Jedro

Ker ZPIZ-1 v 1. odstavku 134. člena za razliko od starega zakona (ZPIZ), ki je glede dolžnosti preživljanja družinskih članov v zvezi s pridobitvijo pravice do varstvenega dodatka napotoval na uporabo predpisov o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ne napotuje na druge predpise, dolžnost preživljanja drugih družinskih članov lahko izhaja tudi iz sklenjene izvršilne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, opr. št. 593741 z dne 27. 10. 2005 in št. 3 8 0593741 z dne 6. 5. 2005. Razsodilo je, da imata tožnika pravico do varstvenega dodatka od 1. 5. 2005 dalje ter da bo o odmeri in izplačilu varstvenega dodatka odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je C.K., ki je brat drugotožnice, potrebno šteti za družinskega člana po določbi 1.odstavka 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) iz razloga, ker ima s tožnikoma skupno stalno prebivališče in pri katerem obstaja dolžnost preživljanja na podlagi izročilne pogodbe. Po mnenju toženca pa tako stališče ni pravilno. Iz 3. točke 4. člena izročilne pogodbe z dne 22. 4. 1974 namreč izhaja, da je C.K. dolžan svoji sestri (drugotožnici) po svojih močeh pomagati na kmetiji, istočasno pa mu sestra dovoljuje koriščenje letnega prirastka iz gozdne parcele v izmeri preko enega hektara. Iz navedenega torej ni razvidno, da je C.K. oseba, ki ne bi bila sposobna opravljati pridobitnega dela, niti ne gre za osebo, ki ne bi bila sposobna samostojnega življenja, niti ni bil postavljen pod skrbništvo svoje sestre oziroma med njima ni bila določena nobena preživnina. Tudi po predpisih o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih med brati in sestrami ne obstaja dolžnost preživljanja, zato je potrebno takšno dolžnost ugotavljati po splošnih pravilih preživninskega prava. Razen tega tudi iz odločbe Centra za socialno delo izhaja, da se pri ugotavljanju pogojev za priznanje denarne socialne pomoči C.K. se niso upoštevali dohodki njegove sestre, temveč se je upoštevalo, da je brat samski, brez dohodkov. Tudi zdravniško potrdilo, ki je bilo predloženo šele v sodnem postopku, ne izkazuje, da se C.K. ne more sam preživljati, razen tega tudi takšno potrdilo ne more nadomestiti skrbniške pogodbe. Drugotožnica je dolžna preživljati le svojega sina, s katerim sta bila tudi uživalca družinske pokojnine in sta v letu 2004 skupaj prejela nižji znesek družinske pokojnine, kot pa C.K. denarne socialne pomoči. Razen tega tudi ostali dohodki drugotožnice niso bili tako visoki, da bi lahko preživljala še svojega brata. Po mnenju toženca je torej sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 134. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 133. člena ZPIZ-1. V odgovoru na pritožbo tožnika navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno C.K. upoštevati kot družinskega člana, pravilna. Iz izročilne pogodbe je namreč jasno razvidno, da je drugotožnica tako za sebe kot tudi za pravne naslednike prevzela obveznost oziroma se zavezala, da bo med drugim nudila svojemu bratu C.K. prostor, primerno ter ogrevano in razsvetljeno stanovanje, celotno oskrbo s hrano pri skupni mizi in odprti shrambi, v slučaju potrebe tudi zdravniško pomoč in ob smrti primeren pogreb. C.K. ni bil zaposlen in ni opravljal pridobitnega dela iz razloga nezmožnosti za delo zaradi zdravstvenih težav. Prav tako se tudi ni koristil z letnim prirastkom gozdne parcele v izmeri cca 1,49 ha. Vse od leta 1998 dalje je brat voden v psihiatrični ordinaciji, kar potrjuje tudi zdravniško potrdilo. Drugotožnica je vedno izpolnjevala svoje obveznosti iz izročilne pogodbe in bratu nudila celotno materialno oskrbo in fizično pomoč ter stalno nadzorstvo. Dohodki drugotožnice so bili taki, da je lahko preživljala tudi svojega brata. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter da poleg tega določi tudi zakonite zamudne obresti od 1. 5. 2005 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. 593741 z dne 27. 10. 2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. 38 0593741 z dne 6. 5. 2005. Toženec je v predsodnem postopku odločil, da uživalca družinske pokojnine (prvotožnik in drugotožnica) nimata pravice do varstvenega dodatka od 1. 5. 2005 dalje. V postopku je namreč ugotovil, da skupni dohodki na posameznega družinskega člana, prejeti v preteklem koledarskem letu, presegajo premoženjski cenzus, ki je določen za priznanje pravice oziroma nadaljnje uživanje varstvenega dodatka.

V zadevi je bilo sporno, ali se kot družinski član poleg prvotožnika in drugotožnice šteje tudi brat drugotožnice C.K..

ZPIZ-1 v 1. odstavku 134. člena določa, kateri družinski člani se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa. Iz navedene določbe izhaja, da družinski člani, katerih dohodki sestavljajo skupni dohodek družine, so ob pogoju skupnega stalnega bivališča uživalec pokojnine, njegov zakonec ali oseba, ki živi z zavarovancem v zunajzakonski skupnosti, prevzemnik kmetije, na kateri ima upokojenec stalno bivališče in otroci ter drugi družinski člani, pri katerih obstaja dolžnost preživljanja. Za razsojo zadeve je torej bistvena ugotovitev, ali je drugotožnica dolžna preživljati svojega brata. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ), ki je veljal do 31. 12. 1999, je v 1. odstavku 165. člena glede obstoja dolžnosti preživljanja odkazoval na uporabo predpisov o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih, medtem ko ZPIZ-1 konkretnega predpisa ne omenja. To pa pomeni, da dolžnost preživljanja lahko izhaja tudi iz sklenjene pogodbe.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izročilna pogodba sklenjena dne 22. 4. 1974 med drugotožnico in pa njenimi starši ustrezna pravna podlaga, iz katere izhaja dolžnost drugotožnice, da preživlja brata C.K.. Drugotožnica se je namreč z omenjeno pogodbo zavezala nuditi primerno stanovanje, hrano in zdravniško pomoč. Da gre za osebo, ki nujno potrebuje oskrbo, nenazadnje izhaja tudi iz zdravniškega potrdila, datiranega z dne 23. 11. 2005 (priloga A/2 sodnega spisa), ki je bilo sicer res dano šele tekom sodnega postopka, vendar pa izkazuje stanje, kakršno je obstajalo v času, ko je toženec izdal dokončno odločbo. Vse omenjeno je podrobno citiralo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju omenjenega ne navaja znova. Brata drugotožnice se je kot družinskega člana upoštevalo tudi v drugih postopkih, ko na primer v davčnem postopku v zvezi z odmero dohodnine in pa tudi v postopku v zvezi s priznanjem pravice do republiške štipendije, ki je bila priznana prvotožniku. Drugačna odločitev očitno izhaja zgolj iz odločbe Centra za socialno delo v zvezi s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči. Odločitve drugih organov za rešitev predmetne zadeve sicer niso odločilne, kajti vsak organ posebej glede na matične predpise ugotavlja, ali je določeno osebo šteti kot družinskega člana. Za odločitev v predmetni zadevi je torej odločilno, da dolžnost preživljanja izhaja iz izročilne pogodbe, kar pomeni, da je potrebno tudi brata drugotožnice šteti kot družinskega člana. Kot skupen dohodek družine se torej štejejo dohodki tako prvotožnika, kot tudi drugotožnice in pa brata drugotožnice. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje pa skupni znesek dohodkov vseh družinskih članov ne presega cenzusa, določenega za pridobitev oziroma nadaljnje uživanje varstvenega dodatka. Sodišče prve stopnje je zato tožnikoma utemeljeno priznalo pravico do varstvenega dodatka tudi za čas od 1. 5. 2005 dalje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala, da sodišče prizna tudi zakonske zamudne obresti od 1. 5. 2005 dalje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je namen odgovora na pritožbo, da stranka izpodbija pritožnikove razloge v pritožbi, ne pa, da postavlja nove zahtevke. Tožbeni zahtevek je namreč potrebno postaviti pred sodiščem prve stopnje, ne pa v pritožbenem postopku in to celo v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke.