Jedro

Za presojo (ne)dopustnosti izvršbe na nepremičnini, katere zemljiškoknjižni lastnik je eden od zakoncev, je treba ugotoviti, ali nepremičnina sodi v njuno skupno premoženje ter kakšna je narava dolga. Glede na to, da dolg izhaja iz delovanja družbe, katere edina ustanovitelja in družbenika sta bila tožnica in njen zakonec, gre za njun skupen dolg, zato zahtevek ne more biti utemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke in pritožba pooblaščenke tožene stranke se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki, glede ½ nepremičnine vpisane pri vl. št. 2082 s tam pripisano parc. št. 580/3 k.o. X, nedopustna in naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeči stranki. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje z denarno kaznijo kaznovalo pooblaščenko tožene stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi pa naloži v plačilo pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in samovoljno interpretiralo ustavno določbo Up 128/03-27 kot tudi sodne odločbe Vrhovnega sodišča. Izpodbijana odločba nasprotuje sama sebi in ne temelji na razumnih argumentih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Za pravdo so pomembni dejanski zaključki sodišča, da je bila sporna nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev M. pridobljena v času izvenzakonske skupnosti ter zakonske skupnosti ter da je delež na tem premoženju ½ last tožnice. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. V podobni zadevi je že odločilo Ustavno sodišče, prvostopno sodišče pa v izpodbijani sodbi obrazlaga, da ima na originaren način pridobljena lastninska pravica načeloma prednost pred zastavno pravico upnika, saj je upnik pravico do poplačila terjatve pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku in se zato načeloma ne more sklicevati na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero. Ustavno sodišče v odločbi ne omejuje lastninske pravice tretjega – zakonca na načelno raven, ampak obrazlaga, da pomeni prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev zaradi poplačila dolga enega zakonca, poseg v pravico do lastnine. Ustavno sodišče tudi pojasni, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 82/2001 in sklepu II Ips 597/2004. Zato razlogi sodišča, ki temeljijo na zaupanju v zemljiškoknjižno stanje varovati toženkino prednostno pravico do poplačila terjatve pred tožničino pravico do zasebne na originaren način pridobljene lastninske pravice, temeljijo na nerazumnih ustavno neskladnih argumentih. Odločbe Ustavnega sodišča pa so obvezne, kakršnakoli interpretacija ustavnih določb pa ni mogoča. Zoper sklep sodišča prve stopnje o kaznovanju se pritožuje pooblaščenka tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da se sklep spremeni. Navaja, da je bilo na naroku za glavno obravnavo zaradi vrste vzrokov, med njimi tudi slabega procesnega vodstva, razgreto ozračje, h kateremu je s provokacijami na račun pooblaščenke tožene stranke in svojevrstnim obnašanjem pripomogel tudi odvetnik tožeče stranke. Iz zapisnika celoten potek ni razviden, saj zapis vseh spornih izjav s strani pooblaščenke tožene stranke niti ni bil zahtevan. Če pa bi vedela, da jo bo sodišče kaznovalo, bi zahtevala, da se celotno dogajanje z izjavami sprotno protokolira. Odvetnik D. je na njeno izrecno vprašanje, kam meri s tožbenim zahtevkom, izjavil, da se bo na njegovi podlagi tožeča stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica, zato je ugovarjala pasivni legitimaciji. Odvetnik D. pa je pooblaščenki tožene stranke zabrusil, naj strokovno opravlja svoj posel. V nadaljevanju naroka pa je svojo stranko med zaslišanjem opozarjal, kako naj odgovarja na vprašanja, od tožene stranke pa je skušal z zvijačo izsiliti odgovore. Zaradi takega obnašanja je pooblaščenka tožene stranke protestirala, vendar pooblaščenec tožeče stranke kljub opozorilu s provokacijami ni prenehal. Posledica tega je bila sporna izjava, ki jo je sodišče vneslo v zapisnik le zaradi izrecne zahteve odvetnika D.. Pri tem pa sodišče ni opisalo dogajanja pred tem. Sodišče je kaznovanje oprlo na 1. odstavek 304. člena ZPP, vendar sklepa ni obrazložilo v smislu tega člena, ampak kot storjeno kaznivo dejanje, s čimer se pooblaščenka tožene stranke ne strinja, saj sodišče v obrazložitvi skoraj dobesedno povzema komentar Kazenskega zakonika. Pritožnica se strinja, da je beseda „šalabajzer“ neprimerna, ne strinja pa se, da bi s to izjavo razžalila odvetnika nasprotne stranke v smislu storitve kaznivega dejanja.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in v odgovoru na to pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Izločitveno tožbo ima po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – ZIZ) na razpolago oseba, ki vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (1. odstavek 64. člena ZIZ). Temelj za uveljavljanje izločitvene tožbe je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe. Lastninska pravica na nepremičninah se praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način je predpisana le za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ne pa za originarne načine pridobitve lastninske pravice. V primeru originarnega nastanka lastninske pravice vknjižba v zemljiško knjigo ni konstitutivnega marveč le deklaratornega pomena. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo.

V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da nepremičnina, na katero je toženka posegla z izvršbo, spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža in zoper to ugotovitev ni pritožbe. Sodišče je ugotovilo originaren način pridobitve lastninske pravice, s čimer je pridobila tožnica lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožba tožeče stranke se sklicujeta na ustavno odločbo Up 128/03-27 z dne 27.1.2005 po kateri v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo, zato pomeni prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev zaradi poplačila dolga enega zakonca, poseg v pravico do lastnine iz 33. člena ustave drugega zakonca, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje. Za pravilno odločitev v zadevi je zato potrebno ugotovitvi, ali nepremičnina, ki je predmet izvršbe, spada v skupno premoženje zakoncev (v konkretnem primeru to niti ni več sporno) in kakšna je narava dolga, katerega poplačilo se zahteva v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali gre za dolg enega od zakoncev ali za skupni dolg zakoncev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obveznost, zaradi katere teče sporna izvršba, izhaja iz delovanja družbe A. d.n.o., katere edina družbenika in ustanovitelja sta bila tožnica in njen zakonec in je bila tudi ustanovljena v času trajanja zakonske zveze med njima. Sodišče se pri tem sklicuje na določila Zakona o gospodarskih družbah in ugotavlja, da dolg družbe z neomejeno odgovornostjo izvira iz časa, ko sta tožnica in njen mož bila družbenika družbe in zanj odgovarjata solidarno in gre za njun skupen dolg. Pritožbeno sodišče se glede tega v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, sprejema njegove razloge in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Ob ugotovitvi, da gre za solidaren dolg tožnice in njenega moža, pa je pravilna tudi ugotovitev, da bi upnik za poplačilo svoje terjatve lahko zahteval poplačilo svoje terjatve od vsakega od zakoncev, vendar je zaradi zaupanja v podatke zemljiške knjige prisilno izterjavo zahteval le od tistega, ki je bil kot izključni lastnik sporne nepremičnine tudi vknjižen. Pritožba tožeče stranke se v svojih razlogih sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča sklep II Ips 597/2004, ki pa v svojih razlogih ravno tako navaja, da je potrebno ob ugotovitvi ali predstavlja sporna nepremičnina skupno premoženje, ugotoviti tudi naravo dolga, katerega poplačilo se zahteva v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine. Iz Judikata II Ips 82/2001 na katerega se sklicuje pritožba pa izhaja, da zakonec, ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca, vpiše vanjo, ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno. Zato se pritožba ne more uspešno sklicevati nanj.

Ob ugotovitvi, da je bila sporna nepremičnina skupno premoženje tožnice in njenega zakonca, ter ob ugotovitvi, da gre za skupen dolg zakoncev, je tako ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Dolžnost sodišča je skrbeti med glavno obravnavo za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (303. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP). Cilj ukrepov za vzdrževanje reda na glavni obravnavi je zagotoviti nemoten potek postopka. Določena stopnja formalnosti in reda je predpogoj za učinkovitost postopka. Z ukrepi za vzdrževanje reda in denarno kaznijo pa se varuje zunanji tek postopka. Pomemben ukrep za vzdrževanje reda na glavni obravnavi je denarna kazen. Z njenim izrekanjem sodišče izvršuje disciplinska pooblastila, ki temeljijo na njegovi izvirni pristojnosti, da zagotovi urejeno obnašanje v sodnih postopkih. Čeprav gre za represivno sredstvo, ne gre za institut, ki ga je zakonodajalec uvrstil v kazensko pravno sfero, pač pa za ukrep procesnega vodstva, s katerim se zagotavlja nemoten tek pravdnega postopka. Da je pooblaščenka tožene stranke pooblaščencu tožeče stranke na naroku izrekla besedo, ki je neprimerna, priznava tudi sama v pritožbi. Gre za neprimerno vedenje, za kakršno se lahko izreče denarna kazen, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje utemeljeno tudi storilo. Sodišče je pooblaščenko tožene stranke kaznovalo kot posledico kršitve pravil urejenega obnašanja na glavni obravnavi in ne v smislu storitve kaznivega dejanja. V skladu z načelom sorazmernosti pa je tudi pretehtalo stopnjo kršitve pravil in odmerilo višino denarne kazni (11. člen ZPP omogoča kaznovanje do višine 1.300,00 EUR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo pooblaščenke tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadevi, nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.