Jedro

Sodišče druge stopnje je utemeljeno ugotovilo, da tožnikovo ravnanje v zvezi z ignoriranjem toženkinih pozivov, naj se izjavi o konkretnih okoliščinah nastopa dela glede na svojo dejavnost s.p., odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca, ki bi v takem primeru želel ohraniti delovno razmerje. Takšno ugotovitev pa je sodišče zmotno štelo za pravno nepomembno, saj ustreza definiciji hude malomarnosti v zvezi s časovno neopredeljenim odklanjanjem dela po pogodbi o zaposlitvi. Tako so bili v tožnikovem ravnanju podani vsi elementi hujše kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje 111. člena ZDR, ki je zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 3. 8. 2007 in nezakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati na delo in mu za ves čas, ko na podlagi nezakonite odpovedi ni delal, priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska od 18. v naslednjem mesecu dalje, za čas od 18. 7. do 9. 8. 2007 pa nadomestilo v višini polovice povprečne plače za zadnje tri mesece in mu povrniti stroške postopka, vse v 8 dneh.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2007 nezakonita in da na njeni podlagi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Ugodilo je tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne dospelosti posameznega zneska v plačilo, od 18. 7. 2007 do 9. 8. 2007 pa glede na odstranitev z dela nadomestilo v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka o odpovedi ter mu povrniti njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je med strankama tekel sodni spor o že predhodnem prenehanju delovnega razmerja, v katerem je tožnik uspel, da sta bili o pravnomočni sodbi v tem sporu stranki obveščeni v začetku marca 2007, da je tožnik že od 1. 1. 2007 opravljal delo v okviru samostojne dejavnosti kot s.p., da ga je tožena stranka po predhodnem dvakratnem kontaktiranju dne 5. 7. 2007 pozvala, da se z naslednjim dnem vrne na delo, da se je tožnik na delu zglasil, vendar dela ni nastopil, ker je imel še vedno status samostojnega podjetnika z nedokončanimi posli, je soglašalo, da pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili podani.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in v njej pavšalno uveljavlja vse revizijske razloge. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnika glede na njegovo dejavnost s.p., predhodno že dvakrat pozvala, da se izjasni o nastopu dela in predloži podatke za priznanje pravic iz delovnega razmerja za nazaj, vendar tega ni storil. Ob takem tožnikovem ravnanju je tožena stranka utemeljeno štela, da je v mesecu juliju 2007 neutemeljeno odklonil nastop dela in pri tem ravnal najmanj hudo malomarno. Poleg tega se sodišče niti ni opredelilo do tega, kakšne obveznosti iz naslova opravljene dejavnosti s.p., naj bi tožniku sploh preprečevale nastop dela. Administrativno odjavo dejavnosti s.p. bi lahko tožnik opravil tudi ob vrnitvi na delo k toženi stranki. Ob ugotovitvi sodišča, da tožnik v zvezi z vrnitvijo na delo ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega delavca, so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih najmanj nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Poleg tega je tožnik, kot s.p., opravljal konkurenčno dejavnost in bi moral tudi zato po prejemu pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo z dejavnostjo prekiniti. Na dejstvo konkurenčne dejavnosti je tožena stranka ves čas opozarjala, vendar se sodišče to tega ni opredelilo.

4. V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Dejstvo, da je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da ravnanje tožnika v zvezi z vrnitvijo na delo „odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca, ki bi želel ohraniti delovno razmerje“ ob ugoditvi njegovemu zahtevku samo na sebi ne pomeni nasprotja med razlogi sodbe, temveč gre ob tej dejanski ugotovitvi za vprašanje pravilne oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Ob drugih dejanskih ugotovitvah za pravilno odločitev niso bile odločilne navedbe tožene stranke, da se je tožnik, kot s.p., ukvarjal s konkurenčno dejavnostjo, do katerih se sodišče res ni opredelilo. Glede na to smiselno očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana.

8. Na podlagi prve revizije je Vrhovno sodišče prvo sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje o pritožbi, ker se sodišče sploh ni opredelilo do ugotovitev sodišča prve stopnje o razlogih, zaradi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik na poziv tožene stranke v mesecu juliju 2007 dela utemeljeno ni nastopil in je tožnik v zvezi s tem sodišču druge stopnje utemeljeno očital bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob takem stanju stvari se revizijsko sodišče do teh ugotovitev in razlogov samo ni moglo opredeliti, temveč je na podlagi prvega odstavka 339. člena ZPP prišla v poštev le razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišča druge stopnje, da navedeno kršitev odpravi. Pri tem pa je v razveljavitvenem sklepu revizijsko sodišče določneje opredelilo materialno pravna izhodišča za odločanje v sporih, ko delavec po izdaji ugodilne pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo zaradi obveznosti, ki jih je prevzel v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, objektivno ne more nastopiti dela pri delodajalcu takoj, brez škode za prevzete obveznosti. Kot izhodišče za odločitev je navedlo, da mora delodajalec take okoliščine na strani delavca razumno upoštevati, istočasno pa poudarilo, da je „tudi delavec dolžan storiti vse, da se čim prej vrne na delo, brez nepotrebnega in neupravičenega odlašanja, in da o tem (o možnosti vrnitve na delo) delodajalca nemudoma obvesti“.(1)

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se sodišče druge stopnje do teh izhodišč opredelilo. V podobnem sporu je Vrhovno sodišče kasneje svoja stališča v zvezi s pričakovano skrbnostjo delavca ob vrnitvi na delo še nadgradilo s stališčem, da se je delavec dolžan poslužiti „vseh razumnih in zakonitih možnostih za čimprejšnjo vrnitev na delo in o tem sproti obveščati delodajalca, ki ga je dolžan pozvati na delo“, ter da „delodajalec neutemeljenega odlašanja ali izmikanja delavca ni dolžan upoštevati“.(2)

10. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik po prejemu pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo toženo stranko (preko odvetnika) dvakrat pozval k izvršitvi navedene sodbe (15. 3. in 30. 5. 2007). Tožena stranka izvršitvi sodbe ni nasprotovala, glede na tožnikovo dejavnost s.p. pa je dvomila v resnost namere vrnitve na delo in je tožnika zato vsakič pozvala, da zaradi dogovora o vrnitvi na delo sporoči svojo kontaktno (telefonsko) številko oziroma posebej sporoči, ali se namerava na delo res vrniti. Na ta poziva tožnik ni odgovoril. Zato ga je tožena stranka 5. 7. 2007 izrecno pozvala, da nastopi delo. Po prejemu tega poziva se je tožnik zglasil in odklonil nastop dela, češ da ima kot s.p. še odprte posle ter ob takem pojasnilu odšel, ne da bi določneje navedel konkretne zadeve, ki mu onemogočajo nastop dela, oziroma kdaj bi delo lahko nastopil. Šele v pisnem zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predlagal nastop dela z 10. 9. 2007 in se pri tem ponovno le pavšalno skliceval na končanje poslov in zaključek opravljanja dejavnosti s.p. (ter koriščenje letnega dopusta).

11. Upoštevaje navedene dejanske ugotovitve in dosedanja izhodišča o dolžnosti delavca v zvezi z vrnitvijo na delo je sodišče druge stopnje sicer utemeljeno ugotovilo, da tožnikovo ravnanje v zvezi z ignoriranjem toženkinih pozivov, naj se izjavi o konkretnih okoliščinah nastopa dela glede na svojo dejavnost s.p., odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca, ki bi v takem primeru želel ohraniti delovno razmerje. Takšno ugotovitev pa je sodišče zmotno štelo za pravno nepomembno, saj ustreza definiciji hude malomarnosti v zvezi s časovno neopredeljenim odklanjanjem dela po pogodbi o zaposlitvi. Tako so bili v tožnikovem ravnanju podani vsi elementi hujše kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje 111. člena ZDR, ki je zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na tako ignoriranje pravočasnih pozivov tožene stranke, da se določno izjavi o nastopu dela in na tak način dejansko omogoči realizacijo pravnomočne sodne odločbe ter prispeva k ureditvi medsebojnih razmerij iz pogodbe o zaposlitvi po predhodno vodenem sodnem sporu, so bile zaradi tožnikovega ravnanja podane tudi okoliščine, zaradi katerih v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato so bili zakonski pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti podani in sporna izredna odpoved ni bila nezakonita.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Op. št. (1): Sklep VIII Ips 65/2009 z dne 26. 10. 2010. Op. št. (2): Sklep VIII Ips 74/2010 z dne 20. 6. 2011.