Jedro

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kažejo v slabši gibljivosti obeh kolkov in šepajoči hoji, zaradi katerih oškodovanka ni sposobna za dela doma in na delovnem mestu (negovalka v domu za ostarele), ki zahtevajo daljšo hojo, stojo, poklekanje, počepanje, hojo navkreber, dvigovanje težjih bremen in okretnost, je pravična odškodnina 2,000.000,00 SIT (28.366,90 DEM).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilnem) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 3.476.789,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.789,00 SIT od 1.6.1991 dalje, od zneska 3.450.000,00 SIT pa do 7.9.1993 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 167.400,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica. Izpodbija zavrnilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi celotno zahtevano odškodnino 3.000.000,00 SIT, ne pa da ji je prisodilo samo 2.000.000,00 SIT. Prometna nesreča se je pripetila 14.2.1990, ko je bila stara komaj 40 let, zaradi posledic te prometne nesreče pa je bistveno zmanjšana njena sposobnost za delo in vsakdanje življenje.

Izvedenec je ugotovil njeno invalidnost v višini 50 %, vendar pa se je sodišče prve stopnje lahko samo prepričalo, da je njena osebnost praktično uničena in da je njena prizadetost bistveno večja. Še vedno ima stalne bolečine v predelu medenice, zlasti pri dalj časa trajajoči stoji ali hoji tako, da brez večjih težav lahko prehodi le nekaj nad 100 metrov in pri tem še šepa. Zdravstveno stanje je dokončno in se bo lahko le poslabšalo, ne pa izboljšalo. Je mati treh mladoletnih otrok, za katere skrbi sama, njeni osebni dohodki pa so sorazmerno nizki tako, da mora sama opravljati tudi tista dela, ki zahtevajo od nje dodaten napor. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo njen celotni zahtevek za primarni strah v znesku 150.000,00 SIT. Ob nesreči je prestala hud duševni pretres oziroma šok, ki ji je pustil trajne posledice. Te se kažejo v tem, da še sedaj s strahom stopa na cestišče tudi na zaznamovanih prehodih za pešce. Napačna je tudi zavrnitev njenega rentnega zahtevka. Ob zdravniškem pregledu dne 14.9.1993 je bilo ugotovljeno, da je sposobna delati lažje delo le po štiri ure dnevno. To bo imelo za posledico, da jo bo delodajalec razporedil na delovno mesto snažilke, saj dela negovalke ne more več opravljati. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi o zavrnitvi tega dela zahtevka sklicuje na dopis D. z dne 11.10.1993, iz katerega res izhaja, da je ponovno razporejena na svoje prejšnje delovno mesto, vendar tožnica pričakuje, da jo bo delodajalec sedaj z novim sklepom ponovno razporedil na nižje delovno mesto, zaradi česar bo imela ustrezno nižje osebne dohodke. Tudi odločitev o pravdnih stroških po njenem mnenju ni pravilna. Sodišče bi ji moralo priznati pravico do povračila vseh pravdnih stroškov, saj toženi stranki zaradi zavrnjenega dela tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravilne materialnopravne zaključke o odškodnini, ki tožnici pripada za sporne oblike škode.

Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je na podlagi izpovedi tožnice in mnenja izvedenca sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so pritožnici bistveno zmanjšane njene življenjske aktivnosti, saj ima slabšo gibljivost obeh kolkov, pri čemer večjo v levem in blažjo oziroma manjšo v desnem kolku, šepajočo hojo in glavobole, zaradi česar tožnica ni sposobna za dela, ki zahtevajo daljšo stojo in hojo, poklekanje, počepanje, hojo navkreber, okretnost in dvigovanje večjih bremen. Vse to tožnico ovira pri vsakdanjih opravilih doma in na delovnem mestu negovalke v D. Vso to prizadetost, zaradi katere tožnica hudo duševno trpi, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tudi ovrednotilo ter tožnici prisodilo pravično odškodnino (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Do višje odškodnine od 2.000.000,00 SIT tožnica tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni upravičena. Neutemeljene in pretirane so namreč njene pritožbene trditve, da je tako hudo prizadeta zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da je njena osebnost praktično uničena. Čeprav ima tožnica znatne težave, ki se kažejo kot nezmožnost opravljanja določenih del, povečanje telesnih naporov pri drugih delih in zmanjšanje možnosti za zaposlovanje, pa tožnica vendarle še hodi in skrbi za svojo družino ter opravlja lažja dela doma in v službi.

Višja odškodnina bi bila zato v nesorazmerju z njeno prizadetostjo in priznavanjem odškodnin v drugih podobnih primerih.

Do odškodnine za primarni strah tožnica tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni upravičena. Ta vrsta strahu se vrednoti v okviru enotne oblike odškodnine za strah, seveda, če je podan. Odškodnina za strah ob škodnem dogodku se lahko prizna, če obstoji strah kot določeno duševno prizadeto stanje večje intenzivnosti. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala (list. št. 11/2), da se same prometne nesreče niti obdobja po njej ne spominja. Prometna nesreča se je pripetila dne 14.2.1990, po lastni izpovedi pa se je zavedla šele 10.3.1990. Niti obdobja pred nesrečo niti obdobja po nesreči do 10.3.1990 se torej tožnica ne spominja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnica primarnega strahu ni trpela in da zato ni upravičena do denarnega povračila za to vrsto škode.

Sodišče druge stopnje je tudi mnenja, da je pravilna odločitev o rentnem zahtevku tožnice. Razporeditev tožnice iz delovnega mesta negovalke, ki ga je zasedala pred prometno nesrečo, na delovno mesto strežnice, je bila po sporočilu D. (list. št. 56) preklicana. Tožnica je torej, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, še vedno razporejena na delovnem mestu, ki ga je imela pred prometno nezgodo.

Če bo kasneje tožnica morda res razporejena na delovno mesto strežnice, ki je manj ovrednoteno in na katerem bi imela nižji osebni dohodek, kot zatrjuje v pritožbi, bo tožnica lahko uveljavljala rentni zahtevek takrat, ko bo prikrajšanje nastopilo. Zaenkrat takega prikrajšanja ni in je tožbeni zahtevek tožnice iz naslova rente preuranjen in kot tak neutemeljen.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov tudi glede odločitve o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela samo delno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je bil znatni del njenega tožbenega zahtevka kot neutemeljen zavrnjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi določila drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, pravilno odločilo, ko je tožnici priznalo pravico do povračila samo njenemu uspehu sorazmernega dela pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno ugotovilo, da zatrjevana pritožbena razloga nista podana, prišlo pa je do prepričanja, da tudi ni podan noben od tistih pritožbenih razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila, izrek o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice pa je vsebovan v izreku o zavrnitvi njene pritožbe.

Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo določila ZPP (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) in določila ZOR (Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).