Jedro

Tožnik je poravnal obveznosti prvotoženca in nakazoval denar tretjetoženki v času odsotnosti njenega očeta zaradi dogovora, da bo denar dobil vrnjen, s čimer je nastala posojilna pogodba, zato ugovor tožene stranke, da gre za primer iz 1. odstavka 191. člena OZ, ni utemeljen.

Ker toženec ni prišel na narok, na katerega je bil pravočasno in pravilno vabljen, tožnik pa je soglašal z domnevo umika tožbe, je odločitev o delni ustavitvi postopka pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo nasprotno tožbo drugotožeče stranke po nasprotni tožbi zaradi plačila 63.478,53 EUR s pripadajočimi obrestmi, postopek po nasprotni tožbi v delu, da R. S. dolguje prvotožencu znesek 9.447,45 EUR s pripadajočimi obrestmi, ustavilo, prvotožencu in tretjetoženki naložilo, da sta nerazdelno dolžna plačati tožniku znesek 17.597,55 EUR z obrestmi, presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta prvotoženec in tretjetoženka nerazdelno dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 8.386,74 EUR s pripadajočimi obrestmi, prvotoženec sam pa pravdne stroške v zvezi z nasprotno tožbo v višini 1.430,44 EUR z obrestmi.

Proti navedeni odločbi v odločitvi o ustavitvi postopka, proti obsodilnemu delu sodbe in proti odločitvi o stroških postopka se pritožujeta prvotoženec in tretjetoženka in uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o ustavitvi postopka razveljavi ter postopek po nasprotni tožbi nadaljuje in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti s stroškovno posledico. Podredno pa pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje preveri, ali je bil prvotoženec pravilno vabljen na obravnavno dne 5.2.2009. Če vabilo ni bilo pravilno vročeno prvotožencu, je odločitev nepravilna, saj je podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pojasnjuje, da sodišče druge stopnje ni odločilo o ugovoru pasivne legitimacije tretjetoženke, saj o tem sploh ni navedlo nobenih razlogov. Tretjetoženka je mladoletna, s tožnikom se ni o ničemer dogovarjala, zato mu tudi ničesar ne dolguje. Ker ni razlogov o odločilnih dejstvih, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev določbe pravnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, odločitev pa predstavlja tudi poseg v ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva. Ker odločba ni obrazložena v bistveni točki na konkreten način, ni mogoče presojati njene pravilnosti. Nadalje pritožnika grajata ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 12. sodbe, da je narava nakazil tretjetoženki sporna med strankama. Če to drži, potem sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja, da bi ugotovilo zavezjočo podlago za nakazila tožnika tretjetoženki. To okoliščino bi moral dokazati tožnik sam, česar pa ni storil. Ker je tožnik prostovoljno nakazoval zneske tretjetoženki, ni aktivno legitimiran za zahtevek, saj gre za primer iz 1. odstavka 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nepravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča v točki 10 sodbe, da odločitve ni oprlo na izpovedi strank, ki sta diametralno nasprotni, saj je sodišče prve stopnje dejansko v celoti sledilo trditvam tožeče stranke. Ker posojilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, ni znana višina posojila. Sodišče prve stopnje ne pove, na kakšni podlagi je prišlo do ugodilnega dela sodbe. Znesek posojila bi lahko bil tudi manjši, če pa je tožnik plačal karkoli več, tega ni upravičen zahtevati nazaj glede na določbo 1. odstavka 191. člena OZ. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo trditev prvotoženca o posojilu tožniku, čeprav so njegove trditve potrdile priče. Verjelo je le pričam tožnika, kar je nepravilno. Sodišče prve stopnje je tudi napačno razumelo besede prvotoženca tožniku v pismu 25.12.2000, saj bi te besede moralo razumeti tako, da je prvotoženec govoril o moralnem dolgu in ne o dolgu v denarju. Ob takšni razlagi, če bi sodišče upoštevalo tudi navedbe toženca v odgovoru na tožbo, bi morali biti zaključki prvostopnega sodišča drugačni. Glede na vse navedeno pritožnika ugotavljata, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, saj ni dovolj vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in je zaradi tega zmotno ugotovilo dejansko stanje, kršilo določbe pravdnega postopka ter v posledici tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnika zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteval je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi poenostavitve bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju te odločbe tožnika in toženca po nasprotni tožbi poimenovalo kot tožnik, tožene stranke in tožeče stranke po nasprotni tožbi pa kot tožene stranke.

V obravnavani pravdni zadevi je tožnik od toženih strank zahteval plačila denarnih zneskov z obrestmi, ki jih je plačeval v obdobju od 2001 do 2004 zaradi poravnave obveznosti prvih dveh toženih strank in jih je po naročilu prvotoženca nakazoval tretjetoženi stranki. Kot pravno podlago navedenih zahtevkov je navedel posojilno razmerje. Ker je bila drugotožena stranka v letu 2006 izbrisana iz sodnega registra po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 22.10.2008 tožbo proti njej zavrglo. Navedeni sklep je postal pravnomočen. Tožbenemu zahtevku je ugodilo delno, saj je odločilo, da sta prvotoženec in tretjetoženka pritožniku dolžna plačati znesek 17.597,55 EUR z obrestmi od vložitve tožbe. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo. Tudi ta del odločitve je postal pravnomočen, saj se tožnik zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil. Prvotoženec in drugotožena stranka sta hkrati z odgovorom na tožbo vložili nasprotno tožbo, s katero sta zahtevali, da dolžnik prvotožencu plača 9.447,45 EUR iz naslova posojila, ki ga je prvotoženec dal tožniku v juniju ali juliju 2000, drugotožeči pa znesek 63.478,53 EUR z obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev zaradi prisvojitve sredstev in nezakonitih nakazil v času odsotnosti prvotoženca. Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo drugotožene stranke zavrglo, ker je drugotožena stranka prenehala obstajati kot pravna oseba. Odločitev je postala pravnomočna. Postopek po nasprotni tožbi prvotoženca je sodišče ustavilo na podlagi določbe 4. odstavka 282. člena ZPP.

Predmet pritožbenega postopka je torej odločitev o tožbenem zahtevku v ugodilnem delu, odločitev o ustavitvi postopka po nasprotni tožbi prvotoženca in odločitev o pravdnim stroških.

Sodišče prve stopnje je za dne 5.2.2009 razpisalo narok, na katerega je povabilo obe toženi stranki osebno. Vročitev je bila opravljena v skladu z določbo 142. člena ZPP, kar izhaja iz podatkov spisa na list. št. 184 spisa, saj je vročevalec v hišnem predalčniku na naslovu toženih strank pustil obvestilo, da se sodni pošiljki nahajata na pošti in da ju stranki lahko prevzameta v roku 15 dni. Tako je ravnal, ker sodnih pisanj ni bilo mogoče vročiti osebno strankama ali članu njunega gospodinjstva. Ker toženi stranki v 15-dnevnem roku sodnih pisem nista prevzeli na pošti, ju je vročevalec po preteku roka dne 23.12.2008 pustil v hišnem predalčniku. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bili toženi stranki vabljeni z vabilom z oznako "vab,-go (d1)". Pritožbeno sodišče je pridobilo obrazec navedenega vabila, ki se nahaja v informatiziranem P vpisniku prvostopnih sodišč. Iz obrazca izhaja, da sta bili toženi stranki opozorjeni na posledico izostanka z naroka v smislu določb 282. člena ZPP. Iz navedenih podatkov torej izhaja ugotovitev, da je bil prvotoženec pravočasno in pravilno povabljen na narok za glavno obravnavo dne 5.2.2009. Ker se naroka brez opravičila ni udeležil, tožnik pa se je strinjal z domnevo umika tožbe, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je štelo, da je tožnik po nasprotni tožbi tožbo umaknil in posledično postopek ustavilo, saj odločitev temelji na določbah 4. odstavka 282. člena ZPP in 3. odstavka 188. člena ZPP. Očitana kršitev določbe pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz navedenih razlogov ni podana.

Edine navedbe tretjetožene stranke v zvezi z njenim ugovorom pasivne legitimacije so v teku postopka bile, da je tretjetoženka prvotoženčeva hči in ne žena, kot je tožnik navedel v tožbi, in da je tretjetoženka mladoletna in z obravnavano zadevo nima nič. V teku postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik po naročilu prvotoženca denarna sredstva nakazoval na račun prvotoženčeve hčere, to je tretjetoženke. To dejstvo je priznal tudi prvotoženec. Navedeno odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo, zato okoliščina, da v sodbi ni izrecno zapisalo, da ugovor pasivne legitimacije tretjetoženke ni utemeljen, ne predstavlja zatrjevane kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve ustavne pravice iz 25. člena Ustave RS, saj sodba vsebuje razloge o dejstvu, da je tožnik nakazoval denar tretjetoženi stranki, kar je ta priznala. Tako je ravnal, ker mu je tako naročil njen oče - prvotoženec, saj je s tem poskrbel, da je imela njegova družina v času njegove odsotnosti sredstva za preživljanje.

Sodišče prve stopnje je glede dela tožbenega zahtevka, kateremu je ugodilo, ugotovilo vse odločilne okoliščine. Svojo odločitev je oprlo na izvedene dokaze, ki jih je ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP. Z dokazno oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dejstvo, da je tožnik nakazoval denar tretjetoženki in poravnal kreditne obveznosti prvotoženca banki, je izkazano z listinsko dokumentacijo in ugotovitvami sodnega izvedenca. Tudi ugotovljeni višini toženi stranki nista ugovarjali. Med strankama je bilo sporno, ali je tožnik z nakazili poravnal del svojega dolga do prvotoženca iz naslova posojilne obveznosti, kot je trdil prvotoženec, ali je denar nakazoval zato, ker je sledil prvotoženčevim prošnjam, ki izhajajo iz njegovih pisem tožniku iz zapora, da je reševal finančne obveznosti prvotoženca in poskrbel za preživljanje prvotoženčeve družine. Glede navedenega spornega vprašanja se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo v točkah 12 in 13 sodbe, ko je po analizi izvedenih dokazov zaključilo, da toženec ni dokazal svoje trditve. Navedeni zaključek ni sprejelo le na podlagi trditev tožnika in pričevanja prič, ki so bile zaslišane na njegov predlog, pač pa zlasti na podlagi tožnikovih izjav v pismih tožniku. Nobenega razumnega razloga ni najti, da bi prvotoženec v pismih tožniku vsaj z besedo omenil, da tudi tožnik dolguje njemu, zato naj na račun tega dolga poskrbi za pokritje finančnih obveznosti njega in njegove družine, če bi dolg v resnici obstajal. 7 milijonov SIT v letu 2000 ni bilo malo denarja, zato bi vsak povprečno skrben človek, zlasti v situaciji, v kakršni se je znašel prvotoženec, ko je bil nenačrtovano priprt na in nato zadržan kar 4 leta, doma pa je pustil številno družino brez sredstev za preživljanje, neporavnane osebne dolge in dolgove svoje gospodarske družbe, svojega upnika pozval, da vrne posojilo tako, da poskrbi za poravnavo obveznosti in preživljanje družine. Iz pisem pa je mogoče razumeti prav nasprotno in sicer, da prvotoženec prosi za pomoč in priznava, da je on tožnikov dolžnik in da mu bo vse poravnal, ko se bo vrnil. Trditve v pritožbi, da je sodišče prve stopnje prvotoženčeve besede v njegovih pismih tožniku razumelo napačno, saj naj bi prvotoženec omenjal, da je tožnikov dolžnik v tem smislu, da je njegov moralni dolžnik, so po presoji pritožbenega sodišča neprepričljive, predstavljajo pa tudi pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati, saj prvotoženec niti ne zatrjuje, da teh dejstev ni mogel pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji. Na podlagi navedenega pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena prvostopnega sodišča, da je tožnik nakazila dokazal, denar pa je nakazoval kot posojilo in v prepričanju, da bo dobil vrnjenega, ko se bo prvotoženec vrnil. Trditev pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo zavezujoče podlage za nakazila, ki jih je izvrševal tožnik v korist toženih strank, je glede na navedeno neutemeljena, zato tudi ni mogoče njegovega ravnanja oceniti v smislu določbe 191. člena OZ. Drži sicer, da tožnik ni bil dolžan poravnati prvotoženčeve zapadle kreditne obveznosti na banki in poskrbeti za preživljanje prvotoženčeve družine na podlagi kakršnekoli druge pogodbene ali zakonite podlage, vendar pa je mogoče iz prvotoženčevih izjav v pismih nedvomno zaključiti, da je bilo med njima povsem jasno, da bo plačane zneske dobil povrnjene. Višina nakazil sicer res ni bila določena vnaprej, saj tudi ni mogla biti glede na to, da niti prvotoženec sam v začetku ni vedel, koliko časa bo odsoten, vendar pa je višina dejanskih nakazil izkazana, zato so očitki v pritožbi, da je morda plačal več od dogovorjenega, zato razlike ne more zahtevati nazaj, neutemeljeni.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev je pravilna po materialnem pravu, odločba ali postopek na prvi stopnji pa nista obremenjena niti z zatrjevanimi kršitvami določb pravdnega postopka, niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sami nosita stroške pritožbenega postopka. Tožniku so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so tožniku nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedel nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi sam.