Jedro

Register stanovanj iz 10. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91) je evidenca, katere podatke smejo pri svojem delu uporabljati le organi, ki so v 5. odst. 10. čl. SZ določno navedeni in še ti za zakonsko določno opredeljene naloge. Zato pa ti podatki za presojo razmerja med upravnikom večstanovanjske zgradbe in najemnikom posameznega stanovanja, niso pomembni.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku v sporu majhne vrednosti 16. 11. 2006 izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2000/04906 z dne 5. 4. 2002 razveljavi tudi v tč. 1 in 3 izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Sodišče je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 5.700,00 SIT s pripadki.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajala, da uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi. V pritožbi je navajala, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je o toženkinih zatrjevanjih o posesti in najemu stanovanja. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo dokazne ocene predloženih listin in verodostojnosti izpovedbe toženke. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb Stanovanjskega zakona, Obligacijskega zakonika in pravil pogodbenega prava, ki veljajo med strankama v sporu. V skladu s Stanovanjskim zakonom se vodi register, v katerem se zbirajo podatki o lastnikih in najemnikih in tožnica kot upravnica je dolžna upoštevati te podatke občinskega registra stanovanj. Toženka pa je v tem registru vpisana kot najemnica spornega stanovanja, na tem naslovu ima prijavljeno tudi stalno prebivališče, z lastnikom stanovanja N. d.o.o. je sklenila najemno pogodbo in po sklenitve le-te lastnik ni sklenil nobene nove najemne pogodbe z drugim najemnikom. Tožena stranka v zvezi s tem stanovanjem ravna nepošteno. Sodišče prve stopnje je nepravilno interpretiralo v spis vložene sodne odločbe o izgubi stanovanjske pravice toženke, saj so te v nasprotju z izpovedbo toženke, da je bila ves čas uporabnica tega stanovanja. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da neimetništvo stanovanjske pravice pomeni neobstoj najemnega razmerja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da medsebojno razmerja toženke kot najemnice in lastnika stanovanja na razmerje med tožnico kot upravnico in toženko ne vpliva. Pogodba o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše ne glede na to, ali jo je toženka podpisala ali ne, toženko zavezuje in ji zato tudi nalaga dolžnost plačila iztoževanega dolga, to je iztoževanih stroškov upravnice.

Tožena stranka je na pritožbene trditve odgovorila, da te niso utemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršen je predmeten, je po določbi čl. 458/I ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP, kot so bile sicer stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi izrecno poučene. Pritožbeno sodišče zato ni obravnavalo pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne “interpretacije” sodnih odločb zmotno ugotovilo, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice oz. da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni bila uporabnica (oz. posestnica) spornega stanovanja v obdobju, v zvezi s katerim je tožnica zoper njo iztoževala stroške upravljanja (torej za mesece od marca do avgusta 2000). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v obravnavanem obdobju ni bila uporabnica stanovanja oz. imetnica stanovanjske pravice, je dejanska ugotovitev. Zato pa njeno izpodbijanje pomeni izpodbijanje pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, torej uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sicer pa pritožnica v pritožbi materialnopravno zmotno poudarja pravno pomembnost njenih trditev v konkretnem postopku v zvezi s toženkinim vpisom v register iz čl. 10 Stanovanjskega zakona kot najemnice in pomen tega registra za tožnika ter na njegovo razmerje do toženke kot “v register vpisane” najemnice spornega stanovanja. Kot je to jasno zapisano v določbi V. odst. 10. čl. SZ, upoštevnega v konkretnem primeru, je register stanovanj evidenca, katere podatke smejo pri svojem delu uporabljati pristojni republiški in občinski upravni organi, uprava za družbene prihodke ter Stanovanjska zbornice Slovenije za izpolnjevanje nalog, ki jih imajo po SZ in predpisih, izdanih na njegovi podlagi. Torej je register stanovanj evidenca, ki je namenjena le v zakonu določno navedenim organom (med katerimi pa ni upravnikov večstanovanjskih hiš) in še tem le za zakonsko določno opredeljene naloge. Zato pa je sklicevanje pritožnice na pravno odločilnost podatkov tega registra za presojo njenega poslovanja v razmerju do najemnikov stanovanj in za presojo utemeljenosti samega tožničinega zahtevka v tem postopku, pravno zmotno. Pravno zmotno pa je tudi pritožničino zatrjevanje o pravni pomembnosti njenih trditev o toženkininem zatrjevanju v drugih postopkih o njeni “posestni oz. najemni pravici” na predmetnem stanovanju. Za presojo tožnikove terjatve kot terjatve upravnika v zvezi z uporabo stanovanja je glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v iztoževanem obdobju ni bila niti lastnica niti uporabnica tega stanovanja, pravno nepomembno, ali je imela toženka v tem času tudi morebitni status najemnika tega stanovanja. Pogodbo o upravljanju, v kateri so dogovorjena in določena upravičenja in dolžnosti upravnika tudi v zvezi s stroški, z upravnikom sklepajo le lastniki stanovanj (čl. 28/II SZ), zato se pogodbeni učinki te pogodbe lahko raztezajo le nanje. Najemno razmerje med lastnikom stanovanja in njegovim najemnikom pa je stvar njunega medsebojnega odnosa in zato na pogodbeno razmerje upravnika do lastnika stanovanja ne more vplivati. Glede na zgoraj predstavljene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o terjatvi tožnice in dejstvu, da toženka ni bila niti lastnica niti uporabnica predmetnega stanovanja v obdobju, v zvezi s katerim tožnica uveljavlja svojo terjatev, pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko je to tožničin zahtevek zoper toženko štelo kot neutemeljen. V zvezi z zgoraj navedenim pa se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker se sodišče v sodbi naj ne bi izreklo o toženkinih sklicevanjih o najemu stanovanja.

ZPP v določbi čl. 457 za sodbe, izdane v sporih majhne vrednosti, določa nižji standard obrazloženosti, kot se ta sicer zahteva za sodbe izdane v postopkih, ki niso spori majhne vrednosti. Po navedeni določbi mora namreč obrazložitev sodbe obsegati samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno. Zato pa so pritožbeni očitki o podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker bi naj sodišče ne navedlo razlogov oz. se opredelilo do toženkinega zatrjevanja posesti in najema stanovanja, ni dokazno ocenilo predloženih listin in spreminjajoče se izpovedbe toženke oz. se ni opredelilo do trditev tožnika o nepoštenem ravnanju toženke, neutemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti dopustnih pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).

O pritožbenih stroških nasprotne stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker ti niso bili priglašeni.