Jedro

Opisana invalidnost, ki ima za posledico zmanjšano poklicno delovno sposobnost in sposobnost za opravljanje najosnovnejših domačih opravil pri tožničini starosti - rojena je leta 1958 - opravičuje višjo odškodnino iz tega pravnega naslova. Pri tem revizijsko sodišče upošteva tožničino mladost, saj ob nesreči še ni dopolnila 32 let, njen poklic negovalke, ki zahteva telesne sposobnosti, ki jih je po ugotovitvah sodb prve in druge stopnje v znatnem obsegu izgubila (dvigovanje, okretnost, hoja, stoja itd.) ter njene osebne razmere, ko mora sama voditi gospodinjstvo za tri otroke, težave pa ima že pri najosnovnejših domačih opravilih. Duševne bolečine, ki jih trpi tožnica zaradi vsega tega so hude in trajne, tožnica pa je mlada in odgovorna za svoje tri otroke, kar njen položaj bistveno otežuje.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se izrek glasi: Tožena stranka Z. T. Ljubljana d.d., OE Ljubljana, je dolžna plačati tožnici J. S. znesek 4.476.789,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.789,00 SIT od 1.6.1991 dalje, od zneska 4.450.000,00 SIT pa od 7.9.1993 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 223.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1993 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 29.260,00 SIT pritožbenih in 29.260,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 3.476.789,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 167.400,00 SIT. V celoti je prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 200.000,00 SIT, deloma pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT od zahtevanih 3.000.000,00 SIT in za strah 250.000,00 od zahtevanih 400.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Zoper sodbo druge stopnje, kolikor je bila z njo zavrnjena njena pritožba, vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi tako, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Opisuje svoje težave, zlasti bolečine v predelu medenice pri hoji in stoji. Pri tem se sklicuje tudi na mnenje dr. Slačka. Sklicuje se tudi na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 12.11.1993 in 4.1.1994, po katerih ni več zmožna za delo. Meni, da prisojena odškodnina ni pravična. Po izteku roka za revizijo je tožeča stranka predložila sodišču še zdravniško spričevalo z dne 26.4.1994. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni pa utemeljena, kolikor se nanaša na odškodnino za strah.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica hudo poškodovana v prometni nesreči dne 14.2.1990. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca dr. A. A. in zaslišanja tožnice ugotovilo slabšo gibljivost levega kolka srednje stopnje in desnega kolka blažje stopnje, šepajočo hojo, glavobole kot posledico funkcionalne okvare možganov. Zaradi tega je tožnici bistveno zmanjšano sposobna za delo, ki zahteva daljšo stojo, hojo, poklekanje, počepanje, hojo navkreber, po stopnicah, okretnost in dvigovanje težjih bremen. Zmanjšano je sposobna za vsakodnevne življenjske, rekreativne in družabne aktivnosti. Gre za 50 % invalidnost. Pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT je sodišče upoštevalo, da so tožničine življenjske aktivnosti v poklicnem in osebnem življenju močno zmanjšane, saj ima težave že pri najosnovnejših domačih opravilih. Opisana invalidnost, ki ima za posledico zmanjšano poklicno delovno sposobnost in sposobnost za opravljanje najosnovnejših domačih opravil pri tožničini starosti - rojena je leta 1958 - opravičuje višjo odškodnino iz tega pravnega naslova. Pri tem revizijsko sodišče upošteva tožničino mladost, saj ob nesreči še ni dopolnila 32 let, njen poklic negovalke, ki zahteva telesne sposobnosti, ki jih je po ugotovitvah sodb prve in druge stopnje v znatnem obsegu izgubila (dvigovanje, okretnost, hoja, stoja itd.) ter njene osebne razmere, ko mora sama voditi gospodinjstvo za tri otroke, težave pa ima že pri najosnovnejših domačih opravilih. Duševne bolečine, ki jih trpi tožnica zaradi vsega tega so hude in trajne, tožnica pa je mlada in odgovorna za svoje tri otroke, kar njen položaj bistveno otežuje. Glede na take okoliščine, ki so ugotovljene s sodbo prve stopnje in potrjene s sodbo druge stopnje, je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ob upoštevanju meril iz 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih v znesku 3.000.000,00 SIT. V tem obsegu je revizija utemeljena. Pri določitvi odškodnine za to škodo je bilo na prvi in drugi stopnji zmotno uporabljeno materialno pravo (200. člen ZOR), zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo obe sodbi in razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.

Tožnica z revizijskim predlogom izpodbija tudi zavrnitev zahtevka za primarni strah v znesku 150.000,00 SIT, čeprav tega posebej ne utemeljuje. Vendar je v tem pogledu izpodbijana odločitev pravilna. Ugotovljeno je, da je tožnica ob nesreči izgubila zavest in da pred poškodbo dogodka ni zaznala. Zato tedaj ni občutila strahu in ji torej odškodnina za primarni strah ne pripada.

Okoliščin, ki so nastale po izdaji sodbe prve stopnje, na katere se sklicuje tožnica v reviziji, revizijsko sodišče ni upoštevalo. Sodišče namreč odloča na podlagi tistega pravnega in dejanskega stanja, kakršno je ob zadnji glavni obravnavi (326. člen ZPP). Okoliščin, ki nastanejo ali se izkažejo kasneje, sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, zato zaradi takih okoliščin sodba ne more biti nepravilna in je zaradi takih razlogov ni mogoče uspešno izpodbijati. Na revizijski stopnji pa je navajanje novih dejstev še posebej prepovedano v 3. odstavku 385. člena ZPP, po katerem revizije ni zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica je uspela s pretežnim delom svojega zahtevka. Zaradi zavrnitve zahtevka za primarni strah posebni stroški niso nastali, zato je v celoti utemeljen njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov na prvi stopnji (3. odstavek 154. člena ZPP). Enako velja tudi za stroške pritožbenega in revizijskega postopka.