Jedro

Prispevek oškodovanca k nastanku škode se ugotavlja po vzročnosti; pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Ob tehtanju vzrokov, ki so privedli do škodne posledice, mora sodišče na eni strani upoštevati pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo v razmerju do pešca, na drugi strani pa je pomembno vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja; dodatno okoliščino za presojo prispevka obeh udeležencev k prometni nesreči pa predstavlja tudi upoštevanje skrbnosti tako imetnika motornega vozila kot oškodovanca - pešca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (ob ugotovljenem soprispevku v višini 40% pokojnega F. P.) toženki kot odgovornostni zavarovalnici naložilo, da mora tožnicam (poleg med pravdnim postopkom že plačanih zneskov) plačati skupaj še 22.980,82 EUR s pripadajočimi obrestmi iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega in iz naslova premoženjske škode, povezane s stroški, nastalimi v zvezi s smrtjo moža oziroma očeta, nato pa odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je (med drugim - glede na uveljavljani obseg revizije relevantno) dosojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo znižalo. Upoštevalo je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni soprispevek pokojnika k nastanku škode (40 %), kot znesek pravične denarne odškodnine za smrt bližnjega pa določilo nižjo vsoto (za vdovo je znesek znižalo s 5.500.000 SIT na 4.000.000 SIT ali 16.691,70 EUR, za vsako od hčera pa s 4.500.000 SIT na 3.000.000 SIT ali 12.518,78 EUR) in tako (ob upoštevanju tožnicam že izplačanih zneskov) toženi stranki naložilo, da mora na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega prvi tožnici plačati 2.503,75 EUR, drugi in tretji tožnici pa vsaki po 2.503,76 EUR.

3. Tožeča stranka vlaga proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe, kolikor se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, pravočasno revizijo in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti ugodi; podredno predlaga razveljavitev sodbe prve in druge stopnje ter ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ravnanje zavarovanca tožene stranke (prehitra vožnja glede na razmere) se ne strinja z zaključkom, da je pokojni F. P. prispeval k nastanku nesreče 40 %, pač pa priznava njegov soprispevek le v višini 10 %, kar je že upoštevano v postavljenem tožbenem zahtevku. Revidentke izpodbijajo tudi višino odškodnine, kakršno je dosodilo pritožbeno sodišče, saj je slednja prenizka, ni v skladu s sodno prakso ter ni odmerjena z upoštevanjem načela individualizacije ob upoštevanju vrste škode.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Pravdni postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred 1. 10. 2008, zato se revizijski postopek glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vodi po določbah ZPP, kot je veljal pred uveljavitvijo citirane novele.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritožbeno sodišče pritrdilo, revizijsko sodišče pa je na njih vezano, so, da je pokojni F. P. ob pozni nočni uri izven naselja hodil brez odsevnika, skoraj ob sredini oziroma na levi polovici desnega voznega pasu ceste, po kateri je bila dovoljena le vožnja motornih vozil. Zavarovanec toženke je zaradi vožnje nasproti vozečih vozil vozil s kratkimi (zasenčenimi lučmi), s hitrostjo 85 km/h. Ta je bila v mejah na tem cestnem odseku dovoljene hitrosti 90 km/h, prilagojena hitrost pa bi morala glede na promet in uporabo zasenčenih luči znašati okrog 60 km/h. Zavarovanec tožene stranke je zadel pokojnega F. P., ki je zaradi posledic nesreče umrl. Vse tri tožnice zaradi smrti moža oz. očeta trpijo duševne bolečine, saj je družina živela v slogi, sedaj pa pokojnika močno pogrešajo.

7. Odškodninska odgovornost voznika osebnega vozila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Po določilu tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Prispevek oškodovanca k nastanku škode, o katerem govori navedena zakonska določba, se ugotavlja po vzročnosti; pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Ob tehtanju vzrokov, ki so privedli do škodne posledice, mora sodišče na eni strani upoštevati pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo v razmerju do pešca, na drugi strani pa je pomembno vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja; dodatno okoliščino za presojo prispevka obeh udeležencev k prometni nesreči pa predstavlja tudi upoštevanje skrbnosti tako imetnika motornega vozila kot oškodovanca - pešca.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je zavarovanec tožene stranke v razmerju do ravnanja pokojnega pešca ravnal bistveno manj neskrbno kot sam pešec. Ravnanje pešca, ki je hodil po cesti, po kateri hoja sploh ni dovoljena, saj je rezervirana za vožnjo motornih vozil (trinajsti odstavek 110. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ZVCP-1, Uradni list RS, št. 83/2004, 35/2005, 67/2005 – Odl. US, 69/2005 in 76/2005 – ZDCOPMD, veljavnega v času škodnega dogodka), in še to skoraj ob sredini oz. na levi polovici desnega voznega pasu smerne ceste (in ne ob levem robu vozišča v smeri hoje – četrti odstavek 95. člena ZVCP-1), ob tem pa tudi ni uporabljal odsevnih teles, ki bi vozniku omogočala, da bi pešca zagledal pravočasno, da bi se trčenju z njim morda lahko izognil (drugi odstavek 97. člena ZVCP-1), je skrajno neskrbno. Zato je pravilno stališče nižjih sodišč, da je prvenstveni vzrok za škodni dogodek pripisati pokojnemu pešcu. Zavarovanec toženke, ki je sicer vozil prehitro glede na dane razmere – ponoči in ob uporabi zasenčenih luči (prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1), se naletu v pešca ni mogel izogniti. Vozniku motornega vozila je tako mogoče očitati prehitro vožnjo glede na dane prometne razmere; zavarovanec tožene stranke je smel, skladno z načelom zaupanja v prometu (drugi odstavek 2. člena ZVCP-1), pričakovati, da na cesti, rezervirani za motorna vozila, ne bo neosvetljenih pešcev, ki hodijo skoraj po sredini ceste. Pokojni pešec pa je kršil več prometnih predpisov in s tem ustvaril usodno nevarno prometno situacijo. Ob upoštevanju ugotovljenega revizijsko sodišče sodi, da je tožnik k nezgodi prispeval vsaj z deležem 40 %, kakor je bilo pravnomočno odločeno.

9. Pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjih oseb predstavljata določbi prvega odstavka 180. člena in 179. člen OZ za prestano škodo ter določba 182. člena OZ za bodočo škodo. Po teh določbah sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti oz. primerljivosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki so prisotne pri oškodovancih, drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena tovrstne odškodnine ter s ciljem, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso skladni z njeno naravo in namenom.

10. Glede upoštevanja načela individualizacije je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, iz katerih izhaja, da se je prvi tožnici po smrti moža življenje povsem spremenilo. Življenje zakoncev je bilo složno, skupaj sta preživljala ves prosti čas. Tožničina pričakovanja, povezana s skupnim življenjem, so se s smrtjo moža povsem izjalovila. Preostalo ji je le še oskrbovanje njegovega groba in pa skrb za pokojnikovega starša. Obe hčeri sta bili sicer že odrasli in se nista več stalno nahajali doma. Druga tožnica je ob očetovi smrti dopolnjevala trideseto leto, pogreša pa ga, ko se po vsakodnevnem delu vrača domov v prazen dom. Tretja tožnica je ob očetovi smrti dopolnila 26 let, in ko se vsak teden vrača domov, najbolj pogreša popolno družinsko življenje.

11. Za upoštevanju drugega, to je objektivnega kriterija, je revizijsko sodišče preverilo primerljive primere, ker je to, navkljub individualnosti vsakega posameznega oškodovanca in njegovega notranjega doživljanja, potrebno zaradi spoštovanja načela enakosti pred zakonom. Ob tem preizkusu revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče, ko je dosojeno odškodnino znižalo, vsem trem tožnicam priznalo odškodnino na zgornji meji primerljivih škod(1). Pri drugi in tretji tožnici (polna odškodnina jima je dosojena v višini 14,8 plač(2)) je ob tem treba upoštevati, da gre za že odrasli hčeri, ki sta bili na očeta močno navezani, pa vendar gre njuno življenje dalje, tako da revizijsko sodišče ocenjuje, da je stopnja in intenzivnost duševnih bolečin zaradi izgube življenjskega sopotnika precej večja pri prvi tožnici – vdovi (ki ji je bila polna odškodnina dosojena v višini 19,7 plač).

12. Ker je materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, je sodišče neutemeljeno revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, v kateri bo odločeno o celotnih stroških te pravde.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 362/2008, II Ips 549/2008, II Ips 806/2009 - odškodnine zaradi smrti zakonca so bile odmerjene med 9 in 16 neto povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v RS.

Op. št. (2): V oktobru 2007, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, je povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS znašala 846,38 EUR.