Jedro

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru toženka (lovska družina) v času uveljavitve ZSKZ na nepremičninah parc. št. 474/1, 474/2, 475, 518 in 520 k.o. ..., ki jih je pridobila od fizične osebe na odplačen način, imela lastninsko pravico.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru tožena stranka (lovska družina) v času uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) na nepremičninah parc. št. 474/1, 474/2, 475, 518 in 520 k. o. ..., ki jih je pridobila od fizične osebe na odplačen način, imela lastninsko pravico.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja ugotovitev svoje lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1005/2, vpisani v vl. št. 482 k. o. ...., ter parc. št. 474/1, 474/2, 475, 518 in 520, vpisanih v vl. št. 17 k. o. ...., katero naj bi pridobila na podlagi 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ).

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: ali je toženka v konkretnem primeru v času uveljavitve ZSKZ na parc. št. 474/1, 474/2, 475, 518 in 520 k. o. ..., katere je pridobila od fizične osebe na odplačen način, imela lastninsko pravico; ali je toženka imela lastninsko pravico na parc. št. 1005/2 k. o. ..., katero je na podlagi odplačnega pravnega posla pridobila iz koncepta družbene lastnine; ali je dopustno na podlagi 14. člena ZSKZ lastninjenje kmetijskih zemljišč, na katerih je toženka po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in na podlagi odločbe sodišča pridobila lastninsko pravico pred uveljavljanjem pridobitve lastninske pravice po ZSKZ; ali je dopustno na podlagi 14. člena ZSKZ lastninjenje kmetijskih zemljišč, na katerih je pri toženki že vknjižena lastninska pravica po ZLNDL; ali tudi pravna zmota lahko pomeni opravičljivo zmoto kot element priposestvovanja nepremičnine. Dopustitev revizije glede teh vprašanj je potrebna zaradi zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prava; pred sodišči teče več podobnih zadev, sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni, sodna praksa višjih sodišča pa je neenotna (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1486/2010). Sodišči nižjih stopenj sta pri presoji, ali so bila sporna zemljišča ob uveljavitvi ZSKZ v družbeni lastnini, vso težo dali vknjižbi pravice uporabe, ki je le deklaratorna, pri čemer pa ni sporno, da je toženka vsa ta zemljišča v k. o. ... pridobila z odplačnimi pravnimi posli od fizičnih oseb (kar pomeni, da je bila prej na njih vknjižena lastninska pravica) in s sredstvi (denarjem), ki so jih prispevali njeni člani. Prav tako tožnica ni oporekala toženkini trditvi, da je do vknjižbe pravice uporabe prišlo proti njeni volji, in sicer zaradi takratnih družbenoekonomskih odnosov. Toženka je tako že v času uveljavitve ZSKZ na spornih nepremičninah imela povsem enako lastninsko pravico, kot so jo imeli njeni pravni predniki. Enako velja za sporno nepremičnino v k. o. ..., na kateri je toženka že leta 1980 pridobila lastninsko pravico iz koncepta v tistem času veljavne družbene lastnine. Na tem zemljišču je bila nato zgrajena dovozna cesta za lovski dom; to zemljišče dejansko predstavlja funkcionalno zemljišče lovskega doma in strelišče ob njem. Poleg tega na spornih nepremičninah prehod iz družbene v državno lastnino na podlagi 14. člena ZSKZ ni mogoč in dopusten, ker je na njih od 27. 12. 1999 dalje vknjižena lastninska pravica na ime toženke; vknjižbo je opravilo zemljiškoknjižno sodišče na podlagi prvega odstavka 1. člena in 3. člena ZLNDL, česar sodišči nižjih stopenj nista upoštevali. S tem sta dopustili lastninjenje toženkine na originaren način pridobljene lastninske pravice; upoštevati bi morali stanje ob izdaji sodbe. Prav tako sta sodišči nižjih stopenj povsem neutemeljeno zavrnili ugovor priposestvovanja spornih nepremičnin. Ni sporno, da je bila toženka v času uveljavitve ZSKZ zakonita posestnica in je še sedaj nanjo vpisana lastninska pravica na spornih nepremičninah; kot dobroverna lastniška posestnica je toženka tudi v primeru, da je tožnica lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobila na podlagi samega zakona že 11. 3. 1993, sama lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem (43. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ; oziroma 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Toženka je namreč tudi od leta 1993 dalje bila zakonita posestnica spornih zemljišč, ker je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, zmotno pa je stališče sodišč, da ni (bila) dobroverna. V dobri veri je tisti, ki je v opravičljivi zmoti (43. člen SPZ oziroma 28. in 72. člen ZTLR), opravičljiva pa je lahko tudi pravna zmota. Načeloma res velja, da nepoznavanje prava ne utemeljuje dobrovernosti, vendar to lahko vzdrži le pri običajni in razumljivi zakonodaji. V konkretnem primeru pa to ne more vzdržati, ker ZSKZ v nobenem členu ne določa, da podržavljenje kmetijskih zemljišč velja tudi za lovske družine. Do takšnega stališča je prišlo šele Ustavno sodišče RS, pri čemer sta glede relevantne odločitve dva ustavna sodnika podala ločeni odklonilni mnenji. S to ustavno odločbo je bila toženka seznanjena šele med konkretnim pravdnim postopkom. V inflaciji zakonodaje o lastninjenju družbene lastnine toženka nikakor ni mogla vedeti, da se bodo njena kmetijska zemljišča lastninila po 14. členu ZSKZ. Tožnica je obravnavano tožbo (ki je bila za toženko popolno presenečenje) vložila šele po 14 letih od uveljavitve ZSKZ, ne da bi toženko kakorkoli opominjala po 16. členu tega zakona. Sodba sodišča druge stopnje pa je obremenjena tudi z bistvenimi procesnimi kršitvami. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na temeljna pritožbena izvajanja, in sicer tista o prvotni nesklepčnosti tožbenega zahtevka zaradi njegove nerazumljivosti in nepravilnega oblikovanja. Povsem protispisno sodišče druge stopnje navaja, da toženka ni predlagala zaslišanja zemljiškoknjižne referentke glede vpisa pravice uporabe na spornih nepremičninah proti njeni volji. Izbrisno tožbo je pritožnica omenjala le pri izpodbijanju odločitve, da po 14. členu ZSKZ ni mogoče lastninjenje lastninske pravice, glede česar izpodbijana sodba ne vsebuje odgovora oziroma je ta le pavšalen. V zvezi s presojo uveljavljanega priposestvovanja sodišče druge stopnje le pavšalno zaključuje (citira literaturo), da morebitna pravna zmota ne pomeni opravičljive zmote. Sodba sodišča druge stopnje ne dosega standarda obrazloženosti pritožbenih sodb, zaradi česar je podana bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).