Jedro

Tožnik ni zatrjeval, da bi dnevno potoval v drug kraj, torej izven območja kraja, kamor je bil s pogodbo napoten na opravljanje nalog v tujini, zato mu dnevnice ne pripadajo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo stroškov najemnine za stanovanje v znesku 31.696,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem delu se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu, ki se nanaša na plačilo dnevnic v znesku 43.006,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Spremeni se tudi odločitev o pravdnih stroških, in sicer tako, da se znesek prisojenih prvostopenjskih pravdnih stroškov zniža na 535,40 EUR (namesto: 5.747,11 EUR).

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom tožnika delno ugodilo, in sicer je toženi stranki naložilo plačilo potnih in selitvenih stroškov ter prevoza blaga na relaciji Sarajevo – Jesenice (januar 2004) v skupni višini 851,32 EUR (1. točka izreka), najemnine za stanovanje v skupni višini 31.696,71 EUR (2. točka izreka) in dnevnic za obdobje od 1. 9. 2001 do 15. 1. 2004 v skupni višini 43.006,44 EUR (3. točka izreka), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu (do vtoževanega zneska 85.174,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbene zahtevke zavrnilo (4. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov predhodnega postopka (5. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške (6. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbi tožnika in tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (2., 3., 4., 5. in 6. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo najemnine in dnevnic (2. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Revizijo vlaga iz revizijskega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, razlogi v izpodbijani sodbi pa so tudi v nasprotju z izpovedbo priče B. U.. Tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do plačila dnevnic, ker ni bil na službeni poti, temveč je opravljal delo v tujini, in sicer v kraju, kamor je bil napoten. Do tega zaključka bi sodišči druge in prve stopnje lahko in morali priti že z uporabo jezikovne razlage. Dnevnica namreč predstavlja povračilo stroškov na službeni poti. Tožnik bi bil tako do dnevnic upravičen le v primeru, če bi bil napoten na službeno pot v drug kraj (izven območja Sarajeva), česar pa ne zatrjuje - tudi v tem primeru pa bi višina dnevnice znašala 40 USD in ne 55 USD. Nadalje navaja, da je bila tožnikova plača določena skladno s 3. členom Uredbe o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Uradni list RS, št. 60/92 do 45/2001, v nadaljevanju Uredba), na podoben in povsem primerljiv način kot osebju diplomatsko-konzularnih predstavništev. Pri tem je ključno, da Uredba povračila stroškov za prehrano ni urejala, saj je bilo le-to že zajeto v plači. V primeru, da bi sodišče menilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za prehrano v času opravljanja dela v tujini, pa bi lahko tožniku priznalo le regres za prehrano med delom. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 107/2008. V zvezi z z zahtevkom za plačilo najemnine navaja, da iz Uredbe o plačah pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah (Uradni list RS, št. 25/97) ne izhaja, da bi imel tožnik pravico do povrnitve stroškov stanovanja, nasprotuje pa mu tudi po višini.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo stroškov najemnine za stanovanje, ni dovoljena, v ostalem delu (v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo dnevnic), pa je utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije:

6. V skladu z določbami prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V premoženjskih individualnih delovnih sporih je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija dovoljena po določbah ZPP.

7. Novela ZPP-D je začela veljati 1. 10. 2008. Po prehodnih določbah 130. člena novele se spremenjena ureditev revizije uporablja v tistih zadevah, v katerih se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi novele. V obravnavani zadevi to pomeni za revizijo tožene stranke uporabo spremenjenih določb, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 6. 10. 2008. Po spremenjeni ureditvi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367 .a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek istega člena). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se pri tem ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek istega člena).

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija tožene stranke v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo stroškov najemnine za stanovanje, ni bila dopuščena in da je tožena stranka vložila revizijo in ne predloga za dopustitev revizije, kar jasno izhaja tako iz same vsebine njene vloge kot iz njene oznake.

9. Tožbena zahtevka za plačilo najemnine za stanovanje in dnevnic, ki sta pod revizijo, imata različno pravno podlago, med seboj pa tudi nista v tolikšni meri povezana, da bi bilo mogoče uporabiti določbo petega odstavka 367. člena ZPP. Odločitev o reviziji ni odvisna od pravnih vprašanj, ki bi bila skupna za oba navedena zahtevka, hkrati pa odločitev o posameznem zahtevku v konkretnem primeru tudi ni odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Ker torej ne gre za izjemo iz petega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo najemnine za stanovanje v skupni višini 31.696,71 EUR (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), zaradi nedoseganja revizijskega praga 40.000 EUR kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

Glede utemeljenosti revizije:

10. Tožena stranka v reviziji glede odločitve o zahtevku iz naslova plačila dnevnic utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, neutemeljeno pa zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz revizijskih navedb ni razvidno, katera so tista odločilna dejstva, o katerih naj sodba sodišča druge stopnje ne bi imela razlogov, z navedbami o nejasnih oziroma med seboj nasprotujočih si razlogih izpodbijane sodbe, s katerimi sodišče utemeljuje svoje razumevanje pojma dnevnica, pa revidentka dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tudi pri utemeljevanju zatrjevanje protispisnosti po vsebini ne gre za revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč za nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije iz tega razloga ni mogoče (utemeljeno) vložiti.

11. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, izhaja, da je bil tožnik s pogodbo o opravljanju nalog v tujini z dne 13. 7. 2001 imenovan na formacijsko dolžnost častnik v Uradu visokega komisarja v Sarajevu in napoten na opravljanje dela v tujino za čas od 16. 7. 2001 do 15. 7. 2002, pri čemer je bila napotitev podaljšana do 15. 1. 2004. V navedeni pogodbi je imel tožnik določen le količnik za določitev devizne plače, medtem ko povračilo drugih stroškov v zvezi z delom ni bilo določeno. Tožnik je bil prvi predstavnik Republike Slovenije na takšni funkciji. Zaposlen je bil pri toženi stranki, delo pa je opravljal na mirovni misiji v okviru OZN. S strani države, v katero je bil napoten na misijo, je imel priznan status diplomata, njegov delovnopravni status pa glede na v obravnavanem obdobju veljavne predpise ni bil urejen.

12. Ob spoznanju, da se zadeve ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, sta sodišči druge in prve stopnje skladno s 3. členom Zakona o sodiščih upoštevali predpise, ki urejajo podobne primere. Glede na tožnikov status sta se pri tem pravilno oprli na določila Uredbe, vendar sta pri tem zmotno presodili, da je tožnikov zahtevek za plačilo dnevnic utemeljen.

13. Tožena stranka v reviziji pravilno izpostavlja, da določba 21. člena Uredbe, na podlagi katere ima delavec predstavništva pravico do dnevnice (po enakih merilih, kot se uporabljajo za delavce v državnih organih, kadar službeno potujejo v tujino) za službena potovanja izven kraja, kjer se nahaja sedež predstavništva, ne daje podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi dnevno potoval v drug kraj, torej izven območja Sarajeva, kamor je bil s pogodbo napoten na opravljanje nalog v tujini - glede na citirano določilo Uredbe pa bi bil do dnevnic upravičen le v tem primeru. Tožena stranka v zvezi s citiranim določilom Uredbe pravilno opozarja na jezikovno razlago. Po presoji revizijskega sodišča pa je takšna ureditev tudi logična – dnevnica po svoji vsebini predstavlja povračilo stroškov za prehrano na službenem potovanju. Ker pri tožniku ni šlo za službeno potovanje, mu dnevnice ne pripadajo.

14. Upoštevaje zgoraj navedeno ostaja odprto vprašanje, ali je bil tožnik v obravnavanem obdobju upravičen do plačila regresa za prehrano. Ker tožnik tožbenega zahtevka v tej smeri ni postavil (vtoževal je plačilo dnevnic), pa se revizijsko sodišče upoštevaje načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP), ki velja tudi v delovnih sporih in med drugim pomeni, da lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in tožniku ne more prisoditi kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji v delu, v katerem je dovoljena, ugodilo in izpodbijano sodbo (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Glede stroškov postopka:

16. Glede stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Posledica spremenjenega pravdnega uspeha tožnika v razmerju do tožene stranke, ki sedaj znaša 38 % (od vtoževanih 85.174,31 EUR), je, da mora slednja po medsebojnem pobotanju tožniku povrniti 535,40 EUR njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Glede na približno polovičen uspeh tožene stranke v pritožbenem in revizijskem postopku pa je revizijsko sodišče upoštevaje določbo drugega ostavka 154. člena ZPP odločilo, da naj pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.