upnikove terjatve, niti dejstev, ki se nanašajo na zatrjevani neobstoj dolžnice.

Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi upnika v celoti ugodilo in v izpodbijanem delu, torej tudi v 2. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče prve stopnje razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi kot posledico odločitve v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. in 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Ob ponovnem odločanju o dolžničinem ugovoru bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so vse dolžničine ugovorne navedbe obrazložene v skladu z II. odstavkom 53. člena ZIZ ter, kolikor gre za ugovore materialnopravne narave, presoditi tudi njihovo utemeljenost. O pritožbi upnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2007, opr. št. 0052 In 15/2001: Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 2. 2007, opr. št. In 01/00015, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje (upoštevaje dolžničin uspeh v ugovornem postopku) odločilo, da je upnik dolžan dolžnici v roku 8 dni plačati 176,25 EUR izvršilnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, je posledično moralo prav tako razveljaviti tudi ta izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. in 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ), saj je njegova usoda v celoti odvisna od usode sklepa sodišča prve stopnje o ugovoru dolžnice.

Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljevanju tega izvršilnega postopka o stroških ugovornega postopka ponovno odločati upoštevaje odločitev, ki jo bo sprejelo o ugovoru dolžnice.

Na podlagi III. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o pritožbenih stroških upnika, ki jih je priglasil v pritožbah z dne 30. 3. 2007 in 12. 6. 2007, pridrži za končno odločbo.