Jedro

Če je pogodba razvezana po izključni krivdi stranke, ki je aro kot odstopnino dala, ne more zahtevati vračila dvojne are. V bistvenih prvinah gre za identičen položaj, kakor če bi od pogodbe odstopila.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo dvojne are. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo 25.037,55 EUR zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila pogodba razvezana zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožeče stranke ter da je zato nastopil položaj, ko je tožeča stranka kot tista stranka, ki je aro dala, le-to izgubila (2. odst. 68. člena Obligacijskega zakonika – Ur. l. št. 83/2001 – št. 40/2007; OZ).

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe bodo povzete skupaj z odgovori v nadaljnjem delu obrazložitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje ter sprejema razloge izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je uveljavljala vračilo dvojne are, ki je bila dogovorjena kot odstopnina. Ara je bila dogovorjena z dogovorom z dne 23. 4. 2003 (listina A4) v zvezi z obveznostmi strank iz predpogodbe z istega dne. Predpogodba, ki vsebuje tudi vse bistvene sestavine prodajne pogodbe, je v 4. točki določala, da morata kupca prodajalcema plačati celotno kupnino najkasneje do 31. 7. 2003. Izrecno je bilo v tej točki tudi dogovorjeno, da je izpolnitev obveznosti plačila kupnine v določenem roku bistvena sestavina pogodbe. Če jo kupca v tem roku ne izpolnita, je pogodba razvezana po samem zakonu. Prav to se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo. Ker je bila pogodba razvezana po izključni krivdi tožeče stranke, gre za v bistvenih pravnih prvinah identičen pravni položaj, kot je urejen v 2. odst. 68. člena OZ. Gre za primer, ko stranka, ki je aro dala, odstopi od pogodbe. Pravna posledica takšnega položaja je, da nasprotna stranka aro kot odstopnino obdrži. To pa seveda pomeni, da stranka, ki je aro dala, nima zahtevka na vračilo dvojne are. Iz teh razlogov je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke v obravnavani zadevi neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče odgovorilo še na pritožbene navedbe tožeče stranke.

Pritožba pravi, da sodišče ni zadovoljivo obrazložilo argumenta tožeče stranke, češ da sta bila predpogodba z dne 23. 4. 2003 ter dogovor o plačilu are leta 2004 izrecno ustno obnovljena. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zadosti jasno utemeljilo dejanski zaključek, da pogodba ni bila obnovljena. Stranki sta sicer skušali v skladu z načelom dobre vere in poštenja rešiti položaj zapadle odstopnine. Tožena stranka je v teh dogovorih stopila nasproti tožeči stranki, vendar do realizacije nazadnje ni prišlo. Pravno gledano je šlo pri dogovorih v letu 2004 za samostojna pogajanja, ki pa so v skladu z načelom dobre vere in poštenja upoštevale prejšnje, že končano pravno razmerje med pravdnima strankama. Izjalovitev teh pogajanj pa ne more za nazaj spremeniti dejstva, da je bila pogodba razvezana ter da je ara kot odstopnina ostala toženi stranki. Pravice in obveznosti med strankama so tedaj ugasnile.

V nadaljevanju pritožba napada dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu očita, da je nekritično sledilo izpovedbi tožeče stranke. Zavzema se za dejanski zaključek, da je bilo pogodbeno razmerje v letu 2004 obnovljeno. Po prepričanju pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje sklenjena in prepričljiva. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov, da bi vanjo podvomilo.

Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni pojasnilo, zakaj je sledilo le izpovedbi tožencev, izpovedi tožnikov pa ni upoštevalo. Pravi, da gre za arbitrarno odločitev sodišča, kar predstavlja obenem napačno ugotovitev dejanskega stanja, zraven pa tudi bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče naj bi ne obrazložilo, zakaj je izpoved toženke bolj prepričljiva od izpovedi tožnikov. Sodišče je po prepričanju pritožbenega sodišča izpovedbe strank umestilo v celovito zgodbo. Del logično sklenjene celote je zaključek, da že razvezana pogodba v letu 2004 ni oživela, marveč je šlo za nova, samostojna pogajanja. Drugačen dejanski zaključek, to je, da bi bila že razvezana pogodba znova zaživela, bi bil iztrgan iz življenjsko sklenjene celote. O tem dovolj nazorno priča že to, da bi se ob tem pojavil cel niz vprašanj o tem, kakšna pa je vsebina tega novega pogodbenega razmerja, začenši z vprašanjem o novem roku plačila kupnine. Moč dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja iz celovite obrazložitve ter ni z ničemer omajana.

Pritožba nadalje uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Iz izpovedb strank naj bi izhajalo, da so štele datum plačila zgolj za okviren datum. Sodišče bi moralo to upoštevati. Poleg tega bi moralo presoditi, ali je tožeča stranka lahko utemeljeno verjela, da je rok določen zgolj okvirno. Sodišče bi moralo pogodbo presojati po pravi volji strank. Poleg tega bi moralo upoštevati, da sta tožnika prava neuka stranka ter da je pogodbo pripravila tožena stranka. Pogodbo bi moralo zato presojati v korist tožnikov. Tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Pogodbeno določilo v točki IV je zelo jasno ter ga ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi. Nobene podlage ni za zaključek, da tako izjavljena volja ne bi bila tudi prava volja strank – ter da sta stranki soglasno mislili nekaj drugega, kot sta zapisali. Takšna določba se razlaga v skladu s 1. odst. 82. člena OZ. Ker določilo ni sporno ali nejasno, ni podlage za uporabo drugih razlagalnih sredstev (npr. 2. odst. 82. člena ali 83. člen OZ). Morebitni tihi pridržek (mentalna rezervacija) tožeče stranke, češ da je rok le okviren, pa ne more biti upoštevan (primerjaj M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 362).

Pritožba nadalje uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki naj bi bila podana s tem, ko sodišče ni zaslišalo priče V. I., s čimer je tožnikoma onemogočilo dokazovanje njunih navedb. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Dokazni predlog z zaslišanjem te priče je bil podan na prvem naroku dne 13. 6. 2007. Z dokazom sta tožnika želela dokazati, da sta se pogovarjala o najemu kredita za najem hiše. Priča pa naj bi si tudi ogledala hišo. Četudi bi bilo to dejstvo dokazano, to ne spremeni odločitve v obravnavani zadevi. Bistveni dejstvi v obravnavani zadevi namreč sta, da je bil rok plačila bistvena sestavina pogodbe ter da je v primeru neplačila pogodba razvezana po samem zakonu. Bistvena kršitev torej ni podana. Zavrnitev dokaznega predloga je bila utemeljena in obrazložena. Sicer pa pritožba očitka bistvene kršitve niti ne konkretizira. Ker ne pojasni, v čem naj bi bila z neizvedbo dokaza prikrajšana, pritožbeno sodišče izčrpnejšega odgovora na procesni očitek ne more dati.

Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).