Jedro

ZPIZ-1 dolžnosti preživljanja družinskih članov ne veže zgolj na uporabo predpisov o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato je mogoče kot družinskega člana, ki se upošteva pri premoženjskem cenzusu, šteti tudi osebo, ki jo uživalec pokojnine preživlja na podlagi izročilne pogodbe (brat).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 593741 z dne 27. 10. 2005 in št. 380593741 z dne 6. 5. 2005 ter odločilo, da imata tožnika pravico do varstvenega dodatka od 1. 5. 2005 dalje. Ugotovilo je, da tožena stranka pri odločitvi o pravici do varstvenega dodatka ni upoštevala, da pri drugi tožnici obstaja dolžnost preživljanja brata C. K., ki bi ga bilo potrebno šteti za družinskega člana, katerega dohodki sestavljajo skupni dohodek družine.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in soglašalo, da dolžnost preživljanja, ki izhaja iz izročilne pogodbe pomeni, da je potrebno tudi brata druge tožnice šteti za družinskega člana.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zlasti določbe prvega odstavka 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Navaja, da je že v dokončni odločbi pojasnjeno, da po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih med brati in sestrami ne obstaja dolžnost preživljanja, zato je potrebno takšno dolžnost ugotavljati po splošnih pravilih preživninskega prava. Dolžnost preživljanja pomeni, da mora zavezanec za preživljanje nuditi preživljanje na podlagi zakona. V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj dolžnost druge tožeče stranke, da preživlja svojega brata, izhaja iz izročilne pogodbe. Med njima obstaja pogodbeno razmerje, v katerem ni elementov preživninskega razmerja, saj le-to pomeni, da ena stran s strani druge prejema stalne finančne prejemke, ne da bi bila dolžna nuditi kakršnokoli protidajatev. Poleg tega je imela druga tožeča stranka, ki je bila dolžna preživljati svojega sina, nižje dohodke od svojega brata oziroma tako nizke dohodke, da brata sploh ne bi mogla preživljati. Izvedeni dokazi ne nudijo podlage za ugotovitev, da se brat druge tožnice C. K. ne more preživljati sam. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka.

4. Prvi tožnik je podal odgovor na revizijo. Po tretjem odstavku 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka sama opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Prvi tožnik ni izkazal izpolnitve tega pogoja, zato njegovega odgovora na revizijo ni bilo mogoče upoštevati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti po 371. členu ZPP pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

8. Po prvem odstavku 132. člena ZPIZ-1 imajo zaradi zagotovitve socialne varnosti uživalci starostne, invalidske, vdovske in družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, katerih pokojnina ne dosega zneska osnove iz 57. člena tega zakona, pravico do varstvenega dodatka, če skupaj z družinskimi člani nimajo drugih dohodkov, ki bi zadoščali za preživljanje. Po prvem odstavku 134. člena ZPIZ-1 so družinski člani, ki se upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa, ob pogoju skupnega stalnega bivališča, uživalec pokojnine, njegov zakonec ali oseba, ki živi z zavarovancem v zunajzakonski skupnosti, prevzemnik kmetije, na kateri ima upokojenec stalno bivališče in otroci ter drugi družinski člani, pri katerih obstaja dolžnost preživljanja.

9. Tožnika sta uživalca družinske pokojnine. Ker ZPIZ-1 dolžnosti preživljanja družinskih članov ne veže zgolj na uporabo predpisov o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (tako kot pred njegovo uveljavitvijo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), je mogoče v spornem primeru upoštevati tudi dolžnost preživljanja, ki izhaja iz sklenjene izročilne pogodbe. C. K. kot brat druge tožnice sodi med širše družinske člane, kot jih opredeljuje drugi odstavek 124. člena ZPIZ-1. Med drugo tožnico in njenimi starši je bila 22. 4. 1974 sklenjena izročilna pogodba, s katero sta si izročitelja premoženja v skladu z določbo prvega odstavka 116. člena tedaj veljavnega Zakona o dedovanju (Ur. l. SFRJ, št. 42/65 in naslednji) izgovorila za njunega sina C. K., brata druge tožnice, dosmrtno preživljanje. Z izročilno pogodbo je druga tožnica prevzela premoženje, ki je bilo „obremenjeno“ z dolžnostjo preživljanja. Za to obveznost je njeno premoženje zmanjšano. Ker se pri določanju premoženjskega cenzusa poleg dohodkov družinskih članov upošteva tudi njihovo premoženje, že iz dolžnosti, ki jo je druga tožnica prevzela skupaj s premoženjem izhaja, da jo je pri upoštevanju premoženjskega cenzusa treba vzeti v obzir. Sicer pa dolžnost, ki jo je prevzela s pogodbo: nudenje primernega stanovanja, hrane in zdravniške oskrbe do smrti in po smrti primeren pogreb vsekakor ustreza standardu preživljanja. Dejanska ugotovitev, da je C. K. brez lastnih prihodkov in premoženja, da se sam ne more preživljati in da se je zaveza iz izročilne pogodbe tudi v polni meri izvajala le še potrjuje zaključek, da je C. K. družinski član, pri katerem obstoja dolžnost preživljanja.

10. Ker je glede na navedeno treba C. K., ki ima s tožnikoma skupno stalno bivališče, upoštevati kot družinskega člana pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa za pridobitev varstvenega dodatka in ker po ugotovitvah nižjih sodišč skupni znesek dohodkov vseh treh družinskih članov ne presega cenzusa, določenega za pridobitev oziroma nadaljnje uživanje varstvenega dodatka, je odločitev sodišča druge stopnje materialno pravno pravilna.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.