Jedro

Ker je električna napeljava neločljivo povezana s strešnim nosilcem, ta pa je v skladu s 15/4 členom Splošnih pogojev del dobaviteljevega omrežja, je dobavitelj dolžan skrbeti za tehnično brezhibnost tega dela napeljave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvotoženi stranki Elektro, Javno podjetje za distribucijo električne energije plačilo zneska 7.436.598,50 SIT, ki ga je dolžna skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so opredeljeno navedene v izreku izpodbijane sodbe, plačati tožnikoma v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek (razlika do 11.596.606,00 SIT) je zavrnilo. V posledici take odločitve je prvotoženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zavrnilo pa je sodišče prve stopnje zahtevek zoper 2., 3. in 4. toženo stranko in tožnikoma naložilo, da jim povrnejo pravdne stroške. Vendar ta del sodbe ni predmet pritožbenega postopka. Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožila prvotožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi. Pritožnik meni, da je sodba napačna tako po temelju kot po višini. Sodišču očita, da se zgolj sklicuje na člene ZOR, na Splošne dobavne pogoje in na izvedensko mnenje, ne izpeljuje pa pravih zaključkov. Glede na obe izvedenski mnenji naj bi ne bilo sporno, da je do požara prišlo na delu notranjega priključka, ki je po določilih Splošnih pogojev last lastnika hiše. Razmejitvena točka, ki določa lastništvo na priključku so izolatorji, od katerih poteka električni vod prek ustreznih nosilcev v objekt odjemalca. S pomočjo izvedenca je bilo ugotovljeno, da je do kratkega stika prišlo v delu napeljave od odvzemnega mesta na omrežju do glavne varovalke. V obeh izvedenskih mnenjih je govora o električnih žicah, strešni nosilec pa je v konkretnem primeru res v osnovnih sredstvih dobavitelja, samo lastništvo na tem nosilcu pa ne razveljavlja določb o razmejitveni točki električnega priključka. Povsem nelogično bi bilo, da bi z lastništvom na priključku prešel v lastništvo dobavitelja tudi električni vod v stojalu, končal pa bi se pri vstopu v hišo. Električni vod od izolatorjev na stojalu pa do glavne varovalke predstavlja celoto. Pritožnik meni, da je sodišče s tem, ko je avtomatično enačilo lastništvo na strešnem nosilcu z lastništvom na notranjem priključku, napačno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbe je namreč tožeča stranka tista, ki mora skrbeti za brezhibnost svojega priključka, česar pa ni storila. Kupila je staro hišo, v električno napeljavo pa ni posegala, zaradi česar vodi niso zdržali močnejših električnih porabnikov. Prav tako pa naj sodiše ne bi odločilo pravilno, ko je odločalo o višini tožbenega zahtevka, saj je kljub temu, da je tožeča (pravilno: tožena) stranka na naroku ugovarjala ugotavljanju višine škode na premičninah s preverjanjem cen v trgovini, tako višino škode priznalo, ni pa tožeča stranka pri tem dokazala, da je bila v posesti teh premičnin. Pritožba ni utemeljena. Revizijsko sodišče je v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje (opr.št. I Cp 532/98) z dne 2.12.1998, pritožbenemu sodišču naložilo, naj oceni, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, ki so pravno relevantna za odločitev o krivdni odgovornosti tožene stranke. Odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Čeprav je namreč sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pravna pravila, ki govorijo o odgovornosti za škodo od nevarne stvari (173. - 177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pa je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljilo z razlogi, ki so vsebinsko celo bližje krivdni odgovornosti. Posledica takšnega pristopa je v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil neposredni vzrok požara kratek stik v delu napeljave odvzemnega mesta na omrežju do glavne varovalke in sicer najverjetneje pri izhodu žic na spodnjem delu nosilca ter da takšen kratek stik nastane zaradi dotrajanja napeljave in poškodovane izolacije. Sodišče prve stopnje se je nato sicer postavilo na stališče, da predstavlja električna napeljava nevarno stvar, kar, kot je pojasnilo vrhovno sodišče, ne drži, vendar pa je, ko je ugotavljalo, kdo je imetnik te domnevno nevarne stvari, obenem ugotovilo tudi tista dejstva, ki so pravno relevantna glede na določila Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije (v nadaljevanju: Splošni pogoji; Ur.l. SRS 27/85). Ti namreč nalagajo skrb za vzdrževanje zunanjega priključka v brezhibnem stanju bodisi dobavitelju bodisi uporabniku, odvisno pač od tega, za čigav priključek gre (23. člen), po drugi strani pa je notranji priključek last uporabnika in je tudi odgovoren za brezhibno tehnično stanje notranjega priključka. Opustitev dolžnega ravnanja predstavlja zato protipravno opustitev. Ob ugotovitvi, da je do požara (škodnega dogodka) prišlo zaradi kratkega stika, ta pa je bil posledica dotrajane električne napeljave oziroma poškodovane izolacije, je med opustitvijo in škodo podana tudi pravno relevantna vzročna zveza (teorija ratio legis vzročnosti). Edino vprašanje, na katerega je pri ugotavljanju krivdnega odškodninskega temelja tako še treba odgovoriti, je, ali je prvotožena stranka tista, ki bi bila po Splošnih pogojih in upoštevaje tudi okoliščine tega konkretnega primera dolžna skrbeti za tehnično brezhibnost napeljave, ali pa morda to dolžnost Splošni pogoji nalagajo tožnikoma. Odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, ki jo je nato povzelo tudi vrhovno sodišče, je, da so električne žice, na katerih je prišlo do kratkega stika, tekle neprekinjeno od izolatorjev skozi kovinsko cev, ki je bila del omrežja tožene stranke do glavne varovalke. Ker je strešni nosilec služil tudi dobaviteljevemu omrežju, bi moral skrbeti za njegovo vzdrževanje v tehnično brezhibnem stanju. Ob ugotovitvi, da so električne žice in cevi, ki so vodile vse do glavne varovalke, predstavljale celoto, v katero tožnika niti ne bi mogla posegati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogoji po 20. členu Splošnih pogojev, ki odgovornost za brezhibno tehnično stanje notranjega priključka nalagajo uporabniku, niso podani, marveč je treba uporabiti določbo 4. odstavka 15. člena v zvezi s 23. členom. Ker je strešni nosilec del dobaviteljevega omrežja, električna napeljava pa je v delu, na katerem je prišlo do kratkega stika, njegov neločljiv del, bi bila prvotožena stranka dolžna skrbeti za vzdrževanje tega dela omrežja. Zaradi opustitve tega dolžnega ravnanja pa električna napeljava ni bila v brezhibnem stanju, kar je povzročilo kratek stik in požar, katerega posledica je nastala škoda. Ob takšnih ugotovitvah pa je podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke na podlagi 1. odstavka 154. člena ZOR. V nadaljevanju je treba odgovoriti še na tisti del pritožbenih navedb, ki napadajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine škode. Pritožbena graja v tem delu je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo škodo glede vsake posamezne premične stvari. Pri tem je bilo predmet dokaznega postopka tako ugotavljanje, ali so določene premičnine v hiši res bile, kakor tudi to, kakšna je njihova vrednost. Metodologija tega dokaznega postopka je zgledna in upoštevaje okoliščine primera (nepričakovano uničenje) ter načelo ekonomičnosti postopka (10. in 223. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je sodišče uporabilo v skladu s prehodno določbo 498. člena sedaj veljavnega ZPP) tudi edina ustrezna. Sodišče je izvedlo dokaze o obstoju posameznih premičnin (zaslišanje strank) ter o njihovi vrednosti (poizvedbe v trgovinah). Nadalje je upoštevalo starost posameznih stvari ter nato po prostem preudarku in ob dokazni oceni izvedenih dokazov glede vsake posamezne skupine premičnin, ugotovilo višino škode. V takšno dokazno oceno pa pritožbeno sodišče ne dvomi, zgolj nestrinjanje pritožnika z njo pa je tudi ne omaje. Ker je pritožba tako v celoti neutemeljena, podani pa niso niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).