Jedro

V izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine sta lahko stranki izvršilnega postopka samo dolžnik in upnik iz obligacijskega razmerja, ki iz takšne listine izhaja.

Če verodostojna listina temelji na zakupni pogodbi za kmetijsko zemljišče, ki jo je sklenil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, je upnik v izvršilnem postopku on, ne pa RS, čeprav je lastnica tega zemljišča.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ga je kot upnica vložila Republika Slovenija zaradi izterjave zakupnine za kmetijsko zemljišče. Zoper sklep se je pritožila Republika Slovenija. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišči sta odločitev oprli na Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 10/93 in 1/96 - v nadaljevanju ZSKZ) ter 21., 23. in 24. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 v nadaljevanju ZIZ). Ugotovili sta, da iz pogodbe, ki je bila priložena predlogu za izvršbo (zakupna pogodba št... z dne 19.8.1996), kakor tudi iz računov z dne 15.4.1998 in 27.7.1998, ki imata v tem postopku naravo verodostojne listine, izhaja, da je bila pogodba sklenjena med skladom in dolžnikom in ne Republiko Slovenijo in dolžnikom.

Zoper navedena sklepa je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovna državna tožilka v zahtevi uveljavlja nepravilno uporabo 23. člena ter neuporabo tretjega odstavka 2. člena ZSKZ. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V zahtevi drugače razlaga ZSKZ, kot sta to storili sodišči druge in prve stopnje. Poudarja, da je lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov ona, sklad pa po 2. členu ZSKZ gospodari z njimi v njenem imenu in za njen račun. Sklad sicer res sklepa zakupne pogodbe po drugem odstavku noveliranega 17. člena ZSKZ, vendar v okviru pooblastil, ki jih je prejel od lastnice Republike Slovenije.

Vrhovna državna tožilka nadalje poudarja, da je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine drugačen od postopka izvršbe, ki jo sodišče po 17. členu ZIZ dovoli na podlagi izvršilnega naslova.

Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine združuje postopek za izdajo plačilnega naloga (431. člen Zakona o pravdnem pstopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in izvršilni postopek. Izvršilni naslov je po 21. členu ZIZ primeren za izvršbo le, če sta v njem med drugim navedena upnik in dolžnik. Upnik in dolžnik v izvršilnem naslovu sta osebi, ki sta po materialnem pravu v obligacijskem razmerju. Izvršilni naslov je listina, na podlagi katere je izpolnitev v tej listini vsebovanega materialnopravnega razmerja postala izvršljiva. Zato morajo stranke morebitni prehod terjatve ali obveznosti med upnikom in dolžnikom po 24. členu ZIZ dokazati z javno ali po zakonu overjeno listino. Verodostojna listina pa je le dokazno sredstvo o poslovnem dogodku med strankama, katerega materialnopravno verodostojnost lahko dolžnik izpodbija. Zato za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine ni potrebno, da je v listini navedeni upnik skladen z upnikom, ki ima po materialnem pravu denarni zahtevek do dolžnika. Določba 23. člena ZIZ navaja le, katere listine so verodostojne listine, ne spušča pa se v njihovo vsebino. V obravnavanem postopku je izvršbo predlagala upnica, ki je kot lastnica zemljišča po materialnem pravu legitimirana pobirati plodove, ki izvirajo iz rabe te nepremičnine (3. člen ZTLR). Z zakupno pogodbo priloženo predlogu za izvršbo je dokazala, da sklad razpolaga z obravnavanim zemljiščem (sklepa zakupno pogodbo in pobira zakupnino v njenem imenu in za njen račun). Zato bi sodišči morali predlagano izvršbo dovoliti. Vrhovna državna tožilka končno še ugotavlja, da je sklicevanje sodišča na odločbo vrhovnega sodišča II Ips 298/98 neustrezna, ker se nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki na zahtevo nista odgovorili (375. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. člena ZIZ).

Zahteva ni utemeljena.

Prav ima sicer vrhovna državna tožilka, ko ugotavlja, da je postala Republika Slovenija lastnica kmetijskih zemljišč na podlagi zakona (14. člen ZSKZ). Res je tudi, da po 2. členu ZSKZ s temi zemljišči gospodari sklad (prvi in drugi odstavek), in sicer v imenu in za račun Republike Slovenije (tretji odstavek). Vendar pa navedeni dejstvi ne zadoščata za presojo, da ima v obravnavani izvršilni zadevi Republika Slovenija status upnice in s tem stranke izvršilnega postopka. ZSKZ je treba razlagati kot celoto, predvsem pa povezati tretji odstavek 2. člena ZSKZ s 14. členom ter noveliranim 17. in 17b členom ZSKZ (Ur.l. RS, št. 1/96).

Republika Slovenija je kot lastnica z zakonom (ki ima naravo javnega pooblastila - odločba ustavnega sodišča - točka B/14 z dne 5.10.1995, št. U-I 176/94, Ur.l. RS, št. 65/95) prenesla na sklad določena pooblastila, ki bi jih sicer kot lastnica lahko izvrševala sama.

Sklad je pravna oseba (3. člen ZSKZ). Sklad je tisti, ki sklepa zakupne pogodbe za kmetijska zemljišča, in ne država. Sredstva, ki jih sklad pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči, so prihodek sklada (drugi odstavek 10. člena). Da je tako, izhaja iz pogodbe, ki je bila priložena predlogu za izvršbo (zakupna pogodba št... z dne 19.8.1996), kakor tudi iz računov z dne 15.4.1998 in 27.7.1998, ki imata v tem postopku naravo verodostojne listine.

Pogodba je bila sklenjena med skladom in dolžnikom. V 3. členu pogodbe je izrecno navedeno, da dolžnik plačuje zakupnino zakupodajalcu po izstavitvi računa. Izstavitelj računa je sklad in iz podatkov računa je razvidno, da je treba plačilo nakazati na žiro račun sklada. V pogodbi ni navedeno, da lahko dolžnik plačilo zakupnine nakazuje tudi direktno lastnici, to je Republiki Sloveniji.

Tretji odstavek 2. člena ZSKZ je zato treba razumeti le tako, da ureja notranje razmerje med skladom in državo. Novela ZSKZ (17. in 17.b člen, Ur.l. RS, št. 1/96) le potrjuje to dejstvo in odpravlja morebitne prejšnje nejasnosti zakona. Sklad se res mora ravnati po pooblastilih, ki jih je prejel od lastnice, vendar pa se ta dolžnika v izvršilnem postopku na podlagi pogodbe s skladom ne tičejo.

Morebitna prekoračitev pooblastil s strani sklada je lahko razlog za ukrepanje lastnice proti skladu, ne daje pa ji pooblastila za poseg v sodne postopke, ki tečejo med skladom in tretjimi osebami. Še posebej ne zato, ker je v drugem odstavku 7. člena Zakona o vladi (Ur.l. RS, št. 4/93, in 71/94), na katerega se sklicuje tudi vrhovna državna tožilka, določeno, da z nepremičninami in drugim premoženjem Republike Slovenije upravlja vlada, če glede posameznih nepremičnin s posebnim zakonom ni drugače določeno. Da je s posebnim zakonom, to je z ZSKZ, določeno drugače, je bilo že navedeno.

Vrhovna državna tožilka nadalje neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo določb ZIZ o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Izvršba na podlagi verodostojne listine se res nekoliko razlikuje od izvršbe na podlagi izvršilnega naslova po 17. členu ZIZ. Verodostojna listina res ni že sama po sebi izvršilni naslov, temveč dokazno sredstvo, na podlagi katerega sodišče izda sklep o izvršbi, ki je obenem tudi izvršilni naslov. Po drugem odstavku 44. člena ZIZ sodišče v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži dolžniku, da v 8 dneh plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev. Izvršilno sodišče torej verodostojno listino najprej dokazno oceni in nato izda sklep o izvršbi. V sklepu o izvršbi pa morata biti navedena upnik in dolžnik ter verodostojna listina, na podlagi katere je sodišče izvršbo dovolilo (prvi odstavek 44. člena ZIZ).

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da razlika, ki jo uveljavlja vrhovna državna tožilka med izvršbo na podlagi izvršilnega naslova po 17. členu ZIZ in izvršbo na podlagi verodostojne listine po 23. členu ZIZ ni v tem, da bi lahko bili stranki izvršbe osebi, ki nista kot upnik ali dolžnik navedeni v verodostojni listini. Da je verodostojna listina le dokazno sredstvo sicer drži, vendar pa dokazno sredstvo za obstoj obligacijskega razmerja, na podlagi katerega je v izvršilnem postopku mogoče dovoliti izvršbo oziroma naložiti dolžniku, da plača upnikovo terjatev. Če je torej lahko sporno, kaj je verodostojna listina, pa ne more biti sporno, da sta lahko stranki izvršilnega postopka samo dolžnik in upnik iz obligacijskega razmerja, ki iz takšne listine izhaja. Zato sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili tudi 21. člen ZIZ.

Ni torej res, da v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine lahko nastopa kot upnik nekdo, ki ni skladen z upnikom iz obligacijskega razmerja, na katerem temelji verodostojna listina. Zato ni pravilno stališče, da lahko Republika Slovenija kot lastnica uveljavlja svoje lastninskopravne zahtevke na podlagi verodostojne listine, ki izkazuje obligacijsko razmerje med skladom in dolžnikom. Upnica bi bila lahko le v primeru, če bi to iz pogodbe posebej izhajalo ali če bi predlogu za izvršbo priložila listino, iz katere bi bilo razvidno, da lahko poleg sklada tudi sama zahteva prisilno izterjavo zakupnine. Ne gre sicer za 24. člen ZIZ, kot to zmotno ugotavlja pritožbeno sodišče, ker ne gre za pravno nasledstvo, gre pa za enako načelo: tisti, ki zahteva izvršbo, mora izkazati svoj upniški položaj.

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Neutemeljeno zahtevo je moralo vrhovno sodišče zavrniti (drugi odstavek 391. člena v povezavi s 378. členom ZPP in 15. členom ZIZ).