Jedro

V postopku denacionalizacije je pravno relevanten lastninski status premoženja lovskih družin, kot je bil opisan v zemljiški knjigi v času uveljavitve ZDen. Ker so bile v konkretnem primeru nepremičnine pridobljene na podlagi pravnega posla in je na njih obstojala lastninska pravica, je navedeni lastninski status odločilen pri presoji pravne narave konkretnega premoženja. V konkretnem primeru gre za civilno pravno osebo, ki ima na obravnavanih nepremičninah lastninsko pravico, kar po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen predstavlja oviro za vrnitev nepremičnin upravičencu v naravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila pritožbi Lovske družine A. in odpravila delno odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 8. 5. 2002 (1. točka izreka). Z 2. točko izpodbijane odločbe pa je odločila, da upravičencu A.A., umrlemu 26. 11. 1953, pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 18.076,11 DEM oziroma 9.242,17 EUR za: parc. št. 553, 554, 557, 559 in 560, ki so bile vpisane v času podržavljenja pri k.o. B., ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Iz 3. točke izreka izhaja, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba dolžna skrbnici za posebne primere B.B. izročiti navedene obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe. Hkrati je še odločila, da stroški prvostopnega in pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje z delno odločbo z dne 8. 5. 2002 odločil, da je zavezanka Lovska družina A. dolžna vrniti upravičencu pok. A.A. v last in posest kmetijska zemljišča na parcelah št. 554, 557, 553, 559 in 560, za katere je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na Lovsko družino A. (1. točka); da je zavezanka dolžna izročiti podržavljeno premoženje v last in posest upravičencu oziroma skrbnici za posebni primer (2. točka); da se za skrbnico za posebni primer postavi B.B. (3. točka); da se odločba po pravnomočnosti pošlje pristojnemu sodišču v C. zaradi vpisa v zemljiško knjigo (4. točka) in da stranke nosijo svoje stroške postopka, organove stroške pa nosi proračun (5. točka). Zoper navedeno odločitev organa prve stopnje se je pritožila zavezanka Lovska družina A., ki je ugovarjala vračilu predmetnih zemljišč v naravi. Navajala je, da je po svojem statusu društvo in ne družbena organizacija ter uveljavljala ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen. Predlagala je, da pritožbeni organ izpodbijano odločbo tako spremeni, da zahtevek upravičenca za vračilo v naravi kot neutemeljen zavrne, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Toženka je ocenila pritožbo kot utemeljeno. Ugotovila je, da je v obravnavani zadevi nesporno, da je pritožnica pridobila sporne nepremičnine, ki so vpisane pod vl. št. 130 k.o. B., na podlagi kupne pogodbe, sklenjene dne 5. 11. 1971 s prodajalkama C.C. in D.D. ter da je v zemljiški knjigi za navedene nepremičnine vknjižena lastninska pravica v korist Lovske družine A.. Upravni organ prve stopnje je pri odločanju v zadevi izhajal iz stališča, da so lovske družine v skladu z Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD) opredeljene kot družbene organizacije, ki so upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ne glede na to, s katerimi sredstvi so bila kupljena oziroma ne glede na kakšen način so bila pridobljena. Glede na navedeno upravni organ prve stopnje Lovske družine Ruše ni štel za civilno pravno osebo, zato jo je določil kot zavezanko za vračilo nepremičnin v postopku denacionalizacije. Pri tem se je upravni organ skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Toženka ugotavlja, da ima v obravnavanem primeru Lovska družina A. na predmetnih zemljiščih, ki so sicer kmetijska zemljišča, vknjiženo lastninsko pravico. Navedena okoliščina pa je pravno relevantna za odločitev v tej zadevi. Ne glede na status lovskih družin, ki so bile po ZVGLD družbene organizacije, pa so poslovale v skladu s predpisi o društvih. Kot pravne osebe (civilno pravne) so zato lahko pridobivale tudi lastninsko pravico na sredstvih, ki so jih uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti. Po presoji upravnega organa druge stopnje pa takšna sredstva zgolj na podlagi opredelitve, da lovske družine uporabljajo sredstva kot družbena, niso spremenila svojega lastninskega statusa. Če so torej bila pridobljena na podlagi pravnega posla in je na njih obstajala lastninska pravica, je navedeni lastninski status odločilen pri presoji pravne narave konkretnega premoženja. To pomeni, da je v postopku denacionalizacije pravno relevanten lastninski status premoženja lovskih družin, kot je bil vpisan v zemljiški knjigi v času uveljavitve ZDen. Glede na to po mnenju upravnega organa druge stopnje obstojajo ovire za vračanje obravnavanih zemljišč v naravi iz 3. odstavka 16. člena ZDen, po katerem se podržavljeno premoženje ne vrača v naravi, če je na njem lastninska pravica civilno pravnih oseb. Lovska družina A. glede navedenega premoženja zato ni zavezanka za vračilo v smislu 3. odstavka 51. člena ZDen. Vlagatelji denacionalizacijske zahteve so zahtevali namesto vrnitve obravnavanih zemljišč, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD). Slovenski odškodninski družbi je bil s strani upravnega organa druge stopnje posredovan zahtevek in višina odškodnine, ki pa ni imela pripomb in je soglašala z zahtevkom po temelju in višini. Zemljišča, ki so predmet tega postopka, so bila v času podržavljenja opredeljena kot kmetijska zemljišča, zato znaša izračun vrednosti navedenih zemljišč v višini 18.076,11 DEM oziroma 9.242,17 EUR. Upravičenec ima pravico do obveznic SOD v navedeni višini. Ker je upravni organ prve stopnje v zadevi napačno uporabil materialno pravo, je upravni organ druge stopnje pritožbi pritožnika ugodil in izpodbijano odločbo odpravil in v skladu s 1. odstavkom 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku sam odločil v zadevi.

Zoper navedeno odločbo organa druge stopnje je vložila tožbo tožnica, ki uveljavlja razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb materialnega zakona in kršitve določb ZUP. V tožbi navaja, da je v predmetni zadevi predmet presoje denacionalizacijskega postopka, ali je lovsko družino šteti za pravno osebo. Glede na to, da status lovskih družin ureja Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (ZVGLD, Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/86), ki da lovskim organizacijam položaj družbenih organizacij in s tem njihovo premoženje opredeli kot družbeno, je potrebno torej status oziroma pravno organizacijsko obliko lovske družine presojati po navedenem zakonu. Člen 57 tega zakona določa, da so lovske družine družbene organizacije, za katere poslovanje se uporabljajo predpisi o društvu. Pri društvih pa se ločijo društva in družbene organizacije. Oboji se ustanavljajo po Zakonu o društvih, za oboje tudi veljajo predpisi Zakona o društvih, pri čemer sredstva, s katerimi delajo lahko veljajo za družbena ter so ta sredstva kot družbena uporabljena za uresničevanje svojih ciljev. Med takšne organizacije sodi tudi Lovska družina A., kar potrjuje tudi odločba Mestnega sekretariata za notranje zadeve, št. ... z dne 25. 1. 1998, iz katere je točno razvidno, da ima status družbene organizacije. Lovska družina, kot družbena organizacija je zato pridobivala sredstva oziroma določene pravice o sredstvih kot družbena organizacija ter ta sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev in z njimi razpolagala, skladno s svojim statutom in zakonom. Dejstvo je, da pri tem ni pomembno ali je bila na premoženju vpisana lastninska pravica ali pa pravica do uporabe, saj so sredstva, na podlagi katerih je lovska družina z njimi razpolagala, bila družbena sredstva, ki jih je uporabljala za družbene namene. Skladno z navedenim tako lovsko društvo ne more v tem obsegu in glede zemljišč, ki so predmet tega postopka, imeti zasebne lastnine, pač pa uporablja za potrebe svoje dejavnosti zemljišča v družbeni lastnini. Tožeča stranka poudarja, da za predmetno zadevo tako ni pomembno na kakšen način so bila zemljišča pridobljena, četudi so bila pridobljena na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene s fizično osebo. Položaj lovskih družin je namreč glede upravičenj na družbenem kmetijskem zemljišču enak položaju kmetijskih organizacij, ki so upravljale in uporabljale družbeno kmetijsko zemljišče. Na ta način tako tudi za lovske družine veljajo določbe 17. člena ZSKZK, po katerem gre takim organizacijam zgolj pravica do nadaljnje uporabe in upravljanja kmetijskih zemljišč do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom. Iz navedenega izhaja, da gre v primeru Lovske družine A. za zavezanca za vračilo nepremičnin v postopku denacionalizacije in to ne glede na to, na kakšen način so bile nepremičnine pridobljene, torej tudi v predmetnem primeru, četudi je pri nepremičninah vpisanih v ZK vložek št. 130 k.o. B., vknjižena lastninska pravica na Lovsko družino A.. Tožnica se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-78/93, v kateri je zavzeto stališče tako glede statusa društev oziroma ožje lovske družine, kot tudi glede upravljanja premoženja le-te. Ustavno sodišče tako v točki 50 navaja, da je lovska družina opravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini ter da na njih ni imela lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena zemljišča, in to ne glede na to, s katerimi sredstvi oz. iz kakšnih virov so bila kupljena, oz. ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. V predmetni zadevi gre namreč za premoženje, ki zapade pod določbo 29. člena ZVGLD, za to premoženje pa morajo skladno z odločbo Ustavnega sodišča veljati določbe 17. člena ZSKZ. Predmetno zemljišče je bilo namreč podržavljeno zemljišče denacionalizacijskega upravičenca in sicer je Okrajna komisija za agrarno reformo D. dne 28. 2. 1946 izdala odločbo št. 39/46, s katero se na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji smatrajo za razlaščena v korist zemljiškega sklada v celoti in brez odškodnine vsa zemljiška posestva denacionalizacijskega upravičenca, ki ležijo v k.o. B.. Pravni temelj podržavljenja je bil tako Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, edina možna in pravilna rešitev predmetne zadeve pa je v pravici do vrnitve pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca in sicer po 2. točki 3. člena ZDen in to ne glede na to, da je Lovska družina A. na podlagi kupne pogodbe iz leta 1971 pridobila lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu druge stopnje v ponovni postopek. Hkrati priglaša stroške tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba organa druge stopnje, s katero je bilo odločeno, da vrnitev predmetnih zemljišč v naravi ni mogoča ter da Lovska družina A. ni zavezanka za vrnitev navedenih zemljišč, zaradi česar je bila za navedena zemljišča določena odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, je bila izdana v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. ... z dne 12. 10. 2004, zoper katero je bila pritožba zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ... z dne 29. 8. 2007. Iz obrazložitve navedene sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je sodišče v navedeni zadevi presojalo vprašanje, ali je za predmetna zemljišča lahko zavezanka za vrnitev v naravi Lovska družina A.. Sodišče je odločilo, da Lovska družina A. v konkretni zadevi ne more biti zavezanka za vračilo predmetnih zemljišč. Ne glede na status lovskih družin, ki so bile po ZVGLD družbene organizacije, pa so poslovale v skladu s predpisi o društvih. Kot pravne osebe (civilno pravne) so zato lahko pridobivale tudi lastninsko pravico na sredstvih, ki so jih uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti. Iz navedene sodbe izhaja, da po presoji sodišča takšna sredstva zgolj na podlagi opredelitve, da lovske družine uporabljajo sredstva kot družbena, niso spremenila svojega lastninskega statusa. Če so torej bila pridobljena na podlagi pravnega posla in je na njih obstajala lastninska pravica, je navedeni lastninski status odločilen pri presoji pravne narave konkretnega premoženja. To pomeni, da je v postopku denacionalizacije pravno relevanten lastninski status premoženja lovskih družin, kot je bil vpisan v zemljiški knjigi v času uveljavitve ZDen. Lovska družina Ruše je torej civilno pravna oseba, ki ima na obravnavanih nepremičninah lastninsko pravico, kar po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen predstavlja oviro za vrnitev nepremičnin upravičencu v naravi. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji sodbi. Kot izhaja iz navedene sodbe, se je z vprašanjem premoženja lovskih družin ukvarjalo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 (točke 48-51 obrazložitve). V njej je ugotovilo, da so imele lovske družine položaj družbenih organizacij, da so za svoje poslovanje uporabljale predpise o društvih (57. člen ZVGLD). Kot take so lahko pridobivale sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev. S temi sredstvi so lahko razpolagale v skladu z zakonom in svojim statutom. V 51. točki obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča je Ustavno sodišče ugotovilo, da bo moral zakonodajalec v ustreznem zakonu urediti vprašanje lastninjenja drugega premoženja in nepremičnega premoženja lovskih družin in da gre za lastninjenje družbenih sredstev, ki so jih lovske družine uporabljale za uresničevanje svojih ciljev, ne pa tudi za spremembo lastnika premoženja oziroma sredstev lovskih družin, ki so bila že po tedanjih predpisih njihova last. Po presoji Vrhovnega sodišča iz določb ZVGLD ter odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da so lahko lovske organizacije pridobivale v uporabo tudi sredstva v družbeni lastnini, predvsem kmetijska zemljišča in gozdove, kar pa ne pomeni, da niso mogle imeti sredstev v svoji (zasebni) lasti. Da so bila obravnavana zemljišča v lasti Lovske družine Ruše, izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska Temeljnega sodišča v C., Enote v E., za z.k. vl. 130 k.o. B, iz katerega izhaja, da je Lovska družina A. lastnica obravnavanih zemljišč, ne pa zgolj imetnica pravice uporabe. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča obstojajo ovire za vračanje obravnavanih zemljišč v naravi iz 3. odstavka 16. člena ZDen, po katerem se podržavljeno premoženje ne vrača v naravi, če je na njem lastninska pravica civilnopravnih oseb. Glede na to, da je lovska družina imela položaj družbene organizacije in društva, torej civilnopravne osebe, in je v tem primeru v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tega premoženja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča obstoja ovira za vračilo tega premoženja v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen. Lovska družina A. glede tega premoženja torej ni zavezanka za vračilo v smislu 3. odstavka 51. člena ZDen.

Glede na to, da je bilo tako v zadevi že pravnomočno odločeno, da glede predmetnega premoženja Lovska družina A. ni zavezanka za vrnitev v naravi, zaradi česar je bila za navedeno premoženje določena odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, sodišče tožbene ugovore tožnice, ki se s tem ne strinja, zavrača. Tako je neutemeljeno sklicevanje tožnice na 29. in 57. člen ZVGLD, 17. člen ZSKZG ter na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Presojanje statusa lovskih družin v povezavi z ZVGLD je bilo namreč v zadevi že predmet presojanja in o tem izdana pravnomočna sodba Upravnega sodišča RS. O statusu lovskih družin se je v zadevi izreklo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je prav tako ob presojanju določb ZVGLD in odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, na kar se v tožbi sklicuje tožnica, zaključilo, da v predmetni zadevi obstojajo ovire za vračanje obravnavanih zemljišč v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen. V predmetni zadevi je bistveno, da je na zemljiščih, ki so predmet navedenega postopka, vknjižena lastninska pravica na Lovsko družino A., zaradi česar omenjena ni zavezanka za vrnitev navedenih zemljišč.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni listi RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.