Jedro

Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR, ki ureja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, se domneva le najlažja oblika krivde, to je malomarnost. Dokazno breme glede obstoja krivde je res na povzročitelju škode, vendar to velja le za najnižjo stopnjo krivde, obstoj hujše oblike krivde pa mora dokazati oškodovanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka, ki se ukvarja z organizacijo prevozov tovora, in prva toženka sta sklenili pogodbo o prevozu blaga, s katero sta se dogovorili, da bo prva toženka iz I. v R. peljala tovor ruskemu naročniku. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala, ker tožena stranka pogodbe ni izpolnila, saj blaga ni pripeljala v namembni kraj. Sodišče je o zadevi že odločalo in glede prve toženke je zadeva že pravnomočno končana. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje glede drugega toženca tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in odločilo, da je ta tožeči stranki solidarno dolžan plačati 46.740,67 EUR. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zoper drugega toženca v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku revidenta, podrejeno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje. Navaja, da se na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) krivda domneva ter da mora oškodovalec dokazati, da ni ravnal krivdno. Sodišči nižjih stopenj sta dokazno breme prevalili na tožečo stranko. Drugi toženec je neodgovornost za nastalo škodo dokazoval le s svojo izpovedbo, medtem ko je tožeča stranka v dokaz predložila tudi javne listine. Drugi toženec bi moral dokazati, da ni ravnal z naklepom. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo drugemu tožencu vozilo ukradeno brez njegove krivde, protispisna, saj je v očitnem nasprotju z javnimi listinami, iz katerih izhaja, da postopek zaradi kraje vozila ne bo uveden, ker je očitno, da do kraje ni prišlo.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta tožeča stranka in prva toženka sklenili pogodbo o mednarodnem prevozu blaga, s katero sta se dogovorili, da bo prva toženka iz Italije v Moskvo peljala pohištvo ruskemu naročniku. Drugi toženec je bil voznik tovornjaka, ki je tovor peljal v R.. Tožeča stranka je toženi stranki izročila 4.000,00 DEM avansa pred odhodom na pot. Tovor ni nikoli prispel na cilj. Drugi toženec je 19. 6. 1997 vozilo s tovorom pripeljal v Moskvo, parkiral je na pločniku in vozilo nekaj časa pustil brez nadzora. Ko se je vrnil, vozila ni bilo več, kjer ga je pustil. Krajo vozila s tovorom je na policijski postaji prijavil 24. 6. 1997, čeprav je bilo vozilo ukradeno že 19. 6. 1997. Ruska policija ni sprožila kazenskega pregona zaradi kraje vozila, ker ni bilo dovolj podatkov, da je bilo vozilo ukradeno.

6. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava in prevalitvi dokaznega bremena na tožečo stranko ni utemeljen. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR, ki ureja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, se domneva le najlažja oblika krivde, to je malomarnost (tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 545/2001 z dne 16. 5. 2002 in II Ips 187/1996 z dne 17. 9. 1997). Dokazno breme glede obstoja krivde je res na povzročitelju škode, vendar to velja le za najnižjo stopnjo krivde, obstoj hujše oblike krivde pa mora dokazati oškodovanec. Ker je za pravico oškodovanca zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca na podlagi drugega odstavka 170. člena ZOR potrebno naklepno ravnanje delavca, bi morala naklep drugega toženca dokazati tožeča stranka. Ni dolžnost drugega toženca, da dokaže, da ni ravnal naklepno oziroma namenoma in ni pravilno stališče tožeče stranke, da se le na tak način lahko razbremeni svoje odgovornosti. Revizijske navedbe, da je tožeča stranka predložila bistveno več dokazov oziroma trdnejše dokaze glede odgovornosti oziroma oblike krivde drugega toženca, sodijo v sfero dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člen ZPP). Zaključek pritožbenega sodišča, da s tem, ko je drugi toženec vozilo pustil nezavarovano in kraje ni prijavil takoj po tem, ko mu je bilo odtujeno, ni ravnal naklepno glede povzročitve škode, je materialnopravno pravilen.

7. Tudi očitek glede protispisnosti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Tožeča stranka v reviziji navaja, da iz odredbe o zavrnitvi glede sprožitve kazenskega postopka policijske postaje Kotlovka v Moskvi z dne 27. 6. 1997 izhaja, da do kraje očitno ni prišlo. To ne drži, iz listine izhaja, da „preiskava nima zadostnih objektivnih podatkov za ugotovitev, da je bil državljanu P. E. ukradeno vozilo s tovorom in je prišla do zaključka, da se je državljan P. E. obrnil na Oddelek za notranje zadeve z izjavo o kraji iz nekakšnega osebnega prepričanja.“. Razlog protispisnosti je podan, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in ne kot pravi revident, da so ugotovitve sodišč v očitnem nasprotju z listinami. Sodišče na podlagi dokaznega postopka napravi dokazno oceno, na podlagi katere ugotovi dejansko stanje. Če so posamezni dokazi med seboj v nasprotju, sodišče presodi, katerim dokazom bo sledilo in katerim ne ter pri tem ne zagreši absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ugotovi drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz listin. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi drugega toženca, pritožbeno sodišče pa temu sledilo. Dokazna ocena sodi v sfero dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi toženčev predlog za povrnitev revizijskih stroškov.