Jedro

Ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev pripada upravičencem subvencija najemnine le pod pogojem, da sami niso lastniki stanovanja.

Stranski intervenient je v zemljiško knjigo sicer res vpisan kot solastnik do ene tretjine nepremičnine, vendar ta solastniški delež v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju hiše. Ker je bil stranski intervenient do izdaje izpodbijane odločbe solastnik sporne nepremičnine oziroma lastnik stanovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakoniti izpodbijani odločbi o upravičenosti stranskega intervenienta do subvencije najemnine za tržno stanovanje in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 14. 2. 2014 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 2. 2012 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 248,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da je lastnik sporne nepremičnine, zmotna in se sklicuje na navedbe toženca v odgovoru na tožbo. Kršena mu je bila pravica do sodnega varstva in pravica do izjave in s tem 14., 22. in 23. člen Ustave RS, saj bi sodišče zaradi neveščnosti slovenskega jezika moralo postaviti sodnega tolmača, poleg tega pa bi ga moralo tudi zaslišati. Izpostavlja, da je s pogodbo z dne 1. 10. 2010 nepremičnino prodal družbi A., iz te družbe pa je sam izstopil. Po oceni davčne uprave z dne 30. 12. 2011 je bila nepremičnina vredna 34.600,00 EUR, geodetska uprava pa jo je 22. 9. 2010 ocenila na 11.264,00 EUR. Opozarja še na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1978/2014 z dne 24. 4. 2015. Meni, da je upravičen do subvencije, zato predlaga ugoditev pritožbi in hkrati oprostitev plačila sodnih taks.

3. Stranski intervenient enako predlaga tudi v pritožbi vloženi po pooblaščenki. Izpostavlja, da sodišče zaključka, da je bilo v predsodnem postopku napačno ugotovljeno dejansko stanje, ni obrazložilo, zato ga ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pojasniti bi moralo, katere okoliščine so ugotovljene napačno in katere je potrebno ugotavljati. Meni, da iz 6. člena ZUPJS ne izhaja, da sta za odločanje v tej zadevi relevantni določbi 121.a in 121.b člena SZ-1. Toženec je v predsodnem postopku uporabil pravilen materialni predpis, zato je njegova odločitev pravilna. Napačna je tudi ugotovitev, da je lastnik trisobnega stanovanja v izmeri 83 m² v prvem nadstropju hiše na naslovu B. ulica 1A. To dejstvo namreč iz zemljiške knjige ne izhaja. Izhaja pa, da je solastnik do 1/3 nepremičnine, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Gre torej za idealne deleže na nepremičnini, ki v naravi ni razdeljena. Stanovanje v izmeri 83 m² v zemljiško knjigo ni vpisano, tožnik pa ni vpisan kot njegov lastnik. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je lastnik stanovanja v izmeri 83 m², v nasprotju z izpiskom iz zemljiške knjige. Kot solastnik z nepremičnino lahko razpolaga le ob soglasju z ostalimi solastniki. Zaključek sodišča, da je bil zmotno uporabljen materialni predpis, je napačen. Tega zaključka tudi ni posebej obrazložilo in ni pojasnilo razlogov za odločitev, da bi moral toženec uporabiti 121.a in 121.b člen SZ-1. Zaradi tega pa je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne do kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti, torej smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Sodišče mora vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Gre za pravico do izjave iz 1. odstavka 5. člena ZPP, ki je neposredni izraz enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ta pravica stranskemu intervenientu v obravnavanem primeru ni bila kršena. Nasprotno, sodišče prve stopnje ga je na podlagi 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) 5. 9. 2015 obvestilo o teku socialnega spora med tožnikom in tožencem ter ga pozvalo, da se izjavi o vstopu v spor, in nato pooblaščenko, naknadno dodeljeno z odločbo o brezplačni pravni pomoči,1 7. 12. 2015 kljub temu, da stranska intervencija ni bila priglašena, tudi obvestilo o tem, da je narok za glavno obravnavo razpisan za dne 7. 1. 2016. 2

7. Čeprav stranski intervenient v postopku pred sodiščem ni bil zaslišan, mu pravica do izjave ni bila kršena. Dokaznega predloga, da se ga zasliši, v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč sploh ni podal, niti v vlogi z dne 7. 1. 2016, s katero je sicer priglasil svojo intervencijo. Poleg tega tudi nobena od strank ni predlagala njegovega zaslišanja. Ker niso izpolnjeni niti pogoji iz 62. člena ZDSS-1,3 da bi sodišče dokaze izvajalo po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni imelo prav nobene podlage za zaslišanje stranskega intervenienta.

8. Prav tako ni imelo nobene podlage, da bi postavilo sodnega tolmača. Po 6. členu ZPP pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. Stranke in drugi udeleženci v postopku imajo pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Tako smejo na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje (1. odstavek 102. člena ZPP). Stranski intervenient v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da ne razume uradnega, torej slovenskega jezika, niti predlagal, da se postavi sodnega tolmača. Poleg tega se, kljub obvestilu o razpisanem naroku za glavno obravnavo, le-tega ni udeležil. S tem v zvezi so zato očitki v zvezi s kršitvami 14., 22. in 23. člena Ustave RS povsem neutemeljeni.

9. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ob ustreznih dejanskih in pravnih razlogih, ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo tako pravno podlago, na katero je oprlo svojo odločitev, kakor tudi bistvena dejstva za odločitev v zadevi in razloge za njihovo ugotovitev.

10. V tem socialnem sporu, ko se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 14. 2. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 2. 2012, je sporno, ali je stranski intervenient za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 upravičen do subvencioniranja najemnine za tržno stanovanje na naslovu C. ulica 27, D., oddano z najemno pogodbo z dne 1. 12. 2010. S prvostopenjsko odločbo je bilo namreč odločeno, da je stranski intervenient upravičen do subvencioniranja najemnine za tržno stanovanje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 256,00 EUR, kar je dolžna izplačevati občina E.. Na pritožbo tožnika, da je stranski intervenient lastnik drugega stanovanja na B. ulici 1A, D., je bila ta odločba delno spremenjena, med drugim tudi tako, da je bila višina subvencije znižana na 192,00 EUR in jo je dolžan izplačevati tožnik, stranski intervenient pa mu je dolžan povrniti preveč izplačano subvencijo v višini 768,00 EUR. Tako je sporno pravno vprašanje, ali lastništvo drugega stanovanja predstavlja izključitveni razlog za upravičenost do subvencije najemnine za tržno stanovanje, in nadalje tudi vprašanje, ali je stranski intervenient lastnik drugega stanovanja.

11. Stališče, da upravičencem subvencija najemnine ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev, pripada le pod pogojem, da sami niso lastniki stanovanja, je pritožbeno sodišče že zavzelo v identični zadevi, kot je obravnavana.4 Skladno s 6. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami) centri za socialno delo odločajo po tem zakonu med drugim tudi o pravici do subvencije najemnine neprofitnega najemnega stanovanja, namenskega najemnega stanovanja, bivalne enote, tržnega najemnega in hišniškega stanovanja po zakonu, ki ureja stanovanjska razmerja. ZUPJS tako odkazuje na uporabo Stanovanjskega zakona (SZ-1; Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami), ki subvencioniranje najemnine ureja v 121. in naslednjih členih. Po 1. odstavku 121.b člena SZ-1 tako subvencija pripada upravičencem iz 121.a člena SZ-1, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Pogoji za dodelitev subvencije najemnine, torej dohodkovni cenzus in druge pogoje glede premoženjskega stanja, kot jih določata Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) oziroma ZUPJS, so v tej določbi določeni kumulativno. To pomeni, da morajo biti za subvencioniranje najemnine izpolnjeni prav vsi zakonsko določeni pogoji. Če ima upravičenec v lasti drugo stanovanje, mu subvencije najemnine, ne glede na morebitno izpolnjevanje drugih zakonsko določenih pogojev, ni mogoče dodeliti. Takšnemu materialnopravnemu stališču je v izpodbijani sodbi sledilo tudi sodišče prve stopnje.

12. Povsem pravilno pa je ugotovilo tudi, da je bil stranski intervenient v spornem obdobju lastnik stanovanja na naslovu B. ulica 1A, D.. Stranski intervenient je v zemljiško knjigo res vpisan kot solastnik do ene tretjine nepremičnine, parc. št. ... k.o. ..., vendar ta solastniški delež v naravi predstavlja stanovanje, v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju hiše v D., B. ulica 1A. To je namreč razvidno iz kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 25. 12. 1990 (priloga A/7) za stanovanje, ki se nahaja v stanovanjski hiši v D., ki stoji na parc. št. ..., k.o. ... . Za odločitev v tej zadevi je torej bistvenega pomena, da solastniški delež stranskega intervenienta v naravi predstavlja trisobno stanovanje v izmeri 83 kvadratnih metrov, v prvem nadstropju hiše v D., B. 1A. Stranski intervenient v pritožbi tudi sam navaja, da je solastnik nepremičnine, na kateri pa ni urejena etažna lastnina. Neutemeljeno pa se sklicuje na prodajno pogodbo z dne 1. 10. 2010 (priloga E/3), s katero naj bi sporno nepremičnino prodal družbi A., ter na izpis iz evidence GURS z dne 16. 1. 2014 (priloga E/7). Prenos lastninske pravice namreč učinkuje šele od vpisa v zemljiško knjigo dalje. Kot že navedeno, je stranski intervenient po zemljiškoknjižnem stanju, pri čemer je relevantno le stanje do izdaje izpodbijane odločbe, solastnik sporne nepremičnine oziroma lastnik stanovanja.

13. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno odpravilo nezakoniti izpodbijani odločbi o upravičenosti stranskega intervenienta do subvencije najemnine za tržno stanovanje. V ponovljenem upravnem odločanju bo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje5 potrebno ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča ponovno odločiti o tem, ali je bil stranski intervenient za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 upravičen do subvencioniranja tržne najemnine ter glede na to še o morebitni vrnitvi preplačila subvencije.

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker stranski intervenient, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica na podlagi odločbe, št. BPP 66/2016 z dne 9. 2. 2016, s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo je brezpredmeten, saj se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse glede na 71. člen ZDSS-1 ne plačujejo.