Jedro

Če tožnik vloži tožbo za izdajo plačilnega naloga, namesto izvršbe na podlagi verodostojne listine, mora izkazati pravni interes. Če tega ne stori, sodišče zavrže tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo mandatno tožbo z dne 5.8.1996. V utemeljitvi sklepa je navedlo, da tožeča stranka lahko vloži predlog za izdajo plačilnega naloga, če gre za denarno terjatev, ki je izkazana z verodostojno listino, vendar pa ne v primeru, če je mogoče vložiti izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine. Izjema velja samo za primer, če tožeča stranka izkaže pravni interes za to. Ker so v konkretnem primeru podani pogoji za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev mandatne tožbe, je po določilu petega odstavka 446. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 20/90 in RS, št. 55/92) zavrglo tožbo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Na pomislek tožeče stranke, češ da je mogoča izvršba na podlagi verodostojne listine samo med pravnimi osebami, je odgovorilo, da zadošča, da je pravna oseba na upniški strani. Dodalo je, da izvršba na podlagi verodostojne listine omogoča učinkovitejše pravno varstvo, zaradi česar je pravni interes za mandatno tožbo omejen na specifične situacije.

Proti temu sklepu je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Navaja, da je tožeča stranka utemeljeno predlagala izdajo plačilnega naloga po določilu 446. člena ZPP, ker je samo ona pravna oseba, izvršba na podlagi verodostojne listine pa je mogoča samo med osebami, ki opravljajo gospodarsko dejavnost. Dodaja, da ji niso znani taženčevi podatki o žiro računu, zaposlitvi in premoženju, da bi lahko predlagala izvršbo, in meni, da je bil njen predlog utemeljen. Navedene podatke je mogoče dobiti pri pristojnih uradih le na podlagi pravnomočne sodbe, te pa tožeča stranka še nima.

Po določilu 390. člena ZPP 1977, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Toženi stranki ni bila vročena, ker še ni litispendence.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo plačilnega naloga na podlagi dveh računov (št. 122-610/95 in 123-611/95). Računi so verodostojna listina tako po določilu drugega odstavka 446. člena ZPP 1977, kot po določilu drugega odstavka 21. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. list SFRJ, št. 20/78 do 27/90 in RS, št. 55/92). Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da bi tožeča stranka lahko predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine. Revizijske navedbe o tem, da je mogoč tak postopek le med osebami, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, so zmotne, ker je novela ZIP (Ur. list SFRJ, št. 27/90) razširila možnost izdaje sklepa o izvršbi na denarne terjatve vseh pravnih oseb, ne glede na to, če je dolžnik pravna ali fizična oseba, določilo sedaj veljavnega 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 18/94) pa še naprej širi možnosti izvršbe za izterjavo denarne terjatve na podlagi verodostojne listine.

V zvezi s spremembo ZIP v letu 1990 je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 27/90) dopolnil določilo 446. člena ZPP 1977 tako, da je omejil možnosti izdaje plačilnega naloga v primeru, ko se lahko predlaga izvršba na podlagi verodostojne listine. Izjemo je dopustil samo tedaj, če tožnik izkaže za verjetno, da obstaja pravni interes za izdajo plačilnega naloga. Če tožnik tega ne stori, sodišče zvrže tožbo. Ta določba torej opredeljuje eno od predpostavk za izdajo plačilnega naloga. Ob vložitvi predloga za izdajo plačilnega naloga morajo biti podane vse predpostavke, sicer sodišče ne izda plačilnega naloga; če ni verjetno izkazan pravni interes, pa sodišče tožbo zavrže (peti odstavek 446. člena ZPP 1977). Zato bi morala tožeča stranka v mandatni tožbi navesti pravni interes in ga verjetno izkazati. Ker tega ni storila, ni izpolnila pogojev za izdajo plačilnega naloga in sodišče na podlagi tako pomanjkljive tožbe ni moglo izdati plačilnega naloga, marveč je zavrglo tožbo po določilu petega odstavka 446. člena ZPP 1977. Naknadno navajanje okoliščin, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj pravni interes za izdajo plačilnega naloga, ne more spremeniti dejstva, da je bila mandatna tožba pomanjkljiva v trenutku, ko je sodišče o njej odločalo. Manjkajočih elementov mandatne tožbe ni mogoče nadoknaditi potem, ko je sodišče že odločilo. Gre za to, da mora tožeča stranka, ki želi izposlovati plačilni nalog, vložiti popolno mandatno tožbo, na podlagi katere je mogoče izdati plačilni nalog.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena v zvezi s 400. členom ZPP 1977 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker revizija ni bila utemeljena, je sodišče po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.