Jedro

Iz tožbe izhaja, da je bilo posamično dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v tožnikove ustavne pravice, storjeno dne 23. 7. 2014. Iz dohodnega zaznamka na izvirniku tožbe pa je razvidno, da je tožba prispela na sodišče dne 12. 12. 2014, in da je bila vložena priporočeno na pošti dne 11. 12. 2014. Glede na navedeno je tožba vložena prepozno.

Pritožba iz 137. člena ZNPPol niti po ZNPPol, niti po določbah ZUS-1 ni obvezno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč le njegova fakultativna možnost.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik vlaga tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero zahteva, naj sodišče ugotovi nezakonitost ravnanj policistov A.A. in B.B. dne 23. 7. 2014. Tožba je prepozna.

Tožnik v tožbi, vloženi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, zatrjuje, da sta policista pri opravljanju policijskih nalog dne 23. 7. 2014 z nezakonitimi ravnanji posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

Po 36. členu ZUS-1 je tožba v upravnem sporu dopustna, če so podane v prvem odstavku tega člena določene procesne predpostavke. Ena izmed njih, ki mora biti podana v vsakem upravnem sporu, je predpostavka pravočasnosti tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožba je pravočasna, če je vložena v roku, ki ga določa zakon. Splošni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Ta rok znaša 30 dni. Če se s tožbo izpodbija upravni akt, teče ta rok od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Če pa se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, kot v obravnavanem primeru, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).

Iz tožbe izhaja, da je bilo posamično dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v tožnikove ustavne pravice, storjeno dne 23. 7. 2014. Iz dohodnega zaznamka na izvirniku tožbe pa je razvidno, da je tožba prispela na sodišče dne 12. 12. 2014, in da je bila vložena priporočeno na pošti dne 11. 12. 2014. Glede na navedeno je tožba vložena prepozno, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnik je pravočasnost tožbe utemeljeval z navedbami, da začne rok za tožbo, če se v upravnem sporu izpodbija dejanje policistov, zoper katerega je predhodno vložil pritožbo na podlagi 146. člena ZNPPol, teči z vročitvijo odgovora senata, s katerim se konča pritožbeni postopek.

Takšno tožnikovo naziranje po presoji sodišča ni pravno utemeljeno. ZNPPol sicer določa, da se lahko uvede postopek pritožbe, v katerem posameznik lahko uveljavlja nestrinjanje z dejanjem policista pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (137. in 138. člen ZNPPol). Toda postopek po pritožbi se po prvem odstavku 153. člena ZNPPol ne konča z upravno odločbo, ampak s posredovanjem pisnega odgovora pritožniku, za katerega zakon ne določa, da bi bil upravni akt. Navedeno pomeni, da gre pri postopku po 137. členu ZNPPol in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, v katere naj bi bilo poseženo z istim dejanjem, za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sicer pritožba v dvostopenjskem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožba iz 137. člena ZNPPol niti po ZNPPol, niti po določbah ZUS-1 ni obvezno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč le njegova fakultativna možnost. Vložitev pritožbe in pritožbeni postopek po ZNPPol zato po presoji sodišča nista procesni predpostavki za tožbo v upravnem sporu in ne vplivata na začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, določen v prvem odstavku 23. člena ZUS-1, zaradi istega dejanja uradne osebe. Stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS U 2170/2007, na katero se sklicuje tožnik, pa je bilo v poznejši upravnosodni praksi spremenjeno in potrjeno s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 660/2011.