Jedro

V izreku izpodbijane sodbe se tožnikom neutemeljeno dovoljuje omogočitev dostopa do podstrešja na stroške tožencev, če tega ne storita toženca sama. Ta del sodbenega izreka predstavlja že prisilno izvršitev obveznosti tožencev, naložene jima v sodbi, kar pa je lahko le predmet izvršilnega postopka, kateri sledi, v kolikor toženca ne bosta sama izpolnila obveznosti po sodbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek, da lahko po pravnomočnosti sodbe omogočitev dostopa izvršijo tožeče stranke same na stroške toženih strank.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženima strankama, da sta dolžni izprazniti in vrniti v soposest tožečih strank skupne prostore nepremičnine M... v Ljubljani, ki v naravi obsegajo stopnišče iz tretjega v četrto etažo stavbe z dostopom do podstrešne shrambe ter prehodom širine 60 cm do podstrešja ob požarnem zidu, shrambo v podstrešni etaži ter podstrešni prostor trikotne oblike, vse na južni strani stavbe, pod 2. točko izreka je toženima strankama naložilo, da sta tožečim strankam dolžni omogočiti souporabo prej navedenih skupnih prostorov, sicer lahko po pravnomočnosti sodbe omogočitev dostopa izvršijo tožeče stranke same na stroške toženih strank, pod 3. točko izreka je višji tožbeni zahtevek (vrnitev spornih prostorov v izključno posest in uporabo ter plačilo penalov v primeru zamude pri vzpostavitvi prejšnjega stanja) kot neutemeljenega zavrnilo in pod 4. točko izreka toženima strankama naložilo v povrnitev tožečim strankam pravdne stroške v znesku 1.382,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe (1., 2. in 4. točka izreka) sta se v roku pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagata, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov stroškovno v celoti zavrne, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da si toženca z ureditvijo podstrešja nista nikoli nič prisvajala in jima je jasno, da nista lastnika spornih prostorov. Da bi na tak način izsilila lastninsko pravico od tožnikov, nista in ne nameravata. Če leta 2005 ne bi bila prisiljena izvesti sanacije na dotrajanih, poškodovanih in za stavbo nevarnih skupnih delih na podstrešju, ostrešju, stropih, zunanjih in nosilnih zidovih ter odprtinah pri njih na svoje stroške, ker se solastniki za nevarnost niso zmenili, pri izvedbi katere pa se je kot smotrna pokazala sočasna notranja ureditev spornega dela podstrešja kot prostora, ki je že pred tem pripadal stanovanju pod njim v lasti tožencev, spornega posega ne bi izvedla. Zato se je v sodbi sodišče prve stopnje z možno podlago za pridobitev lastninske pravice po nepotrebnem ukvarjalo. Po 1. odstavku 5. člena in 19. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1) so skupni deli stavbe med drugim skupni prostori v večstanovanjski stavbi, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov in jih v skladu z njihovo naravo in namenom uporabljajo. Iz tega sledi, da je za opredelitev prostora za skupni prostor poleg namenjenosti skupni rabi po zakonu potrebna tudi njihova uporaba za skupno rabo. Uporabe spornega podstrešja za to rabo sodišče napačno ni upoštevalo, zaradi česar je materialno pravo zmotno uporabilo. Tega dela podstrešja namreč tožniki že vrsto let ne uporabljajo, namen skupne rabe pa so izgubili najpozneje leta 1998, ko so lastniki ponudili v odkup celotno podstrešje in ga prodali solastnikom, razen v tem postopku obravnavanega dela. Podstrešje se je po malem predelovalo v stanovanjske potrebe od leta 1972 dalje in leta 1976 je bilo v njem zgrajeno prvo stanovanje. V spornem delu podstrešja poleg tega ni nobenega skupnega dela, naprave ali katerega koli gradbenega elementa, niti dostopa do takih naprav, delov ali gradbenih elementov kot so npr. instalacije, napeljave, dimniki, prezračevalne tuljave, svetlobni jaški, komunalni priključki in podobno. Torej ne obstaja kakršna koli potreba, da bi morali lastniki ali kdor koli drug prihajati na sporni del podstrešja in bi v izvrševanju skupne rabe to delali. Da ni potrebe po skupni rabi, potrjuje tudi dejstvo, da od vseh solastnikov vlaga tožbo samo pet tožnikov. Pred spornim posegom noben od tožnikov niti ni zatrjeval določene potrebe po teh prostorih. Tudi če bi ostalo pri odločitvi izpodbijane sodbe, sporni del podstrešja s stopniščem ne bi bil namenjen in se ne bi rabil za skupno rabo, ker je peta tožnica na naroku povedala, da si bo zase na njem uredila večnamensko sobo. Odločitev o namenjenosti spornega dela podstrešja za skupno rabo je sodišče oprlo samo na upoštevanje zemljiškoknjižnega stanja, ne upošteva pa dejanske namembnosti teh prostorov. Takšen pristop ni pravilen in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno oz. zmotno ugotovljeno. Čeprav sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 3. člena in 3. odstavka 4. člena SZ-1 ugotovi, da ima sporni del podstrešja fizične lastnosti, ki so za pravni položaj prostora kot individualnega prostora po zakonu potrebne, vseeno šteje, da ni individualni prostor po zakonu, ker bi tak pravni položaj imel samo na podlagi določenosti v pogodbi (menjalna pogodba z dne 6.5.2005). Čeprav sporni del podstrešja v menjalni pogodbi ni bil določen kot sestavni del stanovanja, ga imata toženca kot lastnika stanovanja pravico imeti v svoji uporabi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno ugotoviti, kaj s pojmom individualni prostor sodišče razume ali da je potrebna celo njegova pripadnost posameznemu delu na podlagi stvarnopravne pripadnosti, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po 3. odstavku 4. člena SZ-1 nedvomno izhaja, da se določenost prostora, ki pripada določenemu posameznemu delu, ni pa njegov sestavni del, ne opira na kriterij njegove pripadnosti posameznemu delu po lastninski pravici, pač pa na kriterij uporabe oz. na funkcionalni kriterij. Sodišče prve stopnje je pri tem torej tudi zmotno uporabilo 1. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniki res še niso sklenili, ker postopek za vknjižbo etažne lastnine šele poteka. Kljub temu imata toženca pravico ta del podstrešja uporabljati, saj ga je enako uporabljala že od leta 1976 dalje njuna pravna prednica M. kot tedanja imetnica pravice uporabe na stanovanju. Toženca sta stanje, kot je bilo že prej, samo nasledila od svojih pravnih prednikov. To dejstvo je pravno pomembno in bi ga sodišče prve stopnje moralo razčistiti. Pripadnost dela podstrešja stanovanju v lasti tožencev je predvsem posledica dejstva, da je že od nekdaj, najmanj od leta 1976 dalje, dostop nanj možen samo iz tega stanovanja po spornem stopnišču. Torej tudi obravnavani poseg ni bil protipravno in samovoljno ravnanje tožencev. Tudi ni res, kot trdijo tožniki, da bi podstrešje zaprla šele toženca z obravnavanim posegom, kar je prav tako pravno pomembno dejstvo za odločitev o tožbenem zahtevku. Neutemeljeno sodišče ne upošteva, da po zakonih, veljavnih v času uporabe MOL in njene prednice na spornem podstrešju, obveznost sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih, kar je po 1. odstavku 116. člena SPZ za lastnike v večstanovanjski stavbi, ni bila predpisana. Tudi obveznosti sklenitve kakšne druge pogodbe s podobno vsebino noben takrat veljavni zakon ni določal. Dejstvo je, da lastniki uporabi M. in njene prednice niso nasprotovali, se ji niso uprli ali je prepovedovali. Očitno so torej dovolili in so z njo soglašali, ker je podstrešje s stopniščem pripadalo samo stanovanju v 3. nadstropju pod njim. Tožniki niso oporekali upravičenosti uporabe na podstrešju niti tožencema kot lastnikoma stanovanja, ki temu pripada, vse do takrat, ko sta jim ponudila njegov odkup. Ko je sodišče tožencema odreklo upravičenost uporabe dela podstrešja zaradi tega, ker slednje pogodba o medsebojnih razmerjih ali kakšna druga pogodba ne določa, je to stališče neutemeljeno in posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj za nazaj po splošnem pravilu prepovedi retroaktivne veljavnosti sedaj veljavni predpisi ne veljajo in ne morejo veljati. Soglašanje vseh solastnikov za prodajo vsega podstrešja leta 1998 je bilo možno samo kot posledica dejstev, da ni bilo namenjeno skupni rabi solastnikov in da podstrešja skladno z njegovo naravo in namenom za to rabo tudi niso uporabljali, čeprav je iz fotografij v spisu nedvomno razvidno, da glede na stanje podstrešja kakršna koli skupna raba teh prostorov ni bila mogoča. Torej tožniki zaradi dostopa do spornih prostorov skozi stanovanje tožencev več kot gole solastninske pravice na podstrešju tudi pred spornim posegom niso imeli. Toženca tožnikom nista dolžna vračati in omogočiti, česar niso imeli in do česar niso upravičeni. Ker sodba o tem nima razlogov, je tudi v tem delu sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sporni poseg sta toženca izvedla v okviru sanacije podstrešja, ki je obsegala sanacijo skupnih inštalacij, naprav in gradbenih elementov. Izvedla sta jo na lastne stroške, ker tožnikov sanacija ni zanimala. Toženca s spornim posegom nista povzročila izključitve tožnikov od skupne rabe, ker je že pred posegom niso imeli in je niso izvrševali. Vložitev tožbe je tako možno pripisati samo namenu škodovati tožencema po tem, ko sta na lastne stroške v korist stavbe in vseh lastnikov sanirala nevarno podstrešje. Torej je vložitev tožbe iz teh razlogov navidezno izvrševanje pravic, kar je njena zloraba po 12. členu SPZ. S tem, da tožencema nalaga sodišče prve stopnje obveznost omogočanja souporabe na spornem stopnišču z dostopom do navedenih prostorov v podstrešju in omogočanje souporabe slednjih, sodišče tožencema nalaga, da morata tožnikom omogočiti prihajanje v stanovanje v 3. nadstropju v njuni lasti. Toženca tožnikom nista dolžna omogočiti prihajanja v stanovanje v njuni lasti, v katerem tudi stanujeta. Te obveznosti jima noben zakon ne nalaga in je nista do nikogar sama sprejela. Sodišče tega neutemeljeno in zmotno ne upošteva. Kaj je podlaga za to obveznost, sodba nima niti ene same besede obrazložitve in se v tem delu ne more preizkusiti. Prihajanje tožencev v njuno stanovanje zaradi souporabe stopnišča nima pravne podlage. Izrek sodbe, kot se glasi, posega v ustavno zavarovane človekove pravice in temeljne svoboščine do zasebne lastnine, do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja iz 33., 35. in 36. člena Ustave RS. Da tožniki lahko sami izvršijo obveznost tožencev omogočanja dostopa, je nesprejemljivo in v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Slediti je pritožbi zgolj v delu, da se v izreku izpodbijane sodbe (2. točka) tožnikom neutemeljeno dovoljuje omogočitev dostopa do podstrešja na stroške tožencev, če tega ne storita toženca sama. Ta del sodbenega izreka namreč predstavlja že prisilno izvršitev obveznosti tožencev, naložene jima v sodbi, kar pa je lahko le predmet izvršilnega postopka, kateri sledi, v kolikor toženca ne bosta sama izpolnila obveznosti po sodbi. Zato je bilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zavrne zahtevek, v kolikor se z njim dovoljuje tožnikom samim omogočitev dostopa do spornih prostorov (5. točka 358. člena ZPP).

V preostalem delu je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe za odločitev o tožbenem zahtevku, v kolikor mu je ugodilo in ga pritožbeno sodišče ni zavrnilo, ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, o katerih vseh so podani obširni, prepričljivi in na dokazih temelječi razlogi, in o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo.

Če se sodišče prve stopnje nepotrebno opredeljuje, da toženca nista in zakaj nista pridobila lastninske pravice na spornih prostorih, ker tega niti nista trdila, so razlogi v tem delu nepotrebni in neupoštevni, torej kot da jih ni. Z njihovo podajo sodišču prve stopnje ni možno očitati nobene bistvene kršitve določb postopka.

Ko pritožba zatrjuje, da je sporni del podstrešja v izključni uporabi lastnikov, sedaj njima lastnega stanovanja že najmanj od leta 1976 in da ga ostali solastniki najmanj od takrat ne souporabljajo, niti v njem ni nobenih skupnih inštalacij, naprav in gradbenih elementov, prihaja sama s sabo v nasprotje. Ko pojasnjuje razloge za potrebno sanacijo podstrešja, pri čemer podstrešje ni spremenjeno v stanovanje le v tu obravnavanem delu, pritožba našteva sanacijo skupnih inštalacij, naprav in gradbenih elementov, po drugi strani pa zatrjuje, da v tem delu podstrešja ni in ni bilo nobenih skupnih inštalacij, naprav ali gradbenih elementov. Očitno je, da toženca prilagajata svoje navedbe sebi v prid, pa čeprav so njune številne trditve, o čemer se je v razlogih izpodbijane sodbe določno in pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembne, irelevantne. Materialnopravno pomembno je, da so tu obravnavani prostori skupni prostori v solasti etažnih lastnikov zgradbe in da o njihovi uporabi solastniki nimajo po SPZ in SZ-1 sklenjene pogodbe o medsebojnih razmerjih, katera edina bi tožencema lahko priznavala izključno uporabo spornih skupnih prostorov. Če predpisi pred SPZ in SZ-1 niso predvidevali pogodbe o medsebojnih razmerjih ali drugačne obličnosti dogovora o načinu uporabe skupnih prostorov, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da mora sedaj to biti urejeno v pogodbi o medsebojnih razmerjih, da je upoštevno. Ne gre za retroaktivno veljavnost predpisa, ker solastniki skladno določbi 182. člena SZ-1 lahko zahtevajo, da sodišče v nepravdnem postopku uredi določena razmerja med njimi, kar nadomešča pogodbo o medsebojnih razmerjih.

Pritožbeno sodišče se sprašuje, kaj imata v mislih pritožnika, ko trdita, da sporni prostori glede na njihovo uporabo niso skupni prostori etažnih lastnikov, obenem pa ne oporekata, da s tem, ko imata prostore v izključni uporabi, še nista postala njuna izključna lastnika in sta ostalim solastnikom celo ponudila, da jih odkupita. Če prostori niso v izključni lasti enega od etažnih lastnikov, potem so lahko le v solasti vseh ali dela etažnih lastnikov. Da bi sporni prostori lahko bili šteti kot individualni prostori k stanovanju tožencev, bi tudi to moralo biti izrecno urejeno v pogodbi o medsebojnih razmerjih, ker je tudi sicer individualni prostor skupni prostor v solasti etažnih lastnikov in je za njegovo opredelitev kot individualnega prostora potrebno soglasje vseh solastnikov. Pogodbo o medsebojnih razmerjih po tem vprašanju lahko nadomesti le odločitev v nepravdnem postopku. Tako pa ti prostori kot individualni prostori k stanovanju tožencev niso omenjeni niti v menjalni pogodbi (priloga B1), na podlagi katere sta toženca postala lastnika stanovanja.

Ali so, ali niso imeli tožniki možnosti soposesti obravnavanih prostorov, je irelevantno, ker tožbeni zahtevek po izročitvi v soposest temelji na 36. členu SPZ, po katerem je mogoče zahtevati sodno varstvo iz naslova pravice do posesti. Če so leta 1998 vsi solastniki skupnih prostorov ponudili v odkup celotno podstrešje in če sporni del ni bil prodan, to na vtoževano pravico do soposesti tožnikov ne vpliva. S ponudbo v prodajo podstrešje še ni izgubilo svojstva skupnih prostorov, takšno ponudbo pa so lahko podali solastniki soglasno zato, ker je to način upravljanja solastnine v poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja.

Da bi bila predmetna tožba zloraba pravice tožnikov (12. člen SPZ), pritožbi ni možno slediti. Če solastnik zahteva soposest solastnega prostora, to že po naravi ne more predstavljati zlorabe pravic, četudi doslej te pravice ne bi izvajal, se jo je pa odločil izvajati v bodoče. O nekršitvi ustavno zajamčenih pravic, četudi je edini možen dostop do spornih prostorov skozi stanovanje tožencev, je dovolj obširno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na pritožbeno trditev, da ni zakonske podlage za ugoditev zahtevku do izvrševanja soposesti skozi stanovanje tožencev pa, da Ustava RS v 3. odstavku 15. člena dovoljuje omejitev pravic posameznika s pravicami drugih.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožencev v neutemeljenem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je tožena stranka dolžna kriti sama svoje. S pritožbo je namreč uspela le v neznatnem delu, kar ni imelo za posledico dodatnih stroškov postopka.