Jedro

Zavarovalna vsota mora pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 58.953,49 EUR z obrestmi (razvidnimi iz izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času sojenja, da se lahko uresniči namen obveznega avtomobilskega zavarovanja, materialnopravno zmotno. Konkretna zavarovalna pogodba za obvezno avtomobilsko zavarovanje je bila sklenjena na zavarovalno vsoto 12,000.000,00 SIT in tožniku je že bila izplačana višja odškodnina kot znaša valorizirana vrednost (te) zavarovalne vsote. Poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre samo za zakonsko določeno najnižjo zavarovalno vsoto, ampak za pogodbeno dogovorjeno dvojno zavarovalno vsoto, za katero je zavarovanec plačal premijo. Pravno nevzdržno je, da bi bila toženka vsakih nekaj let podvržena vlaganju novih zahtevkov, kljub izčrpani zavarovalni vsoti. Naprtitev bremena protiustavnosti določbe o najnižjih zavarovalnih vsotah na ramena zavarovalnic je v nasprotju z načelom pravne države. Sklicuje se tudi na razloge, zavzete v zadevi VSL II Cp 3608/2009. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je bil tožnik v prometni nesreči z dne 2. 6. 1994, ki jo je povzročil zavarovanec toženke, tako hudo poškodovan, da je bil spoznan za invalida II. kategorije. Toženka je tožniku iz vseh naslovov škode že izplačala višji znesek kot znaša valorizirana vrednost zavarovalne vsote, ki je veljala na dan nesreče. Zavarovalna vsota je bila v času nesreče določena na 6,000.000,00 SIT, vendar je imel tožnik sklenjeno zavarovalno polico, ki je navedeno vsoto podvojila, tako je znašala maksimalna zavarovalna vsota na dan škodnega dogodka 12,000.000,00 SIT, že 1. 12. 1994 (pravilno 26. 11. 1994) pa je bila določena na 30,000.000,00 SIT.

7. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto, je materialnopravno pravilno. Le tako je namreč mogoče uresničiti namen Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ), da ima oškodovanec možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega odškodninskega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nesposobnosti odgovorne osebe in da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico.

8. Upoštevajoč, da revidentka ne nasprotuje oceni sodišč prve in druge stopnje, da je v škodnem dogodku z dne 2. 6. 1994 nastala običajna škoda (v nesreči pa je bil poškodovan le tožnik), v konkretni zadevi obveznost toženke ni omejena z zavarovalno vsoto. Zato je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da mora toženka tožniku plačati tudi škodo, ki jo je utrpel zaradi izgubljenega zaslužka v obdobju od 1. 5. 2002 do 1. 6. 2011, materialnopravno pravilen.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).