Jedro

30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi posamičnega dejanja – v obravnavani zadevi dejanja policista – začne teči takrat, ko je posamično dejanje storjeno in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista, kot zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi.

Pri postopku po ZNPPol in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem gre za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sta sicer pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po ZNPPol niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti ravnanj policistov ... in ... dne 23. 7. 2014, kot prepozno. Pojasnilo je, da je bila tožba oddana priporočeno na pošto dne 11. 12. 2014, kar je glede na kršitev, ki naj bi bila storjena 23. 7. 2014, prepozno, saj začne 30-dnevni rok za vložitev tožbe teči takrat, ko je takšno posamično dejanje storjeno.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki (pravilno: toženi, op. sodišča) pa naloži v plačilo stroške te pritožbe. Opozarja na stališče upravnega sodišča, ki izhaja iz sodbe U 2170/2007 z dne 3. 10. 2007 in sklepa U 194/2008 z dne 13. 2. 2008, da začne rok za vložitev tožbe, če se v upravnem sporu izpodbija dejanje policistov, zoper katerega je tožnik predhodno vložil pritožbo na podlagi 146. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), teči z vročitvijo odgovora senata po prvem odstavku 153. ZNPPol, s katerim se konča pritožbeni postopek. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na kasneje spremenjeno prakso, potrjeno s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 660/2011 z dne 18. 4. 2012, za katero pa tožnik meni, da ni pravilna, saj ima za posledico kršitev pravice do sodnega varstva.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. S tožbo je izpodbijal dejanje dveh policistov, storjeno dne 23. 7. 2014. Nesporno pa je bila tožba vložena dne 11. 12. 2014, ko je bila priporočeno oddana na pošto (kar je razvidno iz žiga na pisemski ovojnici).

6. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v 28. členu ZUS-1, in sicer je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Ta določba oziroma rok velja tudi za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zaradi posamičnega dejanja, s katerim je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Podlaga za tako razlago je 23. člen ZUS-1, ki na enak način ureja začetek štetja rokov za vse primere (tako tudi J. Breznik in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 192 in nadaljnje).

7. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo kot prepozno zavrglo, ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi posamičnega dejanja – v obravnavani zadevi dejanja policista – začne teči takrat, ko je posamično dejanje storjeno in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista, kot zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. Tudi sicer tožnik s tožbo izpodbija dejanje, ne pa akta v kakršnikoli obliki.

8. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožnika v pritožbi na postopek, ki ga ureja ZNPPol. ZNPPol v poglavju Pritožbe zoper delo policistov ureja postopek, ki se lahko uvede zoper delo policista. V 138. členu namreč med drugim določa, da se lahko v tem postopku uveljavlja nestrinjanje z dejanjem ali opustitvijo policista pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. V postopku se ugotavljajo okoliščine izvedbe policijskega postopka in uporaba policijskih pooblastil. Ne ugotavlja se, ali je oseba, ki je vložila pritožbo, storila ali ni storila kaznivega dejanja ali prekrška. S tem postopkom se pritožnik tudi ne more izogniti kazenskemu postopku ali postopku o prekršku in predpisani sankciji za kaznivo dejanje ali prekršek. Prav tako se v tem postopku ne ugotavlja disciplinske, odškodninske, prekrškovne ali kazenske odgovornosti policista. Ta postopek pa po izrecni določbi 140. člena ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V tem postopku se lahko zadeve obravnavajo v pomiritvenem postopku oziroma pred senatom (148. člen ZNPPol). V obravnavani zadevi je bila tožnikova pritožba obravnavana pred senatom (152. člen ZNPPol), o njej je bilo odločeno na seji – ugotovljeno je bilo, da sta oba pritožbena razloga neutemeljena in tožnik je bil z odločitvijo seznanjen s pisnim odgovorom (153. člen ZNPPol).

9. Postopek se torej ne konča z upravno odločbo, ampak s posredovanjem odgovora, za katerega ZNPPol ne določa, da bi bil upravni akt. Navedeno pomeni, da gre pri postopku po ZNPPol in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem, za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sta sicer pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po ZNPPol niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost. Vložitev pritožbe in pritožbeni postopek na podlagi ZNPPol zato po presoji Vrhovnega sodišča nista procesni predpostavki za tožbo v upravnem sporu in ne vplivata na začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, določen v prvem odstavku 23. člena ZUS-1, zaradi istega dejanja uradne osebe.

10. Tožnik v pritožbi opozarja na drugačno prakso sodišča prve stopnje ter se sklicuje na dva sklepa U 2170/2007 z dne 3. 10. 2007 in U 194/2008 z dne 13. 2. 2008, ki ju sicer ne prilaga, vendar po vpogledu lastne evidence glede prvega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni presojalo njegove pravilnosti in zakonitosti, saj je bila pritožba umaknjena, glede drugega pa ugotavlja, da je bila odločitev sprejeta še na podlagi Zakona o policiji, torej na drugi materialni podlagi. V obravnavani zadevi sprejeto stališče pa je skladno z novejšo prakso Vrhovnega sodišča (sklep I Up 660/2011 z dne 18. 4. 2012).

11. Glede na navedeno je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožba zaradi varstva ustavnih pravic vložena prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.