Jedro

Določba 56. člena ZZZDR oziroma 101. člena ZGD, v kateri je določena solidarna odgovornost zakoncev oziroma subsidiarna solidarna odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo, je (le) materialnopravne narave in ne pomeni, da upnica pred prisilno uveljavitvijo terjatve ni dolžna najprej pridobiti izvršilnega naslova zoper vsakega od zakoncev oziroma družbenikov (bodisi da pridobi ustrezno sodbo bodisi da zoper oba vloži izvršbo na podlagi verodostojne listine). Temeljna predpostavka za dovoljenost izvršbe je namreč dejstvo, da je nepremičnina dolžnikova last (prvi odstavek 186. člena ZIZ). Četudi upnica razpolaga z izvršilnim naslovom, mora najprej zoper tožnico predlagati izvršbo in doseči dovolitev izvršbe. V nasprotnem primeru bi bila tožnica, ki je bila po neuspešnem ugovoru tretjega napotena na pravdo in tako očitno v izvršbi ni imela položaja stranke, prikrajšana za sodno varstvo, prodaja njenega premoženja v izvršbi (četudi gre za skupno premoženje z dolžnikom) pa bi pomenila nedopusten poseg v tuje premoženje. Dokler torej ni dovoljena oziroma razširjena izvršba tudi zoper tožnico, za uveljavitev sicer solidarne terjatve na njeno premoženje ni dopustno poseči.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe na ½ nepremičnine parc. št. 580/3 vl. št. 2082 k. o. ... Presodilo je, da spada nepremičnina, ki je predmet izvršbe zoper tožničinega moža (zemljiškoknjižnega lastnika), v skupno premoženje zakoncev. Čeprav ima originarna pridobitev lastninske pravice prednost pred zastavno pravico, ki je bila pridobljena v izvršbi, je treba pri izterjavi skupnega dolga zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo dati prednost upnici, ki bi poplačilo lahko zahtevala od vsakega od solidarno zavezanih dolžnikov. Konkretni dolg namreč izvira iz obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo, katere edina družbenika in ustanovitelja sta bila tožnica in njen zakonec in ki je bila ustanovljena v času trajanja zakonske zveze.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila dovoljeno revizijo(1) iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bila izvršba ves čas vodena le proti tožničinemu zakoncu. Tožnica za dolg zakonca, ki ni skupen, ne odgovarja. Toženka bi morala ravnati po prvem odstavku 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Tožnica ni bila stranka izvršilnega postopka. Upnica ni ravnala po 414. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodbi nižjih sodišč sta v delu, v katerem ugotavljata solidarno odgovornost in interpretirata odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-128/03-27 z dne 27. 1. 2005, nejasni in neobrazloženi (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Samovoljna interpretacija odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ne upošteva dejstva originarne pridobitve lastninske pravice, posega v pravico do zasebne lastnine. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bilo ravnanje upnika pošteno. S tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revidentkini očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso utemeljeni oziroma delno pomenijo očitek zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne obstoji, saj se na pritožbeni stopnji sojenja niso ugotavljala nova (pravno relevantna) dejstva. Sodbi nižjih sodišč sta tudi v zadostni meri jasni in dovolj obrazloženi, da ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Velja pa pritrditi očitkom, da je podana zmotna uporaba materialnega prava. Nižji sodišči sta tožničino odgovornost za poplačilo izterjevanega dolga utemeljili s sklicevanjem na (solidarno) naravo dolga in pri tem spregledali dejstvo, da je bila izvršba vodena samo zoper tožničinega moža. 8. Določba 56. člena ZZZDR oziroma 101. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in naslednji), v kateri je določena solidarna odgovornost zakoncev oziroma subsidiarna solidarna odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo, je (le) materialnopravne narave in ne pomeni, da upnica pred prisilno uveljavitvijo terjatve ni dolžna najprej pridobiti izvršilnega naslova zoper vsakega od zakoncev oziroma družbenikov (bodisi da pridobi ustrezno sodbo bodisi da zoper oba vloži izvršbo na podlagi verodostojne listine). Temeljna predpostavka za dovoljenost izvršbe je namreč dejstvo, da je nepremičnina dolžnikova last (prvi odstavek 186. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Četudi upnica razpolaga z izvršilnim naslovom, mora najprej zoper tožnico predlagati izvršbo in doseči dovolitev izvršbe. V nasprotnem primeru bi bila tožnica, ki je bila po neuspešnem ugovoru tretjega napotena na pravdo in tako očitno v izvršbi ni imela položaja stranke, prikrajšana za sodno varstvo, prodaja njenega premoženja v izvršbi (četudi gre za skupno premoženje z dolžnikom) pa bi pomenila nedopusten poseg v tuje premoženje. Dokler torej ni dovoljena oziroma razširjena izvršba tudi zoper tožnico, za uveljavitev sicer solidarne terjatve na njeno premoženje ni dopustno poseči.(2)

9. Opisana zmotna uporaba materialnega prava bi sicer narekovala spremembo izpodbijanih sodb v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka pred sodiščem prve stopnje tožnici očitala zlorabo procesnih pravic in obširno nasprotovala dejstvom, ki se nanašajo na obstoj skupnega premoženja, nato pa v odgovoru na tožničino pritožbo še (pravilno) izpostavila, da ugotovljenih dejstev zaradi zavrnilne sodbe ne more pritožbeno izpodbijati. Revizijsko sodišče je zato tožničini reviziji na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem sojenju se bo prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti tudi do navedb o tožničini zlorabi procesnih pravic.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tožnica je po dveh pooblaščencih vložila dve reviziji, ki ju revizijsko sodišče obravnava enotno.

Op. št. (2): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 452/2010 z dne 29. 9. 2011.