Jedro

Ker je cev z žicami vodila vse do glavne varovalke in z njimi predstavljala celoto, je nepravilno v reviziji ponujeno stališče o taki porazdelitvi obveznosti vzdrževanja te celote, da je za cev odgovoren dobavitelj električne energije po 23. členu splošnih pogojev, za vsebino v njej pa uporabnik po 20. členu splošnih pogojev. Tako stališče in taka razlaga splošnih pogojev bi bila v konkretno ugotovljenih dejanskih okoliščinah za uporabnika pretirano stroga in zato tudi v nasprotju z drugim odstavkom 143. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta solastnika stanovanjske hiše, ki je 27.2.1989 pogorela. Požar je povzročil kratek stik zaradi dotrajane in poškodovane izolacije električne napeljave, ki poteka od odvzemnega mesta na električnem omrežju do glavne varovalke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka (v nadaljevanju toženka) objektivno odgovorna za nastalo škodo. Zato ji je naložilo, da mora plačati tožnikoma 7.436.598,50 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek proti njej je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi celotni tožbeni zahtevek proti takrat še trem toženkam.

Sodišče druge stopnje je v prvem pritožbenem odločanju toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Revizijsko sodišče je reviziji tožnikov ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V razlogih je pojasnilo, da je materialnopravno zmotno stališče obeh sodišč o toženkini objektivni odgovornosti. Izolirane električne kable pod nizko napetostjo uporabljamo vsak dan, vendar ob normalni uporabi takih kablov in upoštevanju varnostnih predpisov praviloma ne prihaja do škodnih dogodkov. Glede na trditveno podlago v tožbi je revizijsko sodišče naročilo sodišču druge stopnje, naj oceni, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa tista pravno relevantna dejstva, ki so podlaga za morebitno krivdno toženkino odgovornost. Pri tej odgovornosti ni pravno odločilno lastništvo tistega dela električne napeljave, na katerem je prišlo do kratkega stika in nato požara, ampak okoliščina, kdo je bil odgovoren za vzdrževanje tega dela električne napeljave. V tej smeri je treba obravnavati tudi splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije (Ur. l. SRS, št. 27/85 in naslednji) in za njihovo uporabo pomembne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Med njimi je tudi ugotovitev, da so električne žice tekle neprekinjeno od izolatorjev skozi kovinsko cev (strešni nosilec) do glavne varovalke. Zato naj sodišče druge stopnje presodi, ali je mogoče odgovornost za vzdrževanje električnih žic naložiti uporabniku tudi v primeru, ko so te žice takorekoč neločljivo vgrajene v dobaviteljevo omrežje in bi moral uporabnik, če bi želel vzdrževati električne žice, posegati v dobaviteljevo omrežje.

Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem odločanju toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da ima sodba prve stopnje kljub utemeljitvi z objektivno odgovornostjo tudi razloge, ki so vsebinsko bližje krivdni odgovornosti. Vzrok požara, zaradi katerega je prišlo do škode, je kratek stik, do katerega je prišlo zaradi dotrajane in poškodovane napeljave. Zato je treba ugotoviti le, kdo je bil dolžan vzdrževati ta del priključka. Glede na okoliščine konkretnega primera in določbe splošnih pogojev je sodišče druge stopnje zaključilo, da niso podani pogoji za uporabo 20. člena splošnih pogojev o odgovornosti uporabnika za brezhibno tehnično stanje notranjega priključka, pač pa je treba uporabiti četrti odstavek 15. člena v zvezi s 23. členom splošnih pogojev. Pri tem je poudarilo, da je konkretni strešni nosilec služil tudi dobaviteljevemu omrežju in da se zato šteje za del njegovega omrežja. Dodalo je še, da so električne žice in cevi, ki so vodile vse do glavne varovalke, predstavljale celoto, v katero tožnika niti ne bi mogla posegati. Za vzdrževanje konkretnega strešnega nosilca v tehnično brezhibnem stanju bi zato morala skrbeti toženka.

Toženka v pravočasni reviziji proti sedanji sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Splošni pogoji natančno razmejujejo lastništvo na priključkih in določajo odgovornost za vzdrževanje priključkov. V konkretnem primeru se lastništvo priključka in odgovornost za njegovo vzdrževanje popolnoma prekrivata. Določbi 15. in 16. člena splošnih pogojev določata natančno razmejitev priključkov, določbi 20. in 23. člena pa določata odgovornost za vzdrževanje posameznih priključkov. Toženka se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je ona odgovorna za vzdrževanje strešnega nosilca kot dela njenega omrežja, ne strinja pa se s tem, da je električna napeljava neločljivi del tega nosilca in s tem del priključka, za katerega je odgovorna toženka. Tako stališče nima opore v nobeni določbi splošnih pogojev. Strešni nosilec je v obravnavanem primeru res del zunanjega priključka, ki po 15. členu obsega vod od dobaviteljevega elektroenergetskega objekta do izolatorjev na uporabnikovem strešnem nosilcu. Ta določba pa ne razveljavlja določbe o razmejitvi med zunanjim in notranjim priključkom, po kateri je meja na izolatorjih na samem strešnem nosilcu. Strešni nosilec je samo opora (nekakšno ogrodje, embalaža), v kateri je vsebina, torej električni vodi, ki so priključeni nanj. Za brezhibno stanje te opore res odgovarja toženka, ker je bil strešni nosilec del njenega omrežja. Ne odgovarja pa za vsebino te embalaže, torej za električne žice, za vod, ki kot notranji priključek poteka v hišo tožeče stranke. Le če bi zaradi opustitve vzdrževanja strešnega nosilca prišlo do poškodbe električnih žic, kar bi povzročilo požar, bi bila podana toženkina odgovornost. Revizija se ne strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da so električne žice in cevi, ki so vodile do glavne varovalke, predstavljale celoto, v katero tožnika ne moreta posegati. Na koncu še dodaja, da dejstvo, da uporabnik ne more posegati v ta del notranjega priključka, uporabnika še ne razbremenjuje odgovornosti za njegovo vzdrževanje. Izpodbijana odločitev predstavlja precedens, ki lahko vpliva, da bo morala toženka prevzeti odgovornost za vzdrževanje nečesa, kar ni v njeni lasti.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je že v prvem razveljavitvenem sklepu poudarilo, da pri krivdni odgovornosti ni odločilno vprašanje lastništva tistega dela električne napeljave, na katerem je kratek stik povzročil požar, pač pa je pravno pomembno to, kdo je bil glede na konkretne okoliščine primera dolžan vzdrževati ta del napeljave. Toženka se v reviziji strinja z ugotovitvijo obeh sodišč, da je bil strešni nosilec na hiši tožnikov del njene napeljave, ker je služil tudi njenemu omrežju, saj je bila preko njega izvedena napeljava še do dveh uporabnikov (četrti odstavek 5. člena splošnih pogojev).

Revizija se strinja tudi s presojo, da je bila konkretni strešni nosilec po 23. členu splošnih pogojev dolžna vzdrževati toženka.

Ugovarja pa presoji, da je bila toženka dolžna vzdrževati električni vod, ki je bil napeljan skozi strešni nosilec. V zvezi s tem ugovorom revizijsko sodišče opozarja na razloge sodišča druge stopnje, da so električne žice in cevi (strešni nosilec), ki so vodile do glavne varovalke, predstavljale celoto, v to celoto pa tožnika niti ne bi mogla posegati. Gre za ugotovitev dejanske narave, v katero stranke in revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 ne morejo posegati. Revizijsko nestrinjanje s tako ugotovitvijo sodišča druge stopnje ni pravno upoštevno. Okoliščine konkretnega primera potrjujejo pravilnost presoje sodišča druge stopnje, da ni mogoče uporabiti 20. člena splošnih pogojev o odgovornosti uporabnika za vzdrževanje notranjega priključka. Zato je zmotno toženkino stališče, da tožnikov dejstvo, da nista mogla poseči v ta del priključka, ne razbremenjuje njune obveznosti vzdrževanja električnih žic v cevi oziroma v strešnem nosilcu. Ker je cev z žicami vodila vse do glavne varovalke in z njimi predstavljala celoto, je nepravilno v reviziji ponujeno stališče o taki porazdelitvi obveznosti vzdrževanja te celote, da je za cev odgovoren dobavitelj električne energije po 23. členu splošnih pogojev, za vsebino v njej pa uporabnik po 20. členu splošnih pogojev. Tako stališče in taka razlaga splošnih pogojev bi bila v konkretno ugotovljenih dejanskih okoliščinah za uporabnika pretirano stroga in zato tudi v nasprotju z drugim odstavkom 143. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pravkar pojasnjeno zato pomeni, da je nepravilna revizijska trditev, da se v konkretnem primeru lastništvo priključka in odgovornost za njegovo vzdrževanje popolnoma prekrivata.

Iz navedenih razlogov je bila torej toženka tista, ki je bila dolžna skrbeti za konkretni strešni nosilec in električne žice v njem. Ker je vzrok požara dotrajanost električne napeljave oziroma poškodovana izolacija električnih žic tega dela električne napeljave, predstavlja izkazana opustitev dolžnega vzdrževanja protipravno ravnanje same toženke. Toženka se svoje odškodninske odgovornosti ni razbremenila, zato je dolžna tožnikoma plačati odškodnino za dokazani del škode (prvi odstavek 154. člena ZOR).

Toženka v reviziji ni uveljavljala nobene procesne kršitve, revizijsko sodišče pa tistih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Zato je po vsem obrazloženem na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo.