Jedro

Obrazložitev sodišča druge stopnje, ki ob nejasnih razlogih sodišča prve stopnje o pasivni stvarni legitimaciji toženca na izrecen in substanciran pritožbeni očitek v tej smeri ne daje jasnega in popolnega odgovora na to, kakšni sta dejanska in pravna podlaga njegove (solidarne) obveznosti, ni zadostna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom svoje sodbe odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati znesek 17.597,55 EUR ter 8.386,74 EUR pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 280/2009 z dne 4. 2. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja , ali sodba sodišča druge stopnje o pritožbenem očitku, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča o ugovoru pasivne legitimacije za drugo toženko pomanjkljiva, vsebuje zadostne razloge, da je pravilnost odločitve o ugovoru mogoče preizkusiti.

4. Toženca v reviziji na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V celoti se sklicujeta na navedbe, podane v predlogu za dopustitev revizije z dne 24. 12. 2009, ki je priložen reviziji. Poudarjata, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve glede pasivne legitimacije niti prvega toženca niti druge toženke. Sodišče je povsem spregledalo, da je bila druga toženka v času sklepanja domnevnih dogovorov mladoletna ter teh – če so z njo res potekali – ni bila sposobna razumeti in prevzeti obveznosti, ki naj bi iz njih izhajale. Druga toženka ni bila v nikakršnem pravnoposlovnem razmerju s tožnikom, kar je pravno vprašanje oziroma dejstvo, o katerem se nobeno od sodišč nižjih stopenj ni izreklo, bi pa to odločilno vplivalo na izid postopka tako na prvi kot na drugi stopnji sojenja. Iz dejstva, da druga toženka ni pasivno legitimirana, pa izhaja vprašljivost pravnoposlovnih razmerij tožnika do obeh tožencev, zaradi česar je tožbeni zahtevek zoper oba v celoti neutemeljen. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih; podana je bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je v tem delu (in v drugih) neobrazložena. Toženca menita, da to pomeni tudi poseg v njuno pravico iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pri čemer se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 118/95 z dne 11. 6. 1998. Prav tako sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z 8. členom ZPP.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistega pravnega vprašanja, glede katerega je bila ta dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP); v konkretnem primeru se zato z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na odločitev zoper prvega toženca, kršitev 8. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje, ni ukvarjalo.

8. Toženca sta v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je tožnik z denarnimi nakazili, katerih vračilo uveljavlja v konkretni zadevi, poravn(av)al svoj dolg do prvega toženca, druga toženka pa naj ne bi bila pasivno legitimirana tudi (že) zato, ker se ni mogla (veljavno) pogodbeno zavezati, saj je bila v obdobju spornih nakazil še mladoletna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen v podjetju prvega toženca in je v obdobju, ko je bil ta v zaporu v tujini, po njegovem naročilu poravnaval dolgove podjetja iz naslova neplačanih davkov ter njegovi hčerki – drugi toženki nakazoval denar za preživljanje družine. Presodilo je, da je šlo pri spornih nakazilih za tožnikovo posojilo (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR)(1) prvemu tožencu.(2) Izrecne argumentacije, zakaj je za plačilo (solidarno s prvim tožencem) zavezana tudi druga toženka, sodba sodišča prve stopnje nima.

Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbe tožencev v zvezi z njunim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije za drugo toženko, navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in ustrezno pojasnilo, da je tožnik po naročilu prvega toženca nakazoval denarna sredstva na račun druge toženke, s čimer je poskrbel, da je imela njegova družina v času njegove odsotnosti sredstva za preživljanje.(3)

9. Vprašanje aktivne oziroma pasivne stvarne (materialne) legitimacije (legitimatio ad causam) se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ta je utemeljen takrat, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (upnik iz materialnopravnega razmerja) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (dolžnik iz materialnopravnega razmerja). T ožniku mora pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu; če se v postopku izkaže, da bodisi tožnik ni (pravi) upnik bodisi toženec ni (pravi) dolžnik, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Ugovor (pasivne) stvarne legitimacije je torej eden najpomembnejših ugovorov materialnega prava. Iz pravice do pritožbe (25. člen URS) za pritožbeno sodišče izhaja zahteva, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev, opredeli.(4) Zgoraj povzeta obrazložitev sodišča druge stopnje, ki ob nejasnih razlogih sodišča prve stopnje o pasivni stvarni legitimaciji druge toženke na izrecen in substanciran pritožbeni očitek v tej smeri ne daje jasnega in popolnega odgovora na to, kakšni sta dejanska in pravna podlaga njene (solidarne) obveznosti, temu ne zadosti. Zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti –

podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), v katerem bo moralo opisano pomanjkljivost odpraviti.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, ta pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja ali enako količino stvari iste vrste in kakovosti.

Op. št. (2): Primerjaj 8., 9., 11. in 13. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Primerjaj drugi odstavek na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (4): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up 348/01 z dne 13. 5. 2003 in odločbo istega sodišča Up 201/01 z dne 6. 11. 2003.