Jedro

Ker je poslovno razmerje, na čigar podlagi je bil izstavljen račun kot verodostojna listina, sklenjeno med Skladom in zakupnikom in ne med RS in zakupnikom RS ne more biti stranka v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine. Upnik iz predloženega računa(izstavljenega na podlagi poslovnega razmerja) je po pravilih izvršilnega postopka lahko le Sklad, ki je v izvršilnem naslovu kot izstavitelj računa naveden (1. odstavek 21. člena ZIZ). Le v primeru, ko bi RS v skladu z 24. členom ZIZ z javno ali po zakonu overjeno listino dokazala, da je bila terjatev nanjo prenesena ali da je na kak drug način nanjo prešla, bi sodišče lahko izvršbo dovolilo tudi na njen predlog.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Proti sklepu se pritožuje upnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da upnikovemu predlogu po izvršbi ugodi. Pritožnik navaja, da je Republika Slovenija kot nesporna lastnica kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov, s katerimi sicer gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, upravičen subjekt za uveljavljanje pravice do neplačanih civilnih plodov njenih nepremičnin. Gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, ki so last RS, opravlja Sklad le v pravnem prometu, ne pa tudi kot zakoniti zastopnik RS v postopkih pred sodišči. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je torej sodišče zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine iz razloga, ker Republika Slovenija ni legitimirana upnica v izvršilnem postopku. Predlog za izvršbo je vložil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot pravna oseba, ustanovljena po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti RS (1. in 2. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS - Ur.l., št. 10/93), na podlagi dveh računov kot verodostojnih listin po členu 23/2 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju besedila ZIZ). Iz obeh računov izhaja, da je njun izdajatelj Sklad, izstavljena računa pa se nanašata na obveznosti iz priložene zakupne pogodbe za kmetijska zemljišča, pri čemer sta Sklad kot upnik in S. M. kot dolžnik stranki navedene pogodbe. Ker je torej poslovno razmerje, na čigar podlagi je bil izstavljen račun kot verodostojna listina, sklenjeno med Skladom in zakupnikom in ne med RS in zakupnikom, ima prvostopno sodišče popolnoma prav, ko zaključi, da RS ne more biti stranka v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine. Ker se izvršba za uveljavitev denarne terjatve pravne osebne dovoljuje tudi na podlagi verodostojne listine (1. odst. 23. člena ZIZ), v tovrstnem postopku torej predloženi račun ustreza siceršnjemu izvršilnemu naslovu. Upnik iz predloženega računa (izstavljenega na podlagi poslovnega razmerja) je po pravilih izvršilnega postopka lahko le Sklad, ki je v izvršilnem naslovu kot izstavitelj računa naveden (1. odstavek 21. člena ZIZ). Le v primeru, ko bi RS v skladu z 24. členom ZIZ z javno ali po zakonu overjeno listino dokazala, da je bila terjatev nanjo prenesena ali da je na kak drug način nanjo prešla, bi sodišče lahko izvršbo dovolilo tudi na njen predlog. Ker tega niti ne dokazuje, so njena pritožbena navajanja za primer obravnavane izvršilne zadeve po prepričanju pritožbenega sodišča neupoštevna. Nepomembno je namreč, da po pritožbenih navedbah gospodarjenje s kmetijskimi zamljišči, kmetijami in gozdovi, ki so v lasti RS, opravlja Sklad le v pravnem prometu, ne pa tudi kot zakoniti zastopnik RS v postopkih pred sodišči. Je pa sicer takšno stališče, po prepričanju pritožbenega sodišča, tudi pravno zmotno kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, saj dejstvo, da po 3. odstavku 2. člena že navedenega zakona Sklad opravlja naloge v imenu RS in za njen račun, še ne pomeni, da lahko RS nastopa poleg Sklada v sodnih postopkih v zvezi z gospodarjenjem na Sklad prenešenih kmetijskih zemljišč.

Ker je torej prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo in ker tudi ni storilo nobene uradno upoštevne bistvene kršitve pravil postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ).