Jedro

Sodišča so v presoji, katere dokaze bodo izvedla in kako jih bodo ocenila, prosta (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Presoja ustreznosti in sprejemljivosti dveh različnih izvedenskih mnenj ni nobena izjema. To pomeni, da lahko sodišče posamezno izvedensko mnenje deloma ali v celoti sprejme ali pa ga zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti ali dvomov, ki jih z novim zaslišanjem ni mogoče odpraviti, delno ali v celoti zavrne. Presojo, ki mora temeljiti na pravilih logičnega mišljenja in povprečni življenjski izkušnji, je sodišče, enako kot pri zavrnitvi dokaznega predloga dolžno ustrezno obrazložiti in to je na načelni ravni praktično vse, kar mora v tej zvezi storiti.

Po uveljavitvi Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 63/94) je kaznivo dejanje nasilništva v njegovi temeljni obliki, v primerjavi z nekdanjim kaznivim dejanjem nasilniškega obnašanja iz prvega odstavka 222. člena Kazenskega zakona (Ur.l. SRS, št. 12/77 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) storjeno z izvršitvenim ravnanjem, ki že samo po sebi pomeni kaznivo dejanje (razen seveda delanja nasilja), vendar je bilo izvršeno na način ali v okoliščinah, ki povzročajo zgražanje ali prestrašenost v javnosti (prim.

Kazenski zakonik Republike Slovenije z uvodnimi pojasnili, ČZ Uradni list, Ljubljana 1994, str. 87), po noveli zakonika iz leta 1999 pa še ogroženost ali vse našteto v družini. Če se strinjamo, da morajo imeti izvršitvena ravnanja iz prvega odstavka 299. člena KZ, med katerimi so tri kazniva dejanja, najprej za posledico prizadetost posameznikove telesne ali duševne celovitosti, potem je jasno, da je vsako izmed teh ravnanj in z njimi obravnavano kaznivo dejanje, kljub uporabljenim nedovršnim glagolom v zakonskem opisu dejanja, mogoče izvršiti že z enim samim in ne šele z večimi istovrstnimi ravnanji. V nasprotnem se moramo soočiti s sklepom, da z enim samim ravnanjem, ne glede na njegovo vrsto, posameznikove telesne ali duševne celovitosti ni mogoče prizadeti, kar pa je ponovno seveda nesprejemljivo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke in delni ugoditvi pritožbi zagovornice in pritožbi zagovornika se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i : -v odločbi o krivdi in posamezni kazni za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ, opisano pod 1. točko prvostopnega izreka, -v odločbi o enotni kazni, -v odločbi o vštetju pripora, -v odločbi o napotitvi mladoletne oškodovanke na pravdo -v odločbi o stroških kazenskega postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.

V ostalem se pritožba zagovornice in pritožba zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na je obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja po prvem odstavku 299. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila po tretjem odstavku 183. člena KZ določena kazen dve leti zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 299. člena KZ dva meseca zapora, nakar mu je bila na podlagi 47. člena KZ izrečena enotna kazen dve leti in en mesec zapora. V izrečeno kazen je bil obdolženemu na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštet pripor. Mladoletna oškodovanka je bila z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, medtem ko je bilo obdolženemu naloženo še plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka

92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), stroškov iz

7. točke istega odstavka ter plačilo povprečnine v višini 500.000,00 SIT. Povzeto je bilo storjeno s sodbo.

Zoper sodbo so se pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazni v zvezi s kaznivim dejanjem pod 1. točko prvostopnega izreka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženemu za to kaznivo dejanje določi ustrezno višjo kazen, nato pa za obe kaznivi dejanji izreče višjo enotno kazen zapora, - obdolženčeva zagovornica, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi "zmotne uporabe materialnega prava" s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom in - obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, "zmotne uporabe materialnega prava" ter odločbe o kazni in stroških kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma, da isto sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženčeva zagovornica je še odgovorila na pritožbo okrožne državne tožilke. Z odgovorom pravzaprav dopolnjuje razloge iz podane pritožbe in obnavlja predlog, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi.

Pritožbeno sodišče je po predhodno podanem predlogu o seji obvestilo obdolženega, njegovo zagovornico in zagovornika ter zagovornika, ki ga je obdolženi (znova) pooblastil za zagovarjanje v pritožbenem postopku. Seje so se udeležili vsi, razen obdolženčeve zagovornice, ki je svoj izostanek obrazložila z drugimi službenimi obveznostmi, kar pa ni bila ovira, da seja ne bi bila opravljena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Seja je bila iz istih razlogov kot glavna obravnava opravljena ob izključeni javnosti (295. člen ZKP).

Ni se mogoče strinjati z obdolženčevim zagovornikom, ko uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Komisija) nedovoljen dokaz, "saj temelji na podatkih, ki jih je skupina izvedencev komisije pridobila iz posrednih ali neposrednih navajanj oškodovane, ki je privilegirana priča in je uporaba njenega pričevanja, ker ne more razumeti pravic do zavrnitve pričanja zoper očeta, za namene procesa prepovedana". Če lahko pustimo ob strani, da pritožnik ne pove, za katero kršitev z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin v tem primeru gre in ne določbe zakona, po kateri uporaba takšnega dokaza ni dovoljena, je treba opozoriti, da trditev temelji na posplošeni zaznavi, da so članice Komisije postavljanje takšnih vprašanj zanikale z enakimi odgovori, pri čemer so uporabljale pravniško terminologojo, ki jo tudi če bi bila ta zaznava povsem pravilna, ne gre razumeti kot hibo temveč kot kakovost. Članice Komisije so namreč na ta način samo dokazale, da so jim znane zakonsko postavljene meje, ki jih pri svojem delu in njegovi nepravni naravi navkljub ne smejo prestopiti. Navedena kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

Obdolženčev zagovornik nima prav niti tedaj, ko sodišču prve stopnje očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka

371. člena ZKP, "ker je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s seboj, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni". Nasprotij in nejasnosti zagovornik ne obrazloži, medtem ko so po njegovem izostali razlogi o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenskega mnenja Komisije in razlogi o načinih zadovoljitve obdolženčevega spolnega nagona. Nič od navedenega ne drži. Sodišče prve stopnje zavrnitve predloga za izločitev omenjenega izvedenskega mnenja ni odpravilo z "češ da je že vse obrazloženo v sklepu in da se sklicuje nanj", temveč je na deseti strani sodbe odločitev o zavrnitvi korektno in ustrezno obrazložilo, v presežku ("več o tem"), pa je napotilo na posebni sklep, s katerim je to odločitev izdalo. Enako velja glede obrazložitve zadovoljitve spolnega nagona, ki jo je sodišče prve stopnje podalo na deseti in enajsti strani sodbe, ko je ocenjevalo ugotovitve in predvsem v delu, ko je ta govorila o brisanju mej med običajnimi ravnanji in ravnanji s spolno konotacijo. Slednja že po naravi stvari stvari služijo zadovoljitvi spolnega nagona, zaradi česar kakšna obširna obrazložitev v tej smeri pravzaprav niti ni potrebna.

Če je obdolženčeva zagovornica s tako imenovanimi protispisnostmi v 8. točki pritožbe (razen s pripombo iz predzadnje alineje) imela v mislih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne morebiti zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je treba opozoriti, da se mora nasprotje nanašati na odločilna dejstva, razen tega pa mora biti precejšnje. Ničesar od povzetega zagovorničine pripombe na izpolnjujejo in zato o navedeni kršitvi določb kazenskega postopka ni mogoče govoriti.

Sodišča so v presoji, katere dokaze bodo izvedla in kako jih bodo ocenila, prosta (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Presoja ustreznosti in sprejemljivosti dveh različnih izvedenskih mnenj ni nobena izjema. To pomeni, da lahko sodišče posamezno izvedensko mnenje deloma ali v celoti sprejme ali pa ga zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti ali dvomov, ki jih z novim zaslišanjem ni mogoče odpraviti, delno ali v celoti zavrne. Presojo, ki mora temeljiti na pravilih logičnega mišljenja in povprečni življenjski izkušnji, je sodišče, enako kot pri zavrnitvi dokaznega predloga dolžno ustrezno obrazložiti in to je na načelni ravni praktično vse, kar mora v tej zvezi storiti.

S tem, ko je sodišče prve stopnje glede jedrnega vprašanja v obravnavani zadevi sprejelo izvedensko mnenje Komisije in ne izvedenskega mnenja oziroma, ko je prvo ocenilo kot bolj ustrezno od drugega, se ni postavilo za razsodnika v stroki in v ničemer ni kršilo določb kazenskega postopka kot to neobrazloženo uveljavlja obdolženčeva zagovornica v 4. točki pritožbe.

Če bi njeno stališče obveljalo, bi to pomenilo, da sodišča pod nobenim pogojem ne bi smela posameznega izvedenskega mnenja oceniti kot pomanjkljivega in/ali dvomljivega, kar ne samo da je nezdružljivo z 258. členom ZKP, temveč je z vidika zgoraj citiranega načela nevzdržno. Takšno stališče bi namreč v končni posledici predpostavljalo naknadno postavljanje nekakšnega nadizvedenca, ki bi ocenjeval strokovnost njegovega predhodnika. Mnenje navedenega izvedenca bi sodišče v vsakem primeru zavezovalo do te mere, da bi mnenje predhodno postavljenega izvedenca moralo sprejeti ali ga zavrniti, s čemer bi se znova vrnili v obdobje, ko je bila presoja dokazov zakonsko ali kako drugače zapovedana. Drugo vprašanje pa je, na kakšen način je sodišče omenjene pomanjkljivosti ugotovilo in na čem temeljijo dvomi, zaradi katerih posamezno izvedensko mnenje ni bilo sprejeto. To vprašanje bo v nadaljevanju obrazložitve posebej obravnavano.

Neutemeljen je tudi pomislek obdolženčevega zagovornika o tem, ali je bila Komisija sestavljena v skladu z odredbo sodišča in v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je ostalo zamolčano, katera zakonska določila so bila z aktualno sestavo kršena in kako je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Treba je namreč opozoriti, da je sodišče prve stopnje v skladu z 255. členom ZKP zaupalo izvedenstvo strokovnemu zavodu (Medicinski fakulteti) in da v tem primeru zadostuje že, če izvedensko mnenje neposredno izdelajo strokovnjaki tega zavoda. Izvedence, ki so v navedeni odredbi sodišča prve stopnje ločeni s pomišljajem od strokovnjakov je zato treba razumeti kot opcijo in ne kot zapoved, ki konec koncev nima niti zakonske podlage.

Pritožnika pa imata prav, ko grajata ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni odločilo o dokaznem predlogu po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za obdolženca, ki ga je 14.04.2003 podala obdolženčeva nekdanja zagovornica in ki ga je njegova aktualna zagovornica ponovila na glavni obravnavi 09.12.2004, potem ko izvedenca ni soočilo s preostalima dvema članicama Komisije in ko je njegovo mnenje v sodbi zavrnilo s strokovnimi razlogi, brez da bi bili ti s predočenjem izvedencu pretreseni na glavni obravnavi. Gre za kršitve četrtega odstavka 299. člena ZKP, 258. člena ZKP in prvega odstavka 355. člena istega zakona, ki bi upoštevaje naravo kaznivega dejanja in razlike v izvedenskih mnenjih tudi po oceni pritožbenega sodišča utegnile imeti za posledico nepravilnost in z njo nezakonitost sodbe.

Kot to utemeljeno opozarja obdolženčev zagovornik in nekoliko posplošeno še njegova zagovornica, je zadovoljitev spolnega nagona sestavni del opisa očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ. S tem je zadovoljitev nedvomno postala dejstvo, o obstoju katerega je treba odločiti (odločilno dejstvo), čeravno ne gre za zakonski znak navedenega kaznivega dejanja. Nenazadnje tudi zato, ker zadovoljitev spolnega nagona osmišlja opisana obdolženčeva ravnanja oziroma jih loči od podobnih, vendar spolne konotacije prostih ravnanj. Obdolženčevi spolni nagibi in morebitne motnje kot tako imenovana dejstva indici zaradi povezanosti z zadovoljitvijo spolnega nagona kot odločilnim dejstvom niso brez vsakršne spoznavne vrednosti in zato se je treba strinjati, da bi sodišče prve stopnje o tovrstnem dokaznem predlogu moralo odločiti. Res je sicer, da v primeru pozitivne odločitve izvedensko mnenje, v katerem bi bilo ugotovljeno, da obdolženčevi nagibi ne odstopajo od običajnih in da pri njemu ni prisotna nobena motnja, slednjega kot storilca očitanega kaznivega dejanja ne bi izključevalo, spet pa ni mogoče zanikati določenega vpliva, ki bi ga takšno mnenje utegnilo imeti na izvedbo in oceno ostalih, pretežno protislovnih dokazov. Da gre pri vseh za tako imenovane posredne dokaze verjetno ni treba posebej opozarjati. Z izostalo odločitvijo o zagovorničinem dokaznem predlogu je tako nastal prazen prostor, ki odpira možnost drugačne dejanske presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. To pa se, upoštevaje zahteve po pravilnosti in zakonitosti sodbe ne bi smelo zgoditi.

Na glavni obravnavi je bilo opravljeno soočenje med dr. , ki je sam izdelal izvedensko mnenje in mag. kot članico Komisije, katere mnenje se v končni ugotovitvi razlikuje od mnenja prvega izvedenca. Soočenje ni bilo popolno. Bržkone je k temu prispeval sam dr. , ko je ob soočenju dvakrat povedal, da svojega mnenja ne more spremeniti. Toda po drugi strani ne sme ostati prezrto, da je izvedensko mnenje Komisije celota, ki je sestavljena iz treh, z vidika strok niti ne tako različnih delov. To pomeni, da bi moral biti dr. , ne oziraje se na njegovo kategoričnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča soočen s preostalima dvema članicama Komisije. Nenazadnje že zato, ker navedeni izvedenec le ni povsem "zaprl vrat" z izraženo domnevno, da se utegnejo stvari razjasniti po zaslišanju preostalih dveh članic Komisije. V takšnem primeru je soočenje s ciljem odprave razlik v izvedenskih mnenjih sestavni del zaslišanja posameznega izvedenca ali strokovnjaka - seveda ko slednji nastopa kot član strokovnega zavoda. V nasprotnem njihova zaslišanja niso v celoti izvedena. Izvedenci ali strokovnjaki lahko namreč po opravljenem soočenju svoje ugotovitve uskladijo, s čemer sodišče dobi končen odgovor na vprašanje, ki ga je s postavitvijo izvedenca iskalo ali pa, ko isti svojih ugotovitev ne morejo uskladiti, končno podlago za sprejem ali za vrnitev posameznega izvedenskega mnenja ali za odločitev o postavitvi novega izvedenca. Z izostalim soočenjem med dr. in preostalima dvema članicama komisije, njihova zaslišanja niso bila izvedena v celoti, zaradi česar še vedno ni mogoče izključiti možnosti, da kateri izmed zgoraj navedenih razultatov ne bi bil obdolžencu v korist. Vzročna zveza med neuresničenimi zahtevami iz 258. člena ZKP in morebitno nepravilnostjo sodbe je na ta način izkazana, do česar pa upoštevaje vsebino določbe drugega odstavka

371. člena ZKP ne bi smelo priti.

Kot to izhaja iz obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje opravilo preizkus ugotovitev, ki jih je v izvedenskem mnenju podal dr. tudi s primerjavo stališč različnih avtorjev (mimogrede teh ni težko identificirati) iz strokovne literature. Toda stališča niso bila izvedencu predočena med njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi. To pomeni, da je del predmeta dokazne ocene postalo nekaj, kar ni bilo izvedeno - pretreseno na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). Če lahko prezremo, da je bil na ta način strankam odvzet določen vpliv na dokazno oceno sodišča, izvedenčevo zaslišanje, brez opravljenega predočenja navedenih stalič ne more biti v celoti izvedeno. Enako kot zgoraj ob izostalem soočenju tudi v tem primeru ni mogoče izključiti možnosti, da dr. na predočeno ne bi odgovoril na način, ki bi rezultiral v sprejetju njegovega mnenja. Da bi takšen rezultat obdolžencu v dokaznem smislu utegnil koristiti verjetno ni treba posebej izpostavljati.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka odpravilo s tem, da bo odločilo o navedenem dokaznem predlogu, da bo izvedencu dr. - če se bo za takšen način preizkušanja ugotovitev odločilo - zgornja stališča avtorjev iz strokovne literature predočilo in da bo istega izvedenca soočilo z vsemi članicami Komisije. Preizkusilo pa bo tudi ostale pritožbene navedbe obeh pritožnikov, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi navedene kršitve ni moglo ukvarjati, kot se iz istih razlogov ni moglo ukvarjati s pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke. Upoštevaje omenjeno posrednost dokazov, in da bi bilo povsem preizkušeno, ali je oškodovankino vedenje, kot so ga opazili dr. in članice Komisije posledica opisanega obdolženčevega ravnanja in ne morebiti zlitja različnih vzrokov (predvsem oškodovankine specifične razvojne faze, zdravstvenih težav s kožo ter razpada skupnosti med obdolženim in) naj kot splošna usmeritev v tej zvezi velja premislek o novih spoznanjih, ki bi jih sodišče prve stopnje utegnilo pridobiti z zaslišanjem v dokaznem postopku nekajkrat omenjene, potem s postavitvijo izvedenca dermatologa v zvezi z oškodovankinimi hospitalizacijami in s pridobljeno dokumentacijo, ki naj bi govorila o oškodovankinih obiskih pri kliničnem psihologu že pred obravnavanim obdobjem.

K točki II: Pritrditi je obdolženčevi zagovornici, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe navedlo, da je obdolženi to kaznivo dejanje storil 09.05.2002, medtem ko je oškodovanka ob vložitvi zasebne tožbe navajala, da je do dogodka prišlo dne 08.05.2002, kar potrjuje tudi medicinska dokumentacija, ki jo je ob tem predložila.

Toda to še ne pomeni, da imamo opraviti s kršitvijo iz

11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek sodbe zaradi napačno navedenega datuma storitve kaznivega dejanja, sploh pa ko ta ni znak kaznivega dejanja oziroma ko se ne "pokriva" s kakšnim drugim kaznivim dejanjem ne more biti nerazumljiv, si ne nasprotuje in ne nasprotuje razlogom sodbe. Slednja ugotovitev je navidez tvegana, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe vsaj dvakrat določno navedlo, da je do obravnavanega dogodka prišlo 08.05.2002, vendar je to nasprotje (če je v primeru razlike enega dne o nasprotju sploh mogoče govoriti) po presoji pritožbenega sodišča posledica očitne pisne pomote, ki jo je mogoče odpraviti s sklepom iz 365. člena ZKP (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stsr. 794). Priložena dokumentacija, oškodovankina izpovedba, izpovedbe prič, mogoče celo izvedenca in obdolženčev zagovor, skratka vsa izvedena dokazna sredstva govorijo, da je opisani historični dogodek potekal 08.05.2002 in da je sodišče prve stopnje izreklo sodbo v zvezi s tem in ne morebiti s kakšnim drugim historičnim dogodkom, ki ga predhodno niti ni obravnavalo.

Nobenega nasprotja tudi ni med vsebino zapisnikov o izpovedbah prič v postopku, razlogi sodbe in posledično z njenim izrekom, kot to zatrjuje obdolženčeva zagovornica. Vznemirjenost je podpomenka prepovedani(m) posledici(am) iz prvega odstavka 299. člena KZ (prim.

Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 727) in hkrati nadpomenka natanko tistim občutenjem, ki sta jih navedeni priči s svojima izpovedbama posredovali in zato smiselno uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana.

Pritožbeno sodišče je pozorno preučilo tudi pritožničino manjšo retrospektivo razvoja obravnavanega kaznivega dejanja, ki jo je zaključila s stališčem, da mora storilec za uresničitev zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja nasilništva iz prvega odstavka 299. člena KZ, različno kot je to bilo v danem primeru izvršiti več istovrstnih ravnanj, kar bi pomenilo, da mora drugega večkrat hudo razžaliti, z njim grdo ravnati, mu delati nasilje ali ogrožati njegovo varnost. Takšnega stališča ni mogoče sprejeti. Po uveljavitvi Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 63/94) je navedeno kaznivo dejanje v njegovi temeljni obliki, v primerjavi z nekdanjim kaznivim dejanjem nasilniškega obnašanja iz prvega odstavka 222. člena Kazenskega zakona (Ur.l. SRS, št. 12/77 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) storjeno z izvršitvenim ravnanjem, ki že samo po sebi pomeni kaznivo dejanje (razen seveda delanja nasilja), vendar je bilo izvršeno na način ali v okoliščinah, ki povzročajo zgražanje ali prestrašenost v javnosti (prim. Kazenski zakonik Republike Slovenije z uvodnimi pojasnili, ČZ Uradni list, Ljubljana 1994, str. 87), po noveli zakonika iz leta 1999 pa še ogroženost ali vse našteto v družini. Če se strinjamo, da morajo imeti izvršitvena ravnanja iz prvega odstavka 299. člena KZ, med katerimi so tri kazniva dejanja, najprej za posledico prizadetost posameznikove telesne ali duševne celovitosti, potem je jasno, da je vsako izmed teh ravnanj in z njimi obravnavano kaznivo dejanje, kljub uporabljenim nedovršnim glagolom v zakonskem opisu dejanja, mogoče izvršiti že z enim samim in ne šele z večimi istovrstnimi ravnanji. V nasprotnem se moramo soočiti s sklepom, da z enim samim ravnanjem, ne glede na njegovo vrsto, posameznikove telesne ali duševne celovitosti ni mogoče prizadeti, kar pa je ponovno seveda nesprejemljivo. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

Isto kršitev je uveljavljal tudi obdolženčev zagovornik, vendar z obrazložitvijo, s katero pravzaprav graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, zaradi česar je bilo treba njegovo pritožbo v tem delu obravnavati znotraj pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Oba pritožnika uveljavljata še kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Opozarjata namreč, da je oškodovanka v zvezi z istim dogodkom podala zasebno tožbo, ki jo je kasneje umaknila, sodišče pa je nato izdalo sklep, s katerim je to tožbo zavrglo.

Po prepričanju pritožnikov je s tem nastopila ovira, ki je sodišču prve stopnje preprečevala meritorno odločitev in bi le-to v obravnavani zadevi moralo izdati zavrnilno sodbo. Kljub prepričanju pritožnikoma ni mogoče pritrditi in to iz istih razlogov, kot jih je v obrazložitvi sodbe podalo že sodišče prve stopnje.

Dodati je le, da v primeru odločitev sodišča iz prvega odstavka 437. člena ZKP kazenski postopek ni začet in da zato tudi ne more biti ustavljen ter na ta način končan.

Skratka, prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS in prvega odstavka 10. člena ZKP tovrstnih odločitev ne zajema.

Kot rečeno je obdolženčev zagovornik, sicer v okviru drugega pritožbenega razloga grajal tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tej nasprotuje predvsem v delu, ko je bilo ugotovljeno, da je bilo dejanje storjeno v javnosti in da so bile v izreku sodbe navedene osebe zato vznemirjene, vendar njegove graje ni bilo mogoče sprejeti. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolna in pravilna.

Ker je tudi ustrezno obrazložena, jo pritožbeno sodišče povzema na pritožbene navedbe pa odgovarja: Nikakor ne drži, da je do obravnavanega dogodka prišlo "med štirimi stenami" in da zato javnost ni mogla biti vznemirjena oziroma prestrašena. Že zato ne, ker potemtakem dogodka sploh ne bi zaznal in ga sodišču niti ne bi mogel posredovati. S tem, ko je s klicem pritegnila pozornost, ki je stal na dvorišču se je obravnavani dogodek v prenesenem pomenu besede iz zasebnih prostorov preselil v javnost. Ta je lahko dogodek zaznala neposredno ali posredno, morala pa je biti vznemirjena, kar je kot vemo podpomenka za zgražanje in/ali prestrašenost. Upoštevaje vsebino oškodovankine izpovedbe in izpovedb prič je bil zadnji pogoj nedvomno izpolnjen in tega dejstva, pritožnikovi parcialni povzetki izpovedbe priče ne morejo spremeniti.

Obdolženčev zagovornik se je zoper sodbo pritožil tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar glede tega kaznivega dejanja pritožbe ni obrazložil. Toda ko je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obdolženčevo korist, zajema tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca mileje kaznovati. Obdolženemu je bila izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in višini ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter v splošnem pomeni sorazmeren odziv na storjeno kaznivo dejanje.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi po opravljenem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi obdolženčeve zagovornice in obdolženčevega zagovornika v tem delu moralo kot neutemeljeni zavrniti (391. člen ZKP).