Jedro

O neskladni gradnji ni mogoče govoriti vselej, ko investitor razpolaga z gradbenim dovoljenjem. Če objekt gradi na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in posledično uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za (samo) neskladno gradnjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta na zemljiščih parc. št. 1687 in 1471/1 k.o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu te odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo (1. točka izreka) in da omenjeni objekt, ki je tlorisnih dimenzij ok. 10,3 m x 9 m, z delno vkopano kletno etažo višine ok. 4,1 m, pritličjem z višino 3,1 m in mansardo s kolenčnim zidom višine 2,6 m, odstrani do 24. 7. 2014 in vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi (3. točka), tožniku pa naloženo, da takoj po izvršitvi dejanja iz 2. točke obvesti pristojnega inšpektorja (5. točka). Ugotovljeno je bilo še, da posebni stroški v postopku niso bili zaznamovani (6. točka) in odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku v zvezi z gradnjo istega objekta 27. 3. 2006 izdana inšpekcijska odločba zaradi neskladne gradnje (153. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), saj je v postopku predložil gradbeno dovoljenje z dne 23. 7. 2001 za gradnjo stanovanjske hiše. Z omenjeno odločbo mu je bila odrejena ustavitev del in vložitev zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja v roku enega meseca. Upravni organ ugotavlja, da tožnik v roku spremembe ni zahteval, prav tako ni uskladil zgrajenega objekta s pogoji iz gradbenega dovoljenja. Nadalje ugotavlja, da je tožnik glede na izdano gradbeno dovoljenje povečal dimenzije objekta, zaradi česar bi ga bilo treba skrajšati za 1,7 m po širini, kletno etažo znižati za 1,3 m, pritlično etažo za 0,3 m, kolenčni zid pa za 1,5 m. Ker navedenega ni mogoče izvršiti brez posega v konstrukcijo objekta, to pa bi ogrozilo njegovo trdnost in stabilnost, je stanje iz gradbenega dovoljenja mogoče vzpostaviti le z odstranitvijo celotnega objekta. To pa pomeni, da gre v tem primeru dejansko za nelegalno gradnjo v smislu 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Glede na navedeno je gradbeni inšpektor z izpodbijano odločbo izrekel inšpekcijske ukrepe, ki so predvideni za to vrsto nezakonite gradnje, med drugim na podlagi 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre v obravnavanem primeru za neskladno gradnjo in da je to neskladje mogoče odpraviti tudi s spremembo gradbenega dovoljenja, ne pa zgolj z uskladitvijo gradnje. Oporeka stališču, da kadar uskladitev gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem tehnično ni možna, da gre za nelegalno gradnjo, saj 2. člen ZGO-1 take razlage ne dopušča. Poleg tega bi moral upravni organ upoštevati okoliščine njegovega primera, zaradi katerih ni mogel pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja. Pojasnjuje, da na Okrajnem sodišču v Črnomlju še vedno poteka postopek razdelitve solastnine, po zaključku katerega naj bi postal izključni lastnik predmetnega zemljišča, postopek za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja pa je do konca omenjenega postopka prekinjen. To pomeni, da je izpodbijana odločba najmanj preuranjena. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnik gradil nelegalno, za kar so mu bili z izpodbijano odločbo izrečeni ukrepi iz 152. člena ZGO-1 (ustavitev gradnje, odstranitev objekta), ali pa le neskladno, kot meni sam in je bilo tako stališče tudi upravnega organa, ko mu je v zvezi z istim objektom 27. 3. 2006 izdal inšpekcijsko odločbo zaradi neskladne gradnje in mu izrekel inšpekcijske ukrepe iz prvega in drugega odstavka 153. člena ZGO-1 (ustavitev gradnje do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja in naložitev, da zanj zaprosi v enem mesecu od prejema te inšpekcijske odločbe).

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po 12.2. točki 2. člena gre za neskladno gradnjo, če je za gradnjo oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oz. dela izvajajo oz. so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka po 153. členu ZGO-1, ki predvideva, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi v roku ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

Zmotno je tožbeno stališče, da sta za presojo, ali je gradnja nelegalna ali neskladna, pomembni le definiciji iz 2. člena. Ni namreč mogoče izključiti primerov, ko je investitor pridobil gradbeno dovoljenje za objekt z določeno namembnostjo, površino, etažnostjo, odmiki oz. lego na zemljišču itn., zgradil pa je povsem drugačnega (npr. z drugačnim tlorisom – s tem se spremeni lega na zemljišču, posledično tudi odmiki). Zato je treba v takih primerih presoditi, ali ne gre že za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, pri razmejitvi pa upoštevati ukrepe, ki jih zakon predvideva za nelegalno ali neskladno gradnjo, s čimer je nujno povezano vprašanje, ali bi bilo izrečeni ukrep sploh mogoče izvršiti.

Iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 namreč izhaja, da sme gradbeni inšpektor odrediti odstranitev le tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja. Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta je torej v funkciji vzpostavitve zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti pri neskladni gradnji mogoča uskladitev z izdanim gradbenim dovoljenjem. Povedano drugače: o neskladni gradnji ni mogoče govoriti vselej, ko investitor razpolaga z gradbenim dovoljenjem. Če objekt gradi na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in posledično uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za (samo) neskladno gradnjo. V tem pogledu zato ni nepomembno, ali je odstranitev neskladnega dela tehnično sploh mogoča. Če ni, kar ima za posledico, da je stanje iz gradbenega dovoljenja mogoče vzpostaviti le s predhodno odstranitvijo celotnega objekta (kot je ugotovil upravni organ v obravnavani zadevi, tožnik pa tega ne izpodbija), bo nastal položaj, kot če bi šlo za izvršitev ukrepa, ki ga gradbeni inšpektor izreče po 152. členu ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje. Tak objekt bo zato treba obravnavati kot nelegalno zgrajen objekt. Stališče, da ne gre za neskladno zgrajen objekt, če je mogoče zadostiti pogojem iz gradbenega dovoljenja le tako, da se objekt poruši, je to sodišče zavzelo že v več zadevah (med drugim I U 1744/2013, I U 192/2012, I U 1871/2011). Podobno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 186/2012 z dne 26. 9. 2012. V njej je navedlo, da v primeru, ko je objekt zgrajen v večjih ali drugačnih izmerah ali na drugi lokaciji oziroma odmikih in lega ni takšna, kot je predpisana z izdanim gradbenim dovoljenjem, in bi bilo treba odstraniti celoten objekt, ne gre več za neskladno gradnjo, saj z odstranitvijo celotnega objekta ne bi bilo vzpostavljeno stanje, dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, pač pa gre za nelegalno gradnjo.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zgradil objekt tlorisnih dimenzij okoli 10,3 m x 9 m, po gradbenem dovoljenju z dne 23. 7. 2001 (na kar se sklicuje pritožbeni organ) pa mu je bila dovoljena gradnja objekta dimenzij 7,3 m x 11 m. Prav tako ni sporno, da mu je bila dovoljena gradnja kletne in pritlične etaže z višino 2,8 m, zgradil pa je klet z višino 4,1 m in pritličje v višini 3,1 m. Poleg tega je zgradil mansardo s kolenčnim zidom višine 2,6 m namesto dovoljenega 1 m. Navedeno pomeni, da je tožnik zgradil stavbo, ki je tako po tlorisu kot po višini drugačna od stavbe, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Ker tožnik ne izpodbija stališča upravnega organa, da stavbe ni mogoče skrajšati, posameznih etaž pa znižati, ne da bi bila prizadeta konstrukcija objekta, s tem pa njegova trdnost in stabilnost ter da je zato treba odstraniti celoten objekt, je upravni organ sporno gradnjo utemeljeno obravnaval kot nelegalno gradnjo in mu izrekel za to predvidene ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Tožnik se zato ne more sklicevati, da naj bi bil v teku postopek za pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja oz. ta ne vpliva na izrek inšpekcijskih ukrepov po omenjeni določbi ZGO-1. Tudi če bi v obravnavanem primeru res šlo za neskladno gradnjo, pa v zadevi ni izpodbijana ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik za spremembo gradbenega dovoljenja ni zaprosil v roku, ki mu je bil določen v inšpekcijski odločbi z dne 27. 3. 2006, iz predloženih upravnih spisov pa ni razvidno, da bi zaprosil za podaljšanje tega roka. V tem pogledu ni bilo ovire za nadaljevanje postopka. Sodišče zato le dodaja, da je iz obvestila Upravne enote Črnomelj z dne 7. 4. 2014, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da je tožnik 17. 10. 2008 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo in sanacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ..., ne pa za spremembo v letu 2001 izdanega gradbenega dovoljenja.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).