Jedro

Nestrinjanje z načinom vodenja postopka (odločitev, da se obravnava ne snema) ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika.

Osemdnevni rok za pripravo obrambe velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu.

Začetek teka postopka na podlagi vložene zasebne tožbe za določen segment historičnega dogodka, v okviru katerega je bilo sicer storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ne pomeni, da je državni tožilec suspendiran glede pregona celotne kriminalne količine.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega K.Š. s sodbo K 98/2006 z dne 12.6.2008 spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu za to dejanje izreklo kazen dve leti zapora, nato pa mu je na podlagi 48. člena KZ upoštevaje kazen dva meseca zapora, izrečeno za kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ s sodbo K 98/2003 z dne 9.12.2004 izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja in pripora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 23.458,78 EUR ter preostale stroške, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom ter plačati povprečnino v višini 2.500,00 EUR. Mladoletno oškodovanko A.A je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 924/2008 z dne 20.2.2009 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso.

2. Obsojenčev zagovornik odvetnik L.K. vlaga zoper zgoraj navedene sodbe zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju K 98/2006 z dne 12.6.2008 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 924/2008 z dne 20.2.2009 spremeni tako, da obtožbo glede kaznivega dejanja nasilništva zavrne, glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let pa, da naj sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe za to kaznivo dejanje oziroma podrejeno, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Zagovorniki iz Odvetniške družbe Č. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

4. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je neutemeljena in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Navaja, da je sodišče za izdelavo izvedenskega mnenja določilo strokovni zavod, ki na podlagi drugega odstavka 249. člena ZKP sam določa strokovnjake, ki naj mnenje izdelajo. Mag.B.Ž. je bila tudi zaprisežena na glavni obravnavi kot izvedenka. Izvedensko mnenje zato ni dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opreti, saj za izločitev izvedenskega mnenja ni nobene podlage, zahtevi pa tudi ne povesta, katere ustavno določene človekove pravice so bile kršene, da se sodna odločba na tako pridobljen dokaz ne bi smela opreti. Odločitev sodišča, da ne postavi izvedenca dermatologa, je razumno obrazložena. Sodišče tudi ni prekršilo privilegija iz 236. člena ZKP, saj izvedenke svojega dela brez intervjuja z oškodovanko sploh ne morejo opraviti, očitek, da so članice namesto tega opravile zaslišanje oškodovanke v smeri kaznivega dejanja, pa je v nasprotju s podatki spisa. Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da predsednik okrožnega sodišča ne bi smel odločati o zahtevi za izločitev predsednice senata, saj to ne sodi med opravljanje sodniške dolžnosti. V sodbi prvostopnega sodišča so navedeni razlogi glede vprašanja ali je bilo dejanje storjeno z namenom zadovoljevanja spolnega nagona, drugačni pogledi obrambe pa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno. V opisu kaznivega dejanja so vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 183. člena KZ, zato sodišče ni prekršilo materialnih določil kazenskega prava. Glede vprašanja ponovnega sojenja o že razsojeni stvari, tožilec meni, da ne gre za res iudicata, saj o obsojenčevem dejanju ni bilo pravnomočno odločeno niti z obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo, niti s sklepom o ustavitvi kazenskega postopka.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo v izjavo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki vztrajajo pri navedbah in predlogih iz zahtev. Svoj odgovor je poslal tudi obsojeni, ki ponavlja trditve svojih zagovornikov v zahtevah, da je bila komisija, ki je izdelala izvedensko mnenje, sestavljena v nasprotju s Pravilnikom o sestavi in poslovanju komisije za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, da so članice s svojim postopanjem izigrale privilegij mladoletne priče iz 236. člena ZKP, da je bil ta privilegij prekršen tudi s tem, ko je v spisu ostala zdravstvena dokumentacija mag.B.Š. ter da je bil prekršen drugi odstavek 331. člena ZKP, ker so bile v dvorani ob podajanju mnenja dr.T.P. prisotne tudi članice komisije. Navaja tudi, da ga predsednica senata pred odreditvijo pripora ni poznala, zato ga tudi ni mogla ocenjevati, saj so ga sopriporniki zaničevali, pljuvali, poniževali in z njim fizično obračunavali. Izvedenec P., ki ga je edini od izvedencev pregledal, pri njem ni našel pedofilskih nagnjenj.

B.1

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Ker sta v zadevi vloženi dve zahtevi za varstvo zakonitosti in ker se ugovori večinoma prekrivajo, ju bo Vrhovno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, obravnavalo enotno, pri čemer bo izrecno opozorilo na posebne ugovore posamezne zahteve, ki jih druga ne vsebuje. Zaradi boljše preglednosti pa bo ločeno presodilo utemeljenost ugovorov, ki se nanašajo na kaznivo dejanje nasilništva in tistih, ki zadevajo kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. B.2

Glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let

8. Zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Izvedensko mnenje komisije) nedovoljen dokaz, kar utemeljujeta z dejstvom, da je bila Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) sestavljena v nasprotju s Pravilnikom o poslovanju komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Pravilnik o poslovanju komisije), ter da je bila pri izdelavi izvedenskega mnenja prekršena določba 236. člena ZKP, saj so članice Komisije kljub prepovedi zasliševanja privilegirane mladoletne priče, obsojenčeve hčerke A.A., ki ni sposobna razumeti pomena privilegija, to spraševale o kaznivem dejanju.

9. Zahtevi zatrjujeta, da je kršen 23. člen Ustave, ker je izvedensko mnenje izdelala Komisija, ki je bila sestavljena nepravilno, to je v nasprotju s Pravilnikom o poslovanju komisije. V skladu s 4. točko navedenega pravilnika so lahko člani Komisije zgolj sodni izvedenci za določeno področje, ki so hkrati tudi fakultetni učitelji ali visokošolski sodelavci – redni profesor, izredni profesor, docent, asistent. Članica Komisije mag.B.Ž. ni bila visokošolski učitelj, prav tako pa ni bila sodni izvedenec, saj je pred izdelavo predmetnega izvedenskega mnenja izdelala zgolj eno samo mnenje v civilni odškodninski zadevi. Izvedenka prim.M.K. pa ni izpolnjevala pogoja, da mora biti član Komisije visokošolski učitelj. Tako sestavljena Komisija nasprotuje 4. točki Pravilnika o poslovanju komisije, obsojeni pa z naknadnimi spremembami komisije ni bil seznanjen, zato ni imel možnosti podajati pripomb.

10. Sodišče prve stopnje je dne 4.2.2004 odredilo izvedenstvo in ga zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predsednik komisije dr.J.B. je imenoval komisijo v sestavi prof.dr.C.K., prof.dr.M.Ž. ter A.Z. Sestava Komisije je bila nato dvakrat spremenjena, o čemer je bilo sodišče obveščeno z dopisoma z dne 8.3.2004 ter 24.3.2004, tako da je izvedensko mnenje sestavila komisija v sestavi prim.M.B., prof.dr.M.Ž. in B.Ž. Izvedensko mnenje je bilo dne 24.5.2004 vročeno obsojencu ter zagovornikoma L.K. in M.N., dne 25.5.2004 pa še zagovornici B.Č. Obsojeni in njegovi zagovorniki so imeli možnost podaje pripomb na sestavo Komisije in zahtevati izločitev izvedenk članic Komisije, zato nasprotna trditev v zahtevi ne drži. Obsojenčevo zahtevo za izločitev izvedenk je sodišče zavrnilo, o čemer ima sodba razloge na strani 38, saj je menilo, da ni podan nobeden od izločitvenih razlogov iz 251. člena ZKP, ravno tako pa tudi ne razlog, ki vsebinsko pomeni odklonitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča sestava komisije v nasprotju s 4. točko Pravilnika o poslovanju komisije ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj gre za interni akt Komisije, ki ni niti zakonski niti podzakonski predpis. Namen določb o sestavi komisije (da so člani lahko sodni izvedenci za določeno področje, ki so hkrati tudi visokošolski učitelji) je v tem, da se zagotovi strokovnost članov komisije in s tem tudi izvedenskega mnenja, ki ga izdelajo. Ugovori obeh zahtev, ki sicer zatrjujejo (absolutne) kršitve določb kazenskega postopka zato po vsebini predstavljajo le ugovore zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica zatrjevane nestrokovnosti oziroma nekompetentnosti izvedencev, ki so sestavljali komisijo. Sodišče prve stopnje ima o presoji strokovnosti tako izvedenk kot njihovega izvedenskega mnenja obširne razloge. Sodišče je obrazložilo zakaj sprejema mnenje Komisije in ne mnenja dr.T.P., ki je v nasprotju z mnenjem Komisije zaključil, da obstaja velika verjetnost, da obsojenec oškodovanke ni spolno zlorabil. Ker je izvedensko mnenje Komisije ocenjeno kot strokovno in sodišče sprejema zaključke, ki iz takega mnenja izhajajo, zahtevi ne moreta biti uspešni niti z ugovori, ki se nanašajo na pravilnost mnenja in na strokovnost izvedenk, ki so pri sestavi mnenja sodelovale, saj taki ugovori predstavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Enako pa velja tudi za ostale ugovore zahtev, ki se nanašajo na Izvedensko mnenje komisije, to je, da je izvedenka mag.B.Ž. kršila domnevo nedolžnosti, saj da je svoje mnenje oprla na izpovedbi varuške in matere, da je pregled pri članicah komisije trajal predolgo, da bi to lahko še bilo strokovno sprejemljivo ter da mag.Ž. ni izvedenka. Izvedenec je namreč oseba, ki ima strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, pa je to potrebno za ugotovitev kakšnega pomembnega dejstva (248. člen ZKP). Mag.Ž. je sodišču pojasnila svoje izkušnje pri delu s spolno zlorabljenimi mladoletniki, njeno usposobljenost pa je sodišče tudi ocenilo in njeno mnenje sprejelo kot strokovno. Pri tem niti ni pomembno, da je sodišče izvedenko zapriseglo šele na glavni obravnavi, potem ko je že podala svoje pisno mnenje. Prisega izvedenca je namreč v ZKP predvidena zgolj fakultativno (drugi odstavek 252. člena ZKP), zato bi bilo njeno mnenje dokaz, na katerega sodišče lahko opre svojo odločbo, četudi je ne bi zapriseglo.

12. Ne drži niti drugi ugovor, ki ga uveljavljata zahtevi glede nedovoljenosti izvedenskega mnenja Komisije, ker da so izvedenke z zasliševanjem mladoletne oškodovanke prekršile privilegij iz 236. člena ZKP. Zahteva odvetnika K. v zvezi s tem navaja, da je članica komisije M.B. na strani 6 izvedenskega mnenja zapisala: „Zanika v sodnem spisu navedena dejanja in je pri tem nestrpna. O očetu pove, da je v bolnici, o D. in E. noče govoriti.“ Nadalje zahteva poudarja, da je B.K. na glavni obravnavi izpovedala, da je oškodovanko vprašala, kje se tako igra, ali se je kdaj že igrala, v tistem pa je oškodovanka zanikala, nič se nisem igrala. Zahteva deloma povzema tudi mnenje dr.M.Ž., ki je zapisala: „Temam, ki ji niso všeč, se zna vztrajno in odločno izogibati, pogovoru o očku se izmika. Življenje pri teti opisuje spontano in z naklonjenostjo, z veseljem in brez napetosti omenja vse člane varuškine družine.“ Na strani 10 mnenja je izvedenka T. zapisala: „...vztrajno izogibanje (oziroma preskakovanje vsebine pogovora) temam, ki jih zaznava kot povezane z obravnavano možnostjo.“ Iz navedenega zahteva za varstvo zakonitosti izvaja kršitev 236. in 237. člena ZKP, saj naj bi bila preko izdelave izvedenskega mnenja in izpovedb članic Komisije na glavni obravnavi razkrita vsebina pogovora z mladoletno oškodovanko o kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje, ki je presojalo zahtevo za izločitev izvedenskega mnenja Komisije z dne 14.6.2004 je ugotovilo, da ta ni utemeljena (sklep na list št. 1626 in 1627). Ocenilo je, da pri izvedenskem mnenju ni šlo za izpovedbo mladoletne osebe, ki bi nasprotovala 236. členu ZKP, ampak je šlo za psihiatrično eksploracijo otroka v skladu z doktrino otroške psihiatrije. Ugotovilo je, da sta izvedenki B.K. in T. pogovor z mladoletno oškodovanko opravili v smeri doživetega, ki je povezano s travmo, in sicer v obliki spontane izpovedi otroka ob hkratnem opazovanju vedenja, ki ga stroka povezuje z možno travmatizacijo, ter brez sugestivnih vprašanj (izvedenka Ž. razgovora z mladoletno oškodovanko sploh ni opravila). Zaradi očitkov o kršitvi 236. člena ZKP je sodišče izvedenki tudi izrecno zaslišalo na glavni obravnavi, pri čemer je izvedenka B.K. povedala, da pri pogovoru z otrokom teži k spontani izpovedi oziroma vedenju, ki ga stroka povezuje z možno travmatizacijo, pri čemer se zaveda neustreznosti sugestivnih vprašanj in jih zato ne postavlja. Uporablja predvsem spontano igro z diagnostičnim materialom, kot so anatomske lutke, dojenček, rekviziti za nego, pri tem pa se je pokazalo, da je deklica zainteresirana za intimne dele tako lutk kot dojenčka, zato jo je vprašala, kje se tako igra, ali se je že kdaj igrala. Tudi izvedenka T. je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da o kaznivem dejanju, ki je predmet obtožbe, z mladoletno oškodovanko sploh ni govorila in sicer zato, ker se zaveda, da bi to nasprotovalo določilom ZKP, tudi sicer pa s stališča otroške psihologije ne bi bilo smiselno in za izpolnitev naloge, zadane s strani sodišča to sploh ni bilo potrebno. Izvedenka je zanikala, da bi oškodovanki postavljala neustrezna vprašanja, ter je trditev obrambe, da izvaja nedovoljeno zasliševanje, označila kot podtikanje.

13. Vrhovno sodišče glede na navedeno sprejema oceno sodišč prve in druge stopnje, da izvedenke pri opravljanju pregleda mladoletne oškodovanke te niso zasliševale o očitanem kaznivem dejanju, pač pa so svoje mnenje (da je imela oškodovanka spolno izkušnjo oziroma da je bila vključena v aktivnosti spolne narave) oprle na diagnostične postopke, opravljene v skladu s pravili stroke. Izvedensko mnenje komisije zato ni nedovoljen dokaz in zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

14. Očitno neutemeljena je tudi trditev zahteve, da gre za nedovoljen dokaz, ker naj bi izvedenka oškodovanko izzvala, da ji je pokazala spolovilo, v čemer vidi kršitev 236. člena ZKP, podana pa naj bi bila tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj iz sodbe izhaja, da se je oškodovanka pri pregledu pri izvedenki sama slekla, ne da bi jo kdo spodbujal, iz mnenja pa je razvidno, da jo je izvedenka o izgledu njenega spolovila spraševala. Izvedenka B.K. je pojasnila, da je do tega, da ji je oškodovanka pokazala spolovilo (list. št. 1818), prišlo tako, da je deklica anatomske lutke, na katerih so tudi genitalije, sprva ignorirala, nato pa jih je natančno pregledala. Na vprašanje, če je že kdaj videla kožušček, je povedala, da tega ni videla še nikoli, na vprašanje izvedenke, če ima ona kožušček, pa se je v trenutku slekla in se pokazala nago, da bi ji dokazala, da ona kožuščka nima. Glede na to je jasno, da izvedenka oškodovanke sploh ni spraševala o kaznivem dejanju, pač pa je do zaključka, ki ga vsebuje izvedensko mnenje in ki ga nato povzema tudi sodba, prišla na podlagi diagnostičnih postopkov. Tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je izvedensko mnenje v sodbi povzeto (sicer ne dobesedno) vsebinsko povsem korektno.

15. Ravno tako ni podana kršitev določb iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti vidi v tem, da se v spisu nahaja listina, ki vsebuje zapis ugotovitev mag.B.Š. (list. št. 316), ki je oškodovanko pregledal. Po mnenju obrambe je Š. kršil določbe 236. in 237. člena ZKP, s tem ko je obsojenčevo hčerko, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, izpraševal o očitanem kaznivem dejanju. Vrhovno sodišče je že presodilo (zadeva I Ips 252/2008 z dne 2.7.2009), da kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, če se sodba na dokaz, ki je sicer nedovoljen, ne opira. V konkretnem primeru se sodba ne opira na naveden dokaz v delu, za katerega zahteva zatrjuje, da vsebuje informacije o izpovedbi privilegirane priče. Sodba sodišča prve stopnje sicer na strani 13 in 14 res govori o mnenju mag.Š., vendar pa ne neposredno pač pa tako, da citira mnenje dr.P., v katerem ta omenja določen del mnenja mag.Š. Ker mnenja izvedenca P. ni sprejelo, na njegovi podlagi tudi ni ugotovilo nobenega dejstva, niti ne v delu, kjer ta povzema Š. mnenje, zato se sodba na mnenje izvedenca P. (in posledično niti na v njegovem mnenju citiran del mnenja Š.) v ničemer ne opira. Omenjena listina je v sodbi omenjena še na strani 17, pri čemer sodišče v tem delu sodbe iz nje črpa zgolj spoznanje o tem, ali in zakaj je razumljivo, da je mladoletna oškodovanka o spolni zlorabi najprej zaupala varuški in ne svoji mami. V tem delu se sodba sicer naslanja na ugotovitve iz zdravstvene dokumentacije mag.B.Š., pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje iz te listine ne črpa informacij, ki bi jih mag.Š. pridobil od mladoletne oškodovanke, zato ne more v nobenem primeru iti za kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Presojo verodostojnosti priče K. torej sodišče opre tudi na mnenje mag.Š., pri čemer pa je tisto, kar iz te listine ugotavlja, zgolj to, da je mladoletna oškodovanka tej priči bolj zaupala kot materi. Glede na navedeno je očitno, da sodišče prve stopnje ni iz navedene listine črpalo nobene informacije, do katere bi mag.Š. prišel z zasliševanjem oškodovanke glede obsojencu očitanega dejanja, zato ni mogoče trditi, da se sodba opira na nedovoljen dokaz, saj navedena listina v obsegu, v katerem se sodba nanjo opira, zagotovo ne predstavlja takšnega dokaza.

16. Zahtevi za varstvo zakonitosti navajata, da predsednik Okrožnega sodišča na Ptuju ne bi smel odločati o zahtevi za izločitev predsednice senata in članov senata, ker odločanje o tem vprašanju v kazenskem postopku predstavlja sojenje v kazenskem postopku, sam pa je že pred tem opravljal preiskavo. Zahteva odvetnika K. navaja, da prvostopenjska sodba K 98/2003 z dne 9.12.2004 in drugostopenjska sodba I Kp 329/2005 z dne 12.6.2006 nimata odločitve in razlogov o zahtevanih izločitvah. Predsednica senata in člana senata bi se morala tudi sama izločiti iz sojenja, saj so bili seznanjeni z vsebino izvedenskega mnenja Komisije, ki predstavlja nezakonito pridobljen dokaz zaradi zasliševanja mladoletne oškodovanke, ki je privilegirana priča. Poleg tega je sodnik preiskavo vodil neobjektivno, ko ni ugodil dokaznemu predlogu obrambe za postavitev izvedenca ginekološke stroke, pač pa je izvedbo tega dokaza odredil šele potem, ko je to predlagala obtožba, s čimer je favoriziral eno od strank v postopku.

17. V 39. členu ZKP so določeni izključitveni in odklonitveni razlogi, ki kolikor so podani, preprečujejo, da bi sodnik (ali sodnik porotnik) v konkretni zadevi opravljal sodno funkcijo. Namen določb o prepovedi opravljanja sodne funkcije je namreč v tem, da se prepreči, da bi v zadevi odločal sodnik, ki ni nepristranski. Nepristranskost sodnika je lahko prizadeta zaradi njegovega odnosa s strankami (zakonska zveza, krvno sorodstvo, skrbništvo, rejništvo, posvojitev) ali pa zato, ker je v zadevi že opravljal določena procesna dejanja (na primer opravljanje preiskovalnih dejanj) ali sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pravnim sredstvom. Poseben izključitveni razlog je seznanitev z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov (4.a točka 39. člena ZKP), odklonitveni razlogi pa so podani v primeru obstoja drugih okoliščin, ki zbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Navedeno se nanaša na sodnika, ki v zadevi odloča o glavni stvari, ne pa tudi na sodnika, ki opravlja druga procesna dejanja (kamor spada tudi odločanje o zahtevi za izločitev sodnika). Ni sicer izključeno, da bi v določenih okoliščinah obstajali tudi razlogi za izločitev predsednika sodišča v postopku odločanja o zahtevi za izločitev sodečega sodnika, vendar mora stranka, ki tako zahtevo vloži, razloge za izločitev določno utemeljiti ter izkazati, da obstojijo razlogi, zaradi katerih je predsednik sodišča suspekten za odločanje o zahtevi za izločitev predsednika senata. Nikakor pa takega razloga ne predstavlja že samo dejstvo, da je določen sodnik v zadevi opravljal preiskavo, čeprav v takem primeru obstoji ovira, da bi v zadevi tudi sodil (4. točka 39. člena ZKP). Iz besedila zakona take prepovedi ni mogoče razbrati, morebitne izredne okoliščine na strani konkretnega sodnika, ki bi pomenile oviro za nepristransko odločanje pa je, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, potrebno posebej navesti in obrazložiti.

18. Postopkovni zakon kot absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v tem pogledu opredeljuje položaja, ko je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik, ki je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja (1. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in ko je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Položaj, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, v nobenem primeru ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve določb postopka. Ker so relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevne samo, kolikor je izkazan njihov vpliv na zakonitost (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navesti in utemeljiti, kako se vpliv kaže, tega pa zahtevi za varstvo zakonitosti ne ponujata. Vpliv na zakonitost sodne odločbe bi lahko bil podan zgolj v primeru, ko bi bilo izkazano, da je bila odločitev sodnika o izločitvi predsednice senata in članov senata napačna (pri čemer Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da z odločanjem sodnika Ž. sploh niso bila prekršena določila kazenskega postopka). Vendar pa zahteva niti ne zatrjuje, da je bila odločitev o izločitvi predsednice senata napačna, ker je odločal sodnik, ki bi moral biti izločen. Zahteva sicer navaja, da bi se morala predsednica in člani senata sami izločiti, ker so se seznanili z zatrjevano nezakonitim dokazom, to je z izvedenskim mnenjem Komisije. Razloge o tem, da izvedensko mnenje Komisije ni nezakonit dokaz, je Vrhovno sodišče že podalo v predhodni obrazložitvi te sodbe. Ker zahtevi napačne odločitve predsednika sodišča o zahtevani izločitvi predsednice in članov senata (kot posledica dejstva, da naj bi o izločitvi odločal sodnik, ki ni bil nepristranski) niti ne zatrjujeta, o obstoju izločitvenega razloga za predsednika sodišča ni mogoče govoriti in s tem tudi ne o procesni kršitvi, ki bi bila relevantna ob odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

19. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da je predsednica senata ves čas postopka ravnala pristransko. Drži, da na več mestih obsojencu ni dovolila postavljati vprašanj, med postopkom pa ga je začasno tudi odstranila iz sodne dvorane, vendar je svoje odločitve tudi prepričljivo argumentirala. Glede zavrnitve zahteve obrambe po zvočnem snemanju obravnav pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP zvočno snemanje odredi predsednik senata po svoji presoji, če meni da je to potrebno ali koristno za postopek. Nestrinjanje z načinom vodenja postopka (odločitev, da se obravnava ne snema) ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika.

20. Trditev zahteve, da je sodišče po pridobitvi izvedenskega mnenja dr.P. ravnalo pristransko, ko je brez predloga državnega tožilca angažiralo nove izvedence, ni utemeljena. Zahteva navaja, da sodišče ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu ter načela in dubio pro reo ter pravice do sodnega varstva pred nepristranskim sodiščem iz 23. člena Ustave RS. V skladu z načelom materialne resnice (17. člen ZKP) in načelom oficialnosti sodišče izvaja tudi dokaze, ki jih ni predlagala nobena izmed strank. ZKP v členih 257 in 258 določa, kdaj je potrebno dokazovanje ponoviti z istimi ali drugimi izvedenci. Sodišče je v trenutku, ko je odredilo, da Komisija izdela novo izvedensko mnenje, razpolagalo s pričevanjem M.Z. in O.K., ki sta obe izpovedali o spremenjenem vedenju mladoletne oškodovanke, o njeni masturbaciji in o tem, kaj jima je v zvezi z očitanim dejanjem povedala. M.Z. je sicer sprva dejanje zaznala zgolj posredno in sicer tako, da jo je na spremembo v A. vedenju opozorila K., nato pa je masturbacijo in druge spremembe v vedenju oškodovanke zaznala tudi sama, pa tudi A. ji je povedala, da se z očetom prijemata za spolovilo, tuširata in da je njej to lepo. Sodišče je imelo na voljo tudi mnenje ginekologa dr.D., ki je ugotovil rdečino v predelu vagine ter razširjen vhod v vagino, iz česar je sklepal, da je bilo oškodovanki v vagino nekaj potiskano, ter zaključil, da je spolna zloraba možna. Njegovo mnenje je bilo v nasprotju z mnenjem ginekologinje A.F., iz katerega izhaja, da ima deklica prirojeno obliko himna, ki slabo zapira vhod v vagino, tako da ginekoloških sledi, ki bi kazali na spolno zlorabo, ni mogla najti. Iz mnenja F. tako ni bilo mogoče niti potrditi niti izključiti spolne zlorabe, pri čemer je F. navedla, da 80% spolno zlorabljenih otrok na spolovilu nima nobenih poškodb ali drugih specifičnih znakov spolne zlorabe. Sodišče pa je razpolagalo tudi z izpovedbo sinov O.K. D. je izpovedal, da ga je A. ob tem, ko sta gledala TV, prijela za spolovilo, z drugo roko pa mu je poskušala dvigniti majico, E. pa je izpovedal zgolj o tem, kar je izvedel od svoje mame in brata. Sodišče je torej razpolagalo z obremenilnimi dokazi (izpovedbe prič) ter razbremenilnim mnenjem izvedenca P., zato je ravnalo pravilno, ko je za razjasnitev dejanskega stanja odredilo izdelavo novega izvedenskega mnenja in ni mogoče trditi, da je s tem prevzelo vlogo tožilca. Nikakor zato sodišču zaradi izvajanja dokazov po uradni dolžnosti ni mogoče očitati pristranskosti in kršitve 23. člena Ustave.

21. Zahtevi tudi navajata, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navodila sodišča druge stopnje, da bo v ponovljenem postopku potrebno zaslišati izvedenca dermatologa glede vnetja otrokovega spolovila. Po navedbah zahteve naj bi dejansko stanje zato ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa je bila tudi obdolženčeva pravica do obrambe, saj bi izvedenec lahko potrdil njegov zagovor. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba ni postavila dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca dermatologa, zato o kršitvi pravice do obrambe ni mogoče govoriti. Kar pa zadeva trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil višjega sodišča, je treba pojasniti, da to v razveljavitveni sodbi ni dalo izrecnih navodil, naj se v ponovljenem postopku angažira tudi izvedenca dermatologa, pač pa je na strani 9 sodišču prve stopnje le ponudilo v razmislek, ali bi bilo v smeri razčiščevanja dejanskega stanja v zvezi z oškodovankinimi težavami s kožo koristno postaviti tudi izvedenca dermatologa, zato niti zatrjevana kršitev iz tretjega odstavka 397. člena ZKP ni podana. Sodišče prve stopnje je v novi sodbi pojasnilo zakaj takemu priporočilu drugostopenjskega sodišča ni sledilo. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o kakršnikoli kršitvi določb kazenskega postopka, pač pa bi neizvedba dokaza z izvedencem dermatologom lahko pomenila le očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar tak ugovor v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni upošteven.

22. Neutemeljen je ugovor zahteve odvetnika K., da je bila prekršena pravica obsojenca do obrambe, ker ni bil spoštovan osemdnevni rok za pripravo obrambe, saj je zagovornik prejel vabilo na obravnavo šele 24.5.2004 in čeprav je dne 27.5.2004 vložil zahtevo za preložitev obravnave jo je sodišče vseeno opravilo dne 31.5.2004. Osemdnevni rok za pripravo velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 153/2007 z dne 6.9.2007 zavzelo stališče, da po svoji pravno formalni naravi oziroma procesni strukturi predstavlja glavno obravnavo eden ali več narokov, na katerih se zberejo stranke in drugi procesni udeleženci pred sodiščem zaradi izvedbe procesnih dejanj. Gre torej za sestavljeno procesno dejanje, ki tvori funkcionalno celoto. Temeljno izhodišče Zakona o kazenskem postopku glede teka oziroma časovne izvedbe glavne obravnave je izraženo v načelu koncentracije in ekonomičnosti postopka, po katerih je treba glavno obravnavo začeti in končati praviloma na enem naroku. Izrecno je to izraženo v skrajšanem postopku v določbi prvega odstavka 443. člena, ki zahteva, da se začeta glavna obravnava dokonča, če je mogoče, brez prekinitve. Ker vedno to ni mogoče zaradi različnih ovir oziroma drugih razlogov, zakon predvideva preložitve in prekinitve glavne obravnave (členi 310 do 313). Zato tudi ni mogoče trditi, da je bila prekršena pravica obsojenca do obrambe, ker je med vabilom na glavno obravnavo in narokom poteklo zgolj sedem dni. Na naroku dne 31.5.2004 se je namreč izvedensko mnenje komisije zgolj prebralo, ni pa se ga vsebinsko obravnavalo, ravno tako pa na tem naroku izvedenke niso bile zaslišane. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da gre pri predlogu za preložitev glavne obravnave za poskus zavlačevanja, obenem pa je pojasnilo, da ima obramba za pripravo pripomb na izvedensko mnenje dovolj časa, saj izvedenke ne bodo zaslišane še nekaj časa. Tudi sicer bi lahko zahteva to kršitev uveljavljala zgolj v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva, ker je bila sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, razveljavljena in so se dokazi v ponovljenem postopku ponovno izvajali. Zahteva pa navedeno kršitev uveljavlja ravno v zvezi s slednjim dejanjem, saj je obramba preložitev obravnave zahtevala zaradi zatrjevanega prekratkega roka za preučitev izvedenskega mnenja Komisije, ki pa se nanaša na kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravice obsojenca do obrambe ni podana.

23. Zahtevi nadalje navajata, da je predsednica senata obsojencu mnogokrat prepovedala postavljanje vprašanj bodisi pričam bodisi članicam komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Predsednica senata je sicer res prepovedala obsojencu postaviti vprašanje ginekologu D., kakšne oblike himna pozna, in sicer zato, ker je bil D. zaslišan kot priča in ne kot izvedenec, saj je svoje mnenje podal še pred začetkom kazenskega postopka, v postopku pa je bila kot izvedenka angažirana A.F. Kot že pojasnjeno, je ta ugotovila, da pri oškodovanki ni prišlo do poškodbe himna, pač pa je povečana odprtost vaginalnega vhoda posledica posebne oblike himna. Sodišče je njenemu mnenju sledilo, zato je štelo za dokazano tisto, kar je obsojeni s svojim vprašanjem želel dokazati, to je, da himen oškodovanke ni bil poškodovan, zato obsojeni ni bil v ničemer prikrajšan v svoji pravici do obrambe, ker ni mogel postaviti tega vprašanja. Pravilna je tudi odločitev predsednice senata, da obsojenemu prepove postaviti O.K. vprašanje, kdaj je bil njen sin na pici pri M.Z., saj je utemeljeno ocenilo, da vprašanje ni v zvezi z zadevo in je namenjeno zavlačevanju postopka. Obramba je želela dokazati, da je imela M.Z. razmerje z D.K., s čimer je imela motiv za to, da je obsojenca krivo ovadila. Ker je sodišče ocenilo, da postavljanje vprašanj ni v zvezi z zadevo (drugi odstavek 334. člena ZKP), je ravnalo pravilno, ko vprašanja ni dovolilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 1708) izhaja, da je sodišče obsojenca odstranilo iz sodne dvorane, ker je kljub predhodno izrečenemu opominu in ustno izrečenim opozorilom predsednice senata izvedenki segal v besedo in ni upošteval opozoril, v čimer ni mogoče najti nobene nezakonitosti, pač pa postopanje, ki ga ZKP zaradi vzdrževanja reda na obravnavi izrecno predvideva (prvi odstavek 302. člena ZKP). Glede ostalih domnevnih kršitev, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko obsojencu ni dovolilo postavljati vprašanj izvedencem ali pričam, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedbe zahtev v zvezi s tem niso dovolj konkretizirane, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve zatrjevati, jih tudi obrazložiti ter navesti, kdaj v postopku je bila zatrjevana procesna kršitev storjena in v čem je kršitev, saj to izredno pravno sredstvo ne obsega preizkusa po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ker zahtevi obsojenčevih zagovornikov v tem pogledu nista zadostili trditvenemu bremenu, ju glede teh ugovorov ni bilo mogoče preizkusiti. Enako velja tudi glede očitka, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge obrambe.

24. Neutemeljen je očitek sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, s katerim dokazom naj bi bilo dokazano, da je obsojeni oškodovanko pripravil do tega, da ga je otipavala po njegovem spolnem udu. Sodišče druge stopnje je ta očitek zavrnilo na straneh 9 in 10, kjer je navedlo, da je obsojencu dokazano, da je svojo triletno hčerko otipaval in drgnil po spolovilu, ter da jo je pripravil do tega, da je tudi ona njega otipavala po spolnemu udu. Ocenilo je, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu podrobna in da so neutemeljene pritožbene navedbe o neobrazloženosti sodbe ter s tem uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kolikor pa se zahteva ne strinja z dokazno oceno sodb sodišča prve in druge stopnje, pa uveljavlja nedopusten razlog, s katerim poskuša poseči v ugotovljeno dejansko stanje.

25. Zahtevi za varstvo zakonitosti nimata prav, ko navajata, da je podana kršitev določb postopka, ker so bili na glavni obravnavi dne 15.2.2008 v razpravni dvorani istočasno prisotni izvedenci dr.T.P., dr.M.Ž. ter M.B., pri čemer je bil dr.P. zaslišan prvi, ostali dve izvedenki pa sta imeli možnost prilagoditi svojo izpovedbo temu, kar sta slišali, zaradi česar je podana kršitev prvega odstavka 331. člena v zvezi s prvim odstavkom 221. člena ZKP. Sodišče je izvedence najprej zaslišalo in sicer je na naroku dne 4.10.2007, ob zasliševanju dr.P. je ostale izvedenke napotilo iz sodne dvorane. V nadaljevanju postopka pa je sodišče prve stopnje sledilo navodilom drugostopenjskega sodišča, saj je to ob delni razveljavitvi sodbe zahtevalo, naj se izvedenca psihologa sooči z izvedenkama psihiatrinjama, tako da so bili istočasno v sodni dvorani prisotni dr.P. ter dr.Ž. in B., ki sta bili obe članici strokovnega tima, ki je izdelal izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je s predočanjem stališč (soočenje v smislu 229. člena ZKP za izvedence sicer ni primerno, saj je namen soočenja prič v presoji njihove verodostojnosti, pri izvedencih pa gre za soočanje strokovnih argumentov) skušalo odpraviti razlike v izvedenskih mnenjih, zato ni mogoče trditi, da je bil na ta način kršen ZKP.

26. Ne drži trditev zahtev, da se sodba opira na neizveden dokaz, to je na knjigo Matias Wais, Ingrid Galle: V labirintu spolnih zlorab. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je sodišče na glavni obravnavi odlomek iz te knjige, na katerega se sklicuje, ga izvedencu P. tudi predočilo in da je ta delo označil za bolj poljudno, vendar kvalitetno. Dokaz, na katerega se sklicuje sodba sodišča prve stopnje, je bil na ta način torej izveden, nasprotna trditev zahteve pa nasprotuje podatkom spisa.

27. Podana ni niti zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče zagrešilo, ko je sledilo širši opredelitvi spolne zlorabe, kot jo pozna veljavna določba 183. člena KZ. V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, zato navedena kršitev ni podana. Tudi z odločitvijo o kazenski sankciji sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu, saj kot oteževalno okoliščino ni upoštevalo mladoletnosti oškodovanke, kot to nepravilno zatrjuje zahteva, pač pa njeno starost, to je, da je bila v času dejanja stara šele tri leta, zato ne drži, da je sodišče kot oteževalno okoliščino upoštevalo okoliščino, ki je hkrati tudi zakonski znak tega kaznivega dejanja.

28. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sicer drži trditev zagovornika L.K., da o njegovem predlogu za prenos krajevne pristojnosti z dne 14.7.2003 ni bilo odločeno. Predsednik Višjega sodišča v Mariboru je, ko je istočasno odločal o predlogu za izločitev predsednice senata in predsednika Okrožnega sodišča na Ptuju navedel, da ni odločil o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, ker je bila zahteva za izločitev zavrnjena, o predlogu za prenos krajevne pristojnosti pa odloča senat. Navedel je še, da kolikor bodo zagovorniki vztrajali pri prenosu krajevne pristojnosti, bo o tem odločeno kasneje. Odločitev o zahtevi za prenos krajevne pristojnosti kljub temu pojasnilu predsednika sodišča ni bila nikoli sprejeta. Navedeno predstavlja kršitev določb postopka, vendar ta ni absolutne narave, zahteva pa niti ne ponuja razlogov, kako naj bi taka pomanjkljivost vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni podana kršitev, ki bi bila upoštevna pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

29. Ostale navedbe zahtev za varstvo zakonitosti so bodisi nezadostno obrazložene bodisi se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in očitno niso take, da bi lahko zahteva za varstvo zakonitosti na njihovi podlagi uspela.

B.3

Glede kaznivega dejanja nasilništva

30. Zahtevi zatrjujeta, da je bil prekršen 31. člen Ustave ter prvi odstavek 10. člena ZKP, saj je sodišče prekršilo določbo o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Drži sicer trditev, da je M.Z. kot zasebna tožilka dne 29.4.2002 in dne 9.5.2002 zoper obsojenca na Okrajno sodišče v Ormožu vložila dve zasebni tožbi zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, od katerih se prva nanaša na dogodek z dne 19.4.2002 in nima z obravnavano zadevo nobene povezave, druga pa na isti historični dogodek, kot ga zajema izpodbijana sodba, to je na dogajanje dne 8.5.2002, glede katerega sta sodišči prve in druge stopnje razsodili, da je obsojeni s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ ter ga spoznali za krivega tega kaznivega dejanja. Zasebna tožilka je dne 17.9.2002 obe zasebni tožbi proti obsojencu umaknila, zato ju je sodišče na podlagi 437. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo.

31. Obe zasebni tožbi sta bili pred zavrženjem že vročeni obsojencu, saj je sodišče že opravilo preizkus zasebne tožbe po prvem odstavku 435. člena ZKP, in tako že opravilo procesna dejanja, s katerimi se je kazenski postopek že začel. Vendar ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z obsodbo za kaznivo dejanje nasilništva prekršilo določbo o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Iz opisa kaznivih dejanj namreč izhaja, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja, ki sicer izhaja iz istega historičnega dogodka, glede katerega je Okrajno sodišče v Ormožu predhodno že zavrglo zasebno tožbo, vendar pa gre za drugo (in ne zgolj drugačno) kaznivo dejanje. Zasebna tožba se je nanašala na kaznivo dejanje razžalitve, ki spada med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, kaznivo dejanje nasilništva pa spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir. Tudi sicer iz opisa dejanj izhaja, da je kriminalna količina, opisana pri kaznivem dejanju nasilništva, neprimerno večja od kriminalne količine, ki izhaja iz kaznivega dejanja razžalitve. Iz zasebne tožbe je razvidno, da se je očitek obsojencu nanašal na to, da je zasebni tožilki grozil, da jo bo ubil in ko je v strahu hotela poklicati policijo, ji je telefon hotel iztrgati s fizično silo in to s tako močjo, da je utrpela bolečine in modrice po levi roki med ramo in komolcem. Opis dejanja torej vsebuje zgolj očitek žalitev in grdega ravnanja, ne pa tudi, da je bilo s tem ravnanjem v javnosti ali v družini povzročena ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, kar vsebuje opis kaznivega dejanja iz sodbe K 98/2003. Obsojencu se namreč očita, da je s svojim ravnanjem vznemiril tudi bližnje sosede, saj je L.P. videl, da se M.Z. preriva v stanovanju s Š., zaradi česar je odšel v svoje stanovanje in poklical policijo, pred tem pa je materi A.P. povedal, da Z. kliče na pomoč, oba pa sta bila tudi vznemirjena takrat, ko sta pred stanovanjskim blokom videla Z., ki je čepela na tleh in se držala za roko.

32. Pravila o prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari ni mogoče razlagati tako, da bi začetek teka postopka na podlagi vložene zasebne tožbe za določen segment historičnega dogodka, v okviru katerega je bilo sicer storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, pomenil, da je državni tožilec suspendiran glede pregona celotne kriminalne količine. Pregon kaznivih dejanj je namreč v javnem interesu, zato vložitev zasebne tožbe, ki se deloma prekriva (ne konzumira pa celotne kriminalne količine) z drugim kaznivim dejanjem, ne predstavlja situacije iz 31. člena Ustave. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da sodišče z obsodbo za kaznivo dejanje nasilništva ni prekršilo načela ne bis in idem, saj je obsojenca spoznalo za krivega povsem drugega kaznivega dejanja, kot je bilo dejanje, za katero je bila vložena zasebna tožba.

33. Tudi ostali ugovori zahtev glede tega kaznivega dejanja niso utemeljeni. Očitno neutemeljen je ugovor, da je rok za vložitev obtožnega akta za kaznivo dejanje nasilništva potekel, saj je to kaznivo dejanje pregonljivo po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko državni tožilec obtožni akt zanj vloži ves čas do zastaranja kazenskega pregona. Iz opisa kaznivega dejanja sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, zato zahteva ne more uspeti z navedbami, ki merijo na to, da je bil z odločitvijo o obsodbi prekršen kazenski zakon. Res je sicer, da izrek vsebuje očitek, da obsojenec storil kaznivo dejanje nasilništva dne 9.5.2002, medtem ko iz obrazložitve in dokaznega gradiva očitno izhaja, da se obsodba nanaša na dogajanje dne 8.5.2002, vendar gre pri tem za očitno pisno pomoto, ki jo na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti s posebnim sklepom popravi predsednik senata (prvi odstavek 365. člena ZKP) in ki na zakonitost izpodbijane sodbe očitno nima nikakršnega vpliva.

C.

34. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

35. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse.

36. Zagovorniki v obeh zahtevah predlagajo, da se v skladu s četrtim odstavkom 423. člena ZKP izvršitev pravnomočne sodbe odloži, vendar Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve predlogu ni ugodilo.