Jedro

Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene. Obstoj te kršitve se presoja na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Ta določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri pojasnjevanju, zakaj glede obveznosti oziroma zaukazanosti navedenih opravil v celoti sledi izpovedbi tožnika in njegovih prič C. C. in D. D. in zakaj ne sledi izpovedbi tožniku nadrejenih prič A. A. in B. B., sodišče ni zadostilo standardu vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

Izrek

I. Sodba in sklep sodišča druge stopnje ter prvi odstavek točke I in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sklep sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za 21 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v času udeležbe na mirovni misiji KFOR 27 v znesku 2.720,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 in ji povrne odmerjene stroške postopka. Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 23. 9. 2014 do 4. 4. 2015 je zavrnilo. S sklepom je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne vse nadaljnje stroške postopka. Odločitev temelji na ugotovitvi, da so bili tožnik in njegovi sodelavci na v evidenci označene dneve počitka prosti le operativnih nalog, na pa tudi nekaterih drugih nalog (udeležba na sestankih s poveljnikom voda, priprave na naloge za naslednji dan, skrb za vojaška vozila, udeležba na obveznih izletih), ki v evidenci niso zabeležene in so jih morali izvajati po ukazu nadrejenega.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 25/2021 z dne 16. 3. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene in ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb, ampak je zgolj izrazilo strinjanje s stališči sodišča prve stopnje, ki je sledilo tožniku in njegovim pričam, ni pa pojasnilo, zakaj ni verjelo pričam tožene stranke A. A. in B. B. Trditvena podlaga, ki jo je podal tožnik, ne zadošča za ugotovitev odločilnih dejstev. Tožnik bi moral za dneve, ki so v evidenci opredeljeni kot prosti, natančno navesti delo in zadolžitve, ki jih je na prosti dan opravljal in te trditve tudi dokazati. Tožnik je le na splošno opisal delovne zadolžitve na prosti dan, ni pa jih konkretno umestil v posamezne dneve. Sodišči se tudi nista opredelili do diametralno različnih izpovedi tožnika in njegovih prič v primerjavi z izpovedmi prič tožene stranke, niti do njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo izpoved tožnika in njegovih prič C. C. in D. D. in na podlagi teh izpovedi zaključilo, da je bil tožniku kršen tedenski počitek. Sodišče je sicer navedlo, da sta pričiA. A. in B. B. izpovedali drugače, vendar ni pojasnilo, zakaj jima ni verjelo. Tako se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče A. A., da se vojaku, ki je bil prost, ni bilo treba udeležiti sestankov. Prav tako ni upoštevalo, da je šlo za krajše neformalne sestanke in da je bil tožnik na dolžnosti, ki ni zahtevala nekih posebnih priprav, da so pripadniki tudi vedeli, ali bo naslednjega dne patrulja in po katerih poteh se bo gibalo, saj se to med misijo ni spreminjalo. Nedorečena in neobrazložena je tudi priprava na patruljo, ki naj bi sledila večernim sestankom. Trditve tožnika o dnevnem pregledu in pripravi vozil je presplošna in neobrazložena, saj obstaja pregled pred, med in po uporabi vozila ter tedenski in mesečni pregled. Če je dnevu patrulje sledil prost dan, tožnik pa je pregled vozila opravil po patrulji, ni smiselno, da bi naslednjega dne ponovno pregledal že pregledano vozilo. Tožena stranka je presenečena, da je sodišče tako imenovane izlete opredelilo kot vojaške naloge, ki jim je tožnik moral obvezno prisostvovati. Ne tožnik ne priči niso trdili, da bi na dan izleta morali opravljati kakršnekoli naloge, zaradi katerih so bili poslani na misijo. Tako A. A. kot B. B. sta zavrnili navedbe tožnika, da bi bili izleti obvezni.

6. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

7. Revizija je utemeljena.

8. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dovoljena.

K vprašanju ali sta sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena in glede oblikovanja dokazne ocene.

9. Trditvena podlaga tožbe, s katero je tožnik utemeljeval kršitev pravice do tedenskega počitka, je bila sicer do te mere pavšalna in nekonkretizirana, da bi jo sodišče moralo oceniti za nezadostno, če je tožnik v nadaljnjem postopku ne bi dopolnil. Tožnik je namreč v tožbi navedel zgolj to, da je bil vsak dan razporejen na različne dolžnosti, kar naj bi bilo razvidno iz razporedov dela, operativnih ukazov, poročil o opravljenem delu in druge listinske dokumentacije. Vendar pa je po tem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo predložila mesečno evidenco delovne obremenjenosti, te navedbe bistveno dopolnil. Pojasnil je, da je tudi takrat, ko ni bil na operativni aktivnosti izven baze, skupaj s sodelavci dejansko opravljal svoje dolžnosti in aktivnosti, kar pomeni, da so morali biti že od jutranjega vstajanja dalje v uniformi, se udeleževati jutranjih postrojev, da je bilo gibanje omejeno znotraj baze, da so se morali obrokov udeleževati ob točno določenih urah, izvajati vaje in usposabljanja tako imenovanih individualnih veščin, skrbeti za urejenost in čistočo skupnih prostorov, da so morali biti nenehno dosegljivi in pripravljeni na morebitno aktiviranje, da so se morali udeleževati vsakodnevnih delovnih sestankov, opraviti vse potrebne priprave za operativno delo v naslednjih dneh ter skrbeli za vzdrževanje orožja, vozil in opreme; delodajalcu so bili dejansko nenehno na razpolago za morebitne aktivnosti.

10. S temi navedbami je tožnik zadostil trditvenemu bremenu. Čeprav iz pretežnega dela teh trditev ne izhaja kršitev pravice do tedenskega počitka, je to že vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne vprašanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obvezno nošenje uniforme, udeležba na jutranjem postroju, omejitev gibanja na območje baze, točno določene ure za obroke, skrb za urejenost in čistočo skupnih prostorov ne pomenijo opravljanja dela za delodajalca in s tem tudi ne kršitve pravice do tedenskega počitka.

11. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da se je tožnik tudi ob dnevih, za katere je bilo v evidenci navedeno, da so dela prosti, moral udeleževati sestankov in obveznih izletov, priprav na patrulje, pregleda in priprave vozila. Glede teh obveznosti je tožnik podal sicer skromne, vendar zadostne trditve in v zvezi s tem predlagal tudi dokaze, ki jih je sodišče izvedlo ter na njih (sicer selektivno) oprlo odločitev, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom.

12. Pač pa revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene. Obstoj te kršitve se presoja na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Ta določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri pojasnjevanju, zakaj glede obveznosti oziroma zaukazanosti navedenih opravil v celoti sledi izpovedbi tožnika in njegovih prič C. C. in D. D. in zakaj ne sledi izpovedbi tožniku nadrejenih prič A. A. in B. B., sodišče ni zadostilo standardu vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

13. Glede večernih sestankov pripadnikov voda so tožnik in priči C. C. in D. D. izpovedali, da je bila udeležba na teh sestankih obvezna tudi za vojake, ki so takrat imeli tedenski počitek in celo, da jim je bilo to ukazano; priči A. A. in B. B. pa sta nasprotno izpovedali, da se takšnim vojakom teh sestankov ni bilo treba udeležiti, predvsem pa sta zanikali, da bi jim to bilo ukazano. Ob tako nasprotujočih se izpovedbah standardu vestne in skrbne dokazne ocene ne ustreza zaključek sodišča prve stopnje, da je kljub temu sledilo skladnim in prepričljivim izpovedbam tožnika in njegovih prič, češ da je A. A., ki je te sestanke tudi vodil, povedal, da so mnogi (priča v resnici tega ali kakšnega drugega količinskega zaimka ni uporabila) pripadniki prišli na sestanek, čeprav so bili prosti. Navedena okoliščina v ničemer ne govori o večji verodostojnosti enih ali drugih izpovedb, sploh pa ne o verodostojnosti navržene in neobrazložene trditve, da je bila udeležba na večernih sestankih ukazana tudi vojakom, ki so bili prosti. Bolj argumentirana dokazna ocena bi bila nujna tudi zaradi tega, ker je tožnik izpovedal, da naj bi mu ravno A. A. ukazal, da se mora udeležiti sestankov, temu pa ta izpoved ni bila predočena in o tem tudi ni bil vprašan.

14. Enako velja glede dokaznega zaključka, da so se pripadniki morali po ukazu udeleževati celodnevnih izletov, ki so bili organizirani ob prostih dnevih. Tožnik in priči C. C. in D. D. so sicer izpovedali, da naj bi udeležbo na izletih ukazal poveljnik voda, ta pa je zaslišan kot priča izpovedal (pri čemer mu niti ni bilo predočeno, da naj bi ravno on dal ukaz o obvezni udeležbi, prav tako pa tožnik in obe priči niso bili povprašani ničesar o okoliščinah, v katerih naj bi bil dan tak ukaz), da udeležba na izletih ni bila obvezna in da se je pripadnik sam odločil, ali hoče iti ali pa ostane v bazi. Sodišče se do teh med seboj izključujočih se izpovedb ni opredelilo tako, da bi pojasnilo, zakaj tožniku in njegovim pričam verjame oziroma zakaj šteje, da priča A. A. laže. Pri tem sta sodišči druge in prve stopnje izhajali tudi iz zmotnega stališča, da je bistveno, da je v mesečnih načrtih dela in usposabljanja za tiste dneve, ko je bil organiziran izlet, navedeno, da je šlo za izvidovanje območja delovanja, kar naj bi pomenilo, da je šlo za vojaške naloge (in s tem za obveznost pripadnika) in ne za izlet. Tožena stranka je pojasnila, zakaj takšna opredelitev v mesečnih načrtih dela in usposabljanja. Iz izpovedb tožnika in vseh prič pa nedvomno izhaja, da je šlo za izlete, izpovedbe so se razlikovale le glede tega, ali je bila udeležba na teh izletih obvezna oziroma ukazana.

15. Podobno pomanjkljiva je tudi dokazna ocena, da so se vojaki tudi na proste dneve morali udeleževati priprav na patruljo. Tožnik o teh pripravah niti ni navajal ali izpovedoval kaj določnega. Enako nejasne so tudi izpovedbe prič C. C. in D. D. Tako ni povsem jasno, ali tožnik in obe priči o teh pripravah govorijo kot sestavnem delu vsakodnevnih večernih sestankov, ali pa gre za neka samostojna, od teh sestankov neodvisna opravila. V vsakem primeru naj bi šlo za priprave na patruljo naslednjega dne. Navedeno pomeni, da v zvezi z pripravo na patruljo pravica do tedenskega počitka že pojmovno ni mogla biti kršena, če pripadnik naslednjega dne ni bil na patrulji. Priča C. C. je namreč izpovedal, da so bile priprave za patruljo tudi ob prostih dnevih, če si jo (patruljo) imel naslednjega dne. Vestna dokazna ocena bi zato zahtevala, da se sodišče opredeli do vprašanja, kolikokrat je prostemu dnevu sploh sledila patrulja. Iz mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti pripadnikov je razvidno, da je tožnik v spornem obdobju imel 27 dni počitka, le v petih primerih pa je počitku naslednjega dne sledila patrulja. Prav tako bi se sodišče moralo opredeliti do izrecne izpovedi priče A. A., da voznik, ki je bil prost, tistega dne ni opravljal nobenih nalog in da je v takšnem primeru vozilo pripravil istega dne, kot je bila patrulja

16. Standardu vestne dokazne ocene tudi ni zadoščeno v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena zaradi obveznosti, da vsak dan pregleda vozilo. Tudi tukaj imamo na eni strani izpoved tožnika in njegovih prič, na drugi strani pa nasprotno izpovedbo tožniku nadrejenega A. A., pri čemer sodišče ni prepričljivo pojasnilo, zakaj enim verjame, drugim pa ne. Pri tem tudi ni nepomembno, da je tožnik obveznost pregledovanja vozila (pregled olja, vode, pnevmatik in zunanji pregled) povezoval s tem, da so vsak dan bile kakšne naloge (npr. moral je biti zraven, če je mesečni pregled imel vezist). Pri tem je tožnik pojasnil, da je čas vsakodnevnega pregleda odvisen od tega, ali je šlo za tedenske oziroma mesečne preglede ali pa pregled pred uporabo. Tožena stranka v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da so tedenski in mesečni pregledi vnaprej planirani, pregled pred uporabo pa nepotreben, če na dan počitka ni bilo uporabe vozila.

17. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo in sklep sodišča druge stopnje ter sklep sodišča prve stopnje in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. V novem postopku bo sodišče odpravilo nakazane pomanjkljivosti pri oblikovanju dokazne ocene, nakar bo o zadevi lahko znova odločilo. Šele takrat bo tudi možen odgovor na vprašanje, ali je v okoliščinah konkretnega primera tožniku v resnici bila kršena pravica do tedenskega počitka. Zato bi bilo preuranjeno, če bi revizijsko sodišče na to vprašanje odgovarjalo še preden je sodišče prve stopnje odpravilo nakazane pomanjkljivosti pri oblikovanju dokazne ocene.

19. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločitev odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

20. Odločitev je sprejelo soglasno.