Jedro

S strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna.

Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 2.720,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (zakonske zamudne obresti od 23. 9. 2013 do 4. 4. 2015) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 993,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki naložilo, naj tožniku povrne nadaljnje stroške postopka 130,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (z izjemo zavrnilnega dela) in sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je šlo pri sestankih za obvezne sestanke, ki so predstavljali delovno obveznost tožnika, in ne zgolj za informiranja v nalogah za naslednji dan, ki zaradi nujnosti za nemoteno delovanje enote ne pomenijo kršitve pravice do počitka. Sklicuje se na izjave A.A., ki je sestanke vodil, njegovega nadrejenega B.B. ter prič C.C. in D.D., da je večinoma šlo za klasične t. i. briefinge, torej večerne sestanke, ki so nujni za nemoteno delovanje na takšni misiji, v trajanju 15 minut do pol ure, in ne za daljše formalne sestanke. Sklicuje se na izpovedi A.A. in B.B., da se pripadniku na dan, ko je koristil tedenski počitek, sestanka ni bilo treba udeležiti. Meni, da iz izpovedi, da so mnogi pripadniki na sestanke prišli, čeprav so bili prosti, ni mogoče sklepati na obveznost prisotnosti. Nasprotuje zaključku, da je bila udeležba na sestankih potrebna zaradi seznanitve z nalogami in zadolžitvami za naslednji dan. Sodišče prve stopnje bi se moralo prepričati, kdaj je imel tožnik patruljo ali se je nanjo lahko pripravil istega dne. Meni, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da s potekom časa na misiji pripadnikom ni bilo več treba podajati obširnega pojasnila nalog, saj so se te ponavljale. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 31/2019 v zvezi s pomembnostjo narave sestankov. Trdi, da tožnikova dolžnost vojaka voznika ni zahtevala nekih posebnih priprav, tudi potek patrulj se med misijo ni spreminjal. Opozarja na različen položaj udeležencev na sestankih, saj eno velja za vojaka, ki mu je zgolj podana informacija, drugo pa za osebo, ki sestanek vodi ali mora na sestanku pridobljene informacije posredovati podrejenim. Meni, da tožnik glede vsebine sestankov ni podal konkretnih navedb, kot vojak pa je moral na njih zgolj poslušati. Sodišču prve stopnje očita premalo obrazloženo ugotovitev glede priprave tožnikovega voda na patruljo, ki naj bi sledila večernim sestankom. Meni, da bi sodišče moralo glede na to, da je tožena stranka po dnevih zatrjevala tedenski počitek, ugotavljati, da je dnevom počitka tožnika sledila patrulja, v kateri je tožnik sodeloval, glede na mesečne načrte dela oziroma njihovo realizacijo. V zvezi z ugotovitvijo o dnevnem pregledu in pripravi vozila sodišču prve stopnje očita, da se je oprlo na izpovedi tožnika in priče D.D., ne pa tožniku nadrejenega, da tožniku na prosti dan ni bilo treba skrbeti za vozilo. Meni, da je vsebina pregleda in priprave vozila neobrazložena, trditev o dnevnem pregledu in pripravi vozil pa presplošna. Sklicuje se na to, da tožnik ni zatrjeval, da je moral dnevno kaj postoriti na vozilu v smislu popravila ali zamenjave dela, pač pa je kot vsakodnevni pregled opisal pregled nivoja olja, vode in vizualni pregled vozila, kar je mogoče opraviti v nekaj minutah, zato nasprotuje zaključku, da bi s tem tožniku bil onemogočen 24-urni počitek. Navaja, da je pojem priprave nedorečen, glede priprave opreme pa bi bilo treba obrazložiti, za katero nalogo se je vozilo pripravilo, katerega dne ipd. Navaja, da tožnik v tožbi ni podal ustrezne trditvene podlage, saj bi moral točno navesti, katero nalogo je moral na zatrjevani dan počitka po ukazu opraviti. Sklicuje se na zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 18/2019. Meni, da ne zadošča ugotovitev, da so na dan počitka bila opravljena določena opravila, naštetoma primeroma, ampak je odločilno, katero opravilo, kdaj in v kakšni obliki ter obsegu je bilo opravljeno. V zvezi s tem meni, da splošni sklep sodišča o dnevnem pregledu in pripravi vozil ne zadošča. Pripominja, da sta priči A.A. in B.B. v podobnih tožbah glede misije KFOR ... označena kot verodostojna in prepričljiva, v predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim tožnika in njegovih prič, ki so zainteresirane za izid postopka. Dalje graja stališče, da so bili izleti za tožnika obvezne vojaške naloge. Pove, da ne tožnik ne priči nista trdili, da bi na dan izleta morali opravljati kakršnekoli naloge, zaradi katerih so bili poslani na misijo. V zvezi s tem opozarja na bistveno tedenskega počitka, tj. da pripadnik na ta dan ne opravlja del in nalog v smislu delovnopravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil poslan na misijo. Sklicuje se na izpovedi A.A. in B.B., da izleti niso bili obvezni. Pojasnjuje, da v vojaški terminologiji beseda izlet ne obstaja, zato se v načrtih dela opredeljuje kot izvidovanje območja delovanja. Sklicuje se na razpoložljivo sodno prakso iz katere izhaja, da izleti niso bili obravnavani kot obvezne vojaške naloge, ampak so se tolmačili kot tedenski počitek, razen če je pripadnik moral opravljati kakšno operativno nalogo. V zvezi z evidencami tožene stranke meni, da ni bistveno ali so evidence podpisane ali ne, bistveno je le, ali se je tedenski počitek zagotavljal ter potrditev vsebine evidenc z ostalimi izvedenimi dokazi. Navaja, da je sodišče že na podlagi izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev na misiji ugotovilo, da na dan počitka ni bilo operativnih nalog, na podlagi izjav prič A.A., B.B., E.E. ter predloženih mesečnih načrtov dela pa je razvidno, da evidence odražajo dejansko stanje, da se naloge, zaradi katerih so pripadniki bili poslani na misijo na dan počitka niso opravljale, so se pa opravljala standardna opravila, ki so potrebna zaradi vzdrževanja varnosti, opremljenosti in potreb varnostnega protokola v režimu bivanja in dela na misiji. Ker je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o glavni stvari, je po mnenju tožene stranke zmotna tudi odločitev o stroških, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, zaradi česar izpodbija odločitev o stroških in odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 130,00 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeti odločitvi pa sta tudi materialno pravno pravilni.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba in sklep vsebujeta jasne razloge o vseh odločilnih dejstev, ki med seboj niso v nasprotju, zato ju je vsekakor mogoče preizkusiti. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

7. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v času napotitve na vojaško misijo na Kosovu KFOR ... v vsakokratnem obdobju sedmih zaporednih dni ni zagotovila pravice do izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zato glede na trditve tožnika utemeljeno preverjalo, ali je bil tožnik takrat dejansko res prost, in to najmanj 24 neprekinjenih ur, oziroma ali na označene proste dneve dejansko ni imel nobenih delovnih obveznosti, ali je opravljal delo za delodajalca oziroma ali je bil v času evidentiranih prostih dni na razpolago delodajalcu. V predmetni zadevi se je izkazalo (drugače kot v drugih podobnih primerih), da z mesečnimi evidencami tožnik in njegovi sodelavci sploh niso bili seznanjeni, zato sodišče prve stopnje njihovi vsebini utemeljeno ni sledilo. Pravilno je ugotovilo tudi, da je bil tožnik na v evidenci označene dneve počitka prost le operativnih nalog, ne pa tudi nekaterih drugih nalog (udeležba na sestankih s poveljnikom voda, priprave na naloge za naslednji dan, priprava vozila, udeležba na obveznih izletih), ki v evidenci niso zabeležene in jih je moral izvajati po ukazu nadrejenega. Drugačno zavzemanje tožene stranke ni utemeljeno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot voznik na misiji delo opravljal vsak dan in da je tudi na tiste dneve, ko naj bi bil po evidencah prost, imel določene omejitve oziroma dolžnosti in da mu prosti dnevi niso bili omogočeni (čeprav so bili kot taki evidentirani). Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank, saj naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno dokazno ocenilo izpovedi A.A. in B.B. ter pisne izjave E.E.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev D.D. ter C.C.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpovedmi prič in tožnika sprejelo dokazno oceno, pri kateri ni bilo vezano na morebiti drugačne dokazne ocene izpovedi istih oseb v drugi sodnih postopkih. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, ki jih je predlagal tožnik in naj bi bile zainteresirane za izid spora. Zgolj zato, ker je priča tudi sama vložila tožbo zoper toženo stranko, ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Izpovedi prič so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker gre za vprašanje razmer na vojaški misiji v tujini, je logično, da so priče sodelavci, ki so bili prav tako poslani na isto vojaško misijo. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z vsebino dela na misiji enake.

12. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

13. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec).

14. Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.

15. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik moral v sklopu svojih delovnih nalog udeleževati obveznih sestankov oziroma "briefingov" s poveljnikom voda, ki so bili namenjeni seznanitvi s stanjem na misiji in nalogami za naslednji dan ter so trajali okoli pol ure ali tudi več ter da so v primeru patrulje imeli dan prej tudi obvezne priprave nanjo. To svojo ugotovitev je oprlo na skladne izpovedi tožnika in prič D.D. in C.C. in na izpoved A.A. o pogostem sklicevanju takih sestankov zaradi seznanitve s tekočimi nalogami, kaj se bo dogajalo naprej, kaj jih še čaka in za priprave na patruljo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izpoved nadrejenega A.A., da je bila udeležba na vsakodnevnih sestankih za vojake, ki so imeli določen prosti dan, prostovoljna, nelogična že zato, ker so se na teh sestankih določale delovne naloge za naslednje dni, kar je bilo za vojaka bistvenega pomena, torej se ga je moral udeležiti oziroma ga ni mogel preskočiti, iz dokaznega postopka pa ne izhaja, kako naj bi ta pripadnik sicer izvedel za naloge naslednjega dne, tako tožnik kot njegova sodelavca pa so izpovedali, da so bili sestanki obvezni in da so se jih vsakodnevno udeleževali. Ker tožena stranka niti ni podala ustreznih trditev o tem, kako in kdaj naj bi nadrejeni obveščal pripadnike, ki so bili prosti, da se sestankov ni treba udeleževati, oziroma kako so bili obveščeni o nalogah naslednjega dne, pritožbeno sodišče soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje o obvezni in za opravljanje dela nujni udeležbi pripadnikov na vsakodnevnih sestankih. Stališče tožene stranke, da tožnikova morebitna udeležba na sestankih na dneve, ko naj bi bili prosti, sploh ne pomeni opravljanja dela za delodajalca, pa je zmotno, pritožbene navedbe in sklicevanje na judikate, ki se nanašajo na drugačne primere, pa neutemeljena.

16. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke za to, da sestanki niso predstavljali dela tožnika, ker so se naloge ponavljale, zato niso več zahtevale predhodnega obširnega pojasnjevanja. Za opredelitev dela, ki onemogoča hkratno pravico delavca do počitka, ni bistvena sama vsebina sestanka, bistveno je, da je udeležba na njem obvezna ter da seznanitev z nalogami na drug način ni dokazana. Da pa so se sestanki za seznanitev s tekočimi nalogami redno sklicevali, je potrdil tožnikov nadrejeni.

17. V pritožbi tožena stranka nasprotuje tudi dokazni oceni glede obveznosti tožnika, da je moral vsak dan skrbeti za zaupano mu vozilo. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedi tožnika in sodelavcev (zlasti D.D., ki je bil tudi voznik na isti misiji), da so morali vozniki opraviti pregled in pripravo vozila vsak dan, saj so morala biti vozila ves čas brezhibna in pripravljena za naloge. Zgolj s pritožbenim sklicevanjem na to, da je nadrejeni A.A. izpovedal drugače, tožena stranka pritožbenemu sodišču ni vzbudila dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zavrniti je treba tudi zavzemanje tožene stranke, da bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, kaj je obsegal tak pregled vozila, ter opozorilo, da ni konkretno zatrjeval, kaj vse je na posamezni dan moral na vozilu postoriti. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago v zvezi z delovno nalogo vsakodnevnega pregleda vozila. Sklicevanje na judikate, ki se sicer nanašajo na odškodnino za neizrabljene dneve tedenskega počitka na misiji v tujini, ampak na drugačna dejanska stanja, na odločitev v zadevi ne more vplivati.

18. Neutemeljeno je tudi nasprotovanje dokazni oceni, da so bili t. i. izleti za tožnika obvezni. Materialnopravno zmotno je stališče, da za zagotovitev tedenskega počitka zadostuje, da pripadnik na ta dan ne opravlja del in nalog v smislu delovnopravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil poslan na misijo. Če je bila tožniku z ukazom poveljnika voda naložena celodnevna udeležba na izletu, ki je bil v mesečnih načrtih dela in usposabljanja celo opredeljen kot izvidovanje območja delovanja (torej kot delovna naloga), ni mogoče šteti, da je bil v tem času prost. To smiselno izhaja tudi iz pojasnila v pritožbi, da so bili celodnevni izleti opredeljeni kot izvidovanje območja delovanja zato, ker v vojaški terminologiji beseda izlet ne obstaja.

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neomogočanja tedenskega počitka na misiji KFOR ..., je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi strošek za plačano sodno takso.

20. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.