Jedro

Tožena stranka, ki je po pravnomočni sodbi tožnika pozivala nazaj na delo, je vedela, da ima tožnik status samostojnega podjetnika in da dela ne more nastopiti takoj. To dejstvo bi morala upoštevati in se z tožnikom dogovoriti o primernem času za nastop dela, ne pa mu podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi izostanka z dela. Podana odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2007 nezakonita in da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala. Ugodilo je tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega zneska plače v plačilo, t.j. od vsakega 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, od 18. 7. do 9. 8. 2007 pa nadomestilo v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 603,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži tožniku plačilo stroškov postopka. Navaja, da je bilo ravnanje tožnika za toženo stranko vseskozi nesprejemljivo. Interes tožene stranke je bil, da tožnik na podlagi pravnomočne sodbe pride na delo, vendar pa so bili tožnikovi interesi zgolj finančne narave, saj se pisnim pozivom toženca ni odzival in je tako tožena stranka prepričana, da je tožnik z nastopom dela namenoma zavlačeval. Po stališču tožene stranke je povsem nesprejemljivo, da tožnik v štirih mesecih od pravnomočnosti sodbe, v kateri je z reintegracijo uspel, ni prenehal opravljati dejavnosti kot s.p. in prišel na delo po pozivu tožene stranke. Tako sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja oz. ga je ugotovilo pomanjkljivo. Ker so priče izpovedale, da tožnik ob pozivu v mesecu juliju ni hotel nastopiti dela, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe materialnega predpisa.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke, saj je tožena stranka dejansko naredila vse, da ji tožnika ne bi bilo potrebno reintegrirati. Tožena stranka v paricijskem roku sodbe niti v enem delu ni izvršila, tako da jo je moral tožnik z dopisom z dne 15. 3. 2007 k izvršitvi pozvati. V odgovoru z dne 28. 3. 2007 je tožena stranka zahtevala, da ji tožnik sporoči številko kontaktnega telefona in ali ima namen vrniti se na delo. Tožnik jo je z dopisom z dne 30. 5. 2007 opozoril, da ga še vedno ni pozvala na delo in so tako trditve tožene stranke, da ni vedela, da ima tožnik še interes vrniti se na delo, sprenevedanje. Ko je tožena stranka tožnika v začetku julija pozvala na delo, bi pričetek opravljanja dela pomenil oživitev pogodbe o zaposlitvi, kar pa dejansko in pravno ne bi bilo možno, saj je bil tožnik samostojni podjetnik in ni mogel imeti hkrati še statusa delavca pri toženi stranki. Iz tega razloga je razumljivo, da je nadrejenemu delavcu predlagal dogovor, da delo nastopi čez 60 dni, do takrat pa bi lahko zaključil odprte posle ter se izbrisal iz registra. Sicer pa tožnik meni, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku že iz razloga, ker je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi. Tožena stranka se je namreč že 9. 7. 2007 seznanila z razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se je tožnik pri njej v mesecu juliju zglasil in pojasnil razloge, zakaj ne more pričeti opravljati dela. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišča je o pritožbi že odločalo in s sodbo VDSS opr. št. Pdp 478/2008 z dne 21. 10 2008 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno odločitev je sprejelo, ker je tožnik s tem, ko se je pri toženi stranki dne 9. 7. 2007 ob 9.00 uri sicer zglasil, vendar pa ni pričel z delom, po tem dnevu pa ga do 18. 7. 2007, ko mu je tožena stranka izdala prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka, k toženi stranki sploh ni bilo, kršil 31. in 32. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ker se pri toženi stranki niti v osmih dneh ni zglasil, to njegovo ravnanje odstopa od ravnanj povprečno skrbnega delavca, ki bi si želel ohraniti delovno razmerje.

Na podlagi revizije tožeče stranke je bila s sklepom VS RS opr. št. VIII Ips 65/2009 z dne 26. 10. 2010 sodba pritožbenega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je revizijsko sodišče zapisalo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dejstva, da je tožnik v času, ko ga je tožena stranka pozvala na delo opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik in mogoče zaradi te okoliščine upravičeno ni mogel nastopiti dela takrat, ko ga je tožena stranka na delo pozvala oziroma do izdaje prepovedi opravljanja dela.

Pri ponovnem odločanju o utemeljenosti pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče ob upoštevanju stališča revizijskega sodišča na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Med strankama je tekel spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in tožena stranka je bila dolžna tožnika na podlagi pravnomočne sodbe pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Stranki sta pravnomočno odločbo sprejeli v začetku marca 2007. Tožnik je s 1. 1. 2007 pridobil status samostojnega podjetnika. Toženo stranko je z dopisom z dne 15. 3. 2007 pozval k izvršitvi sodbe (A/10). Iz odgovora tožene stranke z dne 28. 3. 2007 (B/1) izhaja, da ta izvršitvi ni nasprotovala, je pa dvomila v tožnikov interes po vrnitvi nazaj na delo. Ker ji tožnik ni sporočil kontaktne številke, je menila, da tožnik nima tega interesa. Tožnik ji je spet poslal poziv na izvršitev sodbe dne 30. 5. 2007 (A/11, B/5), tožena stranka pa mu je mesec dni kasneje odgovorila (B/6), da naj sporoči, ali ima interes vrniti se na delo, potem pa ga je z dopisom z dne 5. 7. 2007 (A/2) na delo dejansko pozvala z naslednjim dnem po prejemu poziva. Tožnik se je pri toženi stranki naslednji dan zglasil in sicer pri direktorju operative M.M., ki je imel nalogo, da tožniku izroči kartico, opis delovnega mesta, mu da gesla na računalniku in odredi delo. Dela tožnik ni mogel nastopiti, saj je imel še vedno status samostojnega podjetnika, direktor operative M.M. pa ni imel nobenih pooblastil za kakršnekoli druge dogovore s tožnikom. Iz tega razloga tožnik dela ni nastopil in je zapustil prostore tožene stranke ter se na delo do 18. 7. 2007 ni več vrnil. Tožena stranka mu je dne 18. 7. 2007 odredila prepoved opravljanja dela (A/6), ga istega dne obvestila o nameravani izredni odpovedi delovnega razmerja (A/5) ter mu hkrati poslala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (A/4) in vabilo na zagovor za 25. 7. 2007 (A/5). Tožnik je toženi stranki podal pisni zagovor, kjer je navedel, da se je dne 9. 7. 2007 s toženo stranko želel dogovoriti o datumu nastopa dela, saj je samostojni podjetnik, in predlagal, da bi stranki sklenili pisni dogovor, tako da bi delo nastopil z 10. 9. 2007, ko bo dokončal posle v svojem podjetju ter zaključil z opravljanjem dejavnosti s.p.. Tožena stranka mu je 3. 8. 2007 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A/8) zaradi hujše kršitve delovne obveznosti.

Skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposliti, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je tudi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec je namreč skladno z 31. členom ZDR dolžan delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljati vestno, skladno z 32. členom ZDR pa mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izvrševanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Ravnanje delavca, ki po pozivu delodajalca dela ne nastopi, je samo po sebi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz priloge A/10, je tožnik toženo stranko dne 30. 5. 2007 obvestil, da od 1. 1. 2007 opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik, prav tako je to navedel tudi v svojem pisnem zagovoru z dne 23. 7. 2007 (A/7). Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi morali stranki skleniti dogovor o nastopu dela, saj tožnik s poslovanjem kot samostojni podjetnik ni mogel takoj prenehati. Tožnik tožene stranke po 9. 7. 2007, ko se je po njenem pozivu na delo zglasil pri njej, ni pisno pozval na sklenitev kakršnegakoli dogovora o nastopu dela. Takšno njegovo ravnanje sicer odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca, ki bi si želel ohraniti delovno razmerje, vendar pa to ne more biti v tožnikovo škodo. Tožena stranka je vedela, da ima tožnik status samostojnega podjetnika in bi morala v postopku izredne odpovedi, glede na tožnikove navedbe v zagovoru, to dejstvo upoštevati in se z njim dogovoriti o primernem času nastopa dela. Ker iz tožnikovega zagovora izhaja utemeljen razlog, zakaj dela ni mogel nastopiti 9. 7. 2007, je izredna odpoved podana iz neutemeljenega razloga in je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je kot nezakonito razveljavilo in v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, pravilna.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Skladno s 165. členom ZPP v zvezi z načelom uspeha v pravdi po 1. odstavku 154. člena ZPP tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške revizije v višini 252,82 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik pa skladno s 155. členom ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.